Jedro

Sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj na podlagi pogojev, naštetih v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega M.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom zunaj obravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju je bil obdolženemu M.B. v zvezi z utemeljenim sumom storitve dveh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, treh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena, kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 1. odstavku 201. člena KZ, po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedena sklepa je zagovornica dne 6.1.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena. V zvezi z očitkom vložnice zahteve o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ker naj ne bi bili podani razlogi iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, meni, da se vložnica s tem spušča na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z očitkom o kršitvi 27. in 32. člena Ustave RS pa navaja, da je Ustavno sodišče v več odločbah izrazilo stališče, da domneva nedolžnosti nima absolutnih materialnopravnih učinkov in da sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), na katero se sklicuje zagovornica, je podana, če okoliščine, ugotovljene v pravnomočnem sklepu o priporu, ne dopuščajo pravnega sklepa o realni nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil določeno, specifično kaznivo dejanje.

Izhodišče zahteve pri uveljavljanju navedene kršitve zakona pa niso okoliščine, ugotovljene v izpodbijanih sklepih, pač pa zagovorničina drugačna dokazna presoja okoliščin od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijanih sklepih in nanjo oprlo sklep o ponovitveni nevarnosti.

Zagovornica v zvezi z osebnimi lastnostmi obdolženca, njegovim prejšnjim življenjem in težo kaznivih dejanj, torej okoliščinami, ki so bile podlaga za ugotovitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pretežno ponavlja očitke, ki jih je uveljavljala že v pritožbi. Meni, da sklep o ponovitveni nevarnosti nima opore v izvedenskem mnenju psihiatrinje, katerega ocenjuje kot strokovnega, česar pa po njenem mnenju ni mogoče trditi za strokovno mnenje izvedenca klinične psihologije, s katerim se ne strinja. Nadalje navaja, da iz poročila centra za socialno delo ne izhaja, ali je bilo nasilje v družini dejansko ugotovljeno, ali pa je zatrjevano le s strani ene osebe, pri čemer izpostavlja obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost za kazniva dejanja in prekrške. Tudi okoliščine in teža dejanj, kot so opisana v obtožnici (nekatera od njih po mnenju zagovornice tudi naj ne bi bila dokazana), podaljšanja pripora ne opravičuje, zlasti še, ker so med njimi tudi kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog in za katera je predpisana nizka kazen. Sodišče tudi naj ne bi dovolj upoštevalo bistveno spremenjenih okoliščin, to je, da družinske skupnosti obdolženca in oškodovanke ni več in da ne živita več skupaj.

Zagovornica s takšnimi navedbami izraža svojo dokazno presojo in oceno glede dokazanosti oziroma neupoštevanja okoliščin pri presoji ponovitvene nevarnosti. S tem pa po vsebini ne utemeljuje zatrjevane kršitve 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pač pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornica izpodbijanima sklepoma tudi neutemeljeno očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi imela razlogov o tem, katere osebne lastnosti obdolženca sta sodišči upoštevali pri ugotavljanju pripornega razloga. Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da sta sodišči med okoliščinami, ki zadevajo osebnost obdolženca, izpostavili tiste, ki izhajajo iz teže, načina in okoliščin kaznivih dejanj in dovoljujejo sklepanje o obdolženčevi brutalnosti, vztrajnosti in stopnjevanju fizičnega ter psihičnega nasilja zoper oškodovanko. Takšen obdolženčev odnos pa naj bi bil po ugotovitvah sodišč deloma pogojen tudi z obdolženčevo dominantnostjo v odnosu, zasnovanem na patriarhalno avtoritativni vlogi obdolženca.

Neupoštevno je tudi stališče zahteve, kolikor se sklicuje na kršitev 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti). Zagovornica je mnenja, da sklep o ponovitveni nevarnosti ne more temeljiti na podatkih o prejšnjem življenju obdolženca, kot izhajajo iz poročila centra za socialno delo, "katerega materialna resnica ni bila ugotovljena" ter na "vrednostni sodbi v obtožbi očitanih kaznivih dejanj". Iz omenjene ustavne določbe, ki določa, da velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, izhaja, da predpostavka nedolžnosti velja le glede kazenskopravne krivde. Glede pripora pa Ustava (20. člen) izjemoma dopušča, da se zoper osebo odredi pripor, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Sklepanje o bodoči nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj na podlagi pogojev, naštetih v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti, kot pravilno poudarja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo. Zato so tudi podatki centra za socialno delo (in ne le pravnomočne obsodbe ali odločbe o kaznovanju za prekršek) ter okoliščine, v katerih naj bi bila storjena kazniva dejanja, v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami lahko podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Nestrinjanje z dokazno presojo teh okoliščin pa, kot že rečeno, sodi v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Neupoštevno je tudi sklicevanje vložnice zahteve na kršitev 205. člena ZKP, ker naj bi bil obdolžencu "sklep o podaljšanju pripora vročen po izteku rokov, opredeljenih v citiranem sklepu". S takšnim posplošenim zatrjevanjem kršitve konkretne procesne določbe, ki poleg tega tudi ne sankcionira procesnih pomanjkljivosti, na katere nakazuje vložnica zahteve, zatrjevana procesna kršitev ni izkazana.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).