Jedro

Pozitivno ocenjen pisni del pravniškega državnega izpita je pogoj za pristop na ustni del izpita. Pozitivno je ocenjena tista naloga, ki sta jo pozitivno ocenila oba člana izpitne komisije; če sta pozitivni oceni različni, velja povprečna ocena. Ocenjevanje je strokovno opravilo in zato ocena sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Zato mora biti presoja sodišča v tovrstnih upravnih sporih zelo zadržana in se lahko presoja kvečjemu obstoj bistvenih kršitev postopka in morebitna očitna arbitrarnost pri ocenjevanju. Ocenjevanje bi bilo arbitrarno, če bi bila ocena povsem neobrazložena ali če bi bila obrazložitev ocene popolnoma nerazumljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnici ni odobrila pristopa na ustni del pravniškega državnega izpita.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica v dneh 12. in 13. 3. 2012 pristopila na pisni del pravniškega državnega izpita. Civilna sodba je bila ocenjena s 5, kazenska pa z oceno 7. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 26. člena Zakona o pravniškem državniškem izpitu, ki določa, da je pozitivno ocenjen pisni del pravniškega državnega izpita pogoj za pristop na ustni del izpita. Ker tožnica pisnega dela izpita ni uspešno opravila, ji je onemogočen pristop na ustni del izpita.

Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju pravno zmoten zaključek obeh ocenjevalcev, ki sta civilno nalogo ocenila negativno. Meni tudi, da je tožena stranka pri ocenjevanju postopala arbitrarno in da ni uporabila enakih ocenjevalnih kriterijev za vse kandidate niti ni obrazložila odstopa od teh kriterijev. Poleg tega je obrazložitev ocene nejasna in sama s seboj v nasprotju, drugi ocenjevalec pa je sploh ni podal. Ker je bila tožnici kršena pravica pristopiti k opravljanju ustnega dela izpita, ji je bila s tem odvzeta možnost, na podlagi katere bi lahko uspešno opravila pravniški državni izpit, ki je pogoj za samostojno opravljanja pravniških del za opravljanje funkcije oziroma poklica iz 1. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu, s tem pa je bila kršena ustavna pravica svobode do dela na podlagi 49. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Nadalje tožnica podrobneje pojasnjuje, zakaj gre v obravnavanem primeru pri izdaji odločbe za uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku, in očita izpodbijani odločbi, da ne vsebuje posebne obrazložitve. Iz enakih razlogov tožeča stranka izpodbija tudi odločbo v tistem delu, ki se nanaša na nalogo s področja kazenskega prava. Zmoten je zaključek ocenjevalcev, da tožeča stranka zanjo dobi oceno 7, meni da bi bila primerna ocena 8. Arbitrarnost ocenjevanja pa se lahko izkaže samo z vpogledom v pisne naloge ostalih kandidatov. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ji odobri pristop na ustni del pravniškega državnega izpita, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podaja ugovor litispendence, češ da naj bi o istem zahtevku med istima strankama že potekal postopek pod opr. št. I U 940/2012, če pa sodišče šteje, da gre za različni zadevi, predlaga združitev obeh zadev. Podrejeno pa se sklicuje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. U 1244/2007-14 z dne 27. 8. 2008, iz katere izhaja, da pri opravilu ocenjevanja pisne naloge ne gre za upravno odločanje, ampak za strokovno oziroma akademsko presojo, zato mora biti presoja sodišča v teh upravnih sporih zadržana. V upravnih sporih v zvezi z pravniškimi državnimi izpiti se lahko presoja kvečjemu obstoj bistvenih kršitev postopka in morebitna očitna samovoljna uporaba kriterijev s strani ocenjevalca – kriterij arbitrarnosti. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2013 sklicuje na to, da je upravno sodišče menilo, da gre pri obravnavani zadevi in zadevi opr. št. I U 940/2012 za dva različna akta, in da je sodišče menilo, da mora tožeča stranka s posebno tožbo izpodbijati to odločbo. Strinja pa se z združitvijo postopkov. Meni, da je šlo v predmetnem primeru ocenjevanja pisne naloge za arbitrarno odločanje.

V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tako tožeča kot tožena stranka vztrajata pri svojih stališčih, pri čemer tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2013 še dodatno pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni šlo za poseg v pravico do svobodne zaposlitve in dela v smislu 49. člena ustave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da pri obravnavani zadevi in zadevi opr. št. I U 940/2012 ne gre za isti zadevi. Pri zadevi opr. št. I U 940/2012 je šlo za tožbo sicer iste tožnice zoper drug upravni akt, to je zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper oceno pisnega dela pravniškega državnega izpita, v obravnavani zadevi pa se izpodbija drug upravni akt, in sicer odločba o tem, da se tožnici ne odobri pristop na ustni del pravniškega državnega izpita. Res je, da je šlo za isti izpit, vendar je šlo za različna upravna akta, ki sta si tudi po vsebini različna. Pri zadevi opr. št. I U 940/2012 je šlo za akt procesne narave, in sicer za sklep o zavrženju pritožbe, kjer je sodišče odločilo, da ta sklep v tem primeru ne more biti akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in je zato tožbo zavrglo. Zadeva je že zaključena in jo že zaradi tega sodišče ne more združiti z obravnavano zadevo. Tožeča stranka je ravnala pravilno, ko je vložila posebno tožbo zoper izpodbijano odločbo št. 604-320/2012/8 z dne 19. 12. 2012. Zakon o pravniškem državnem izpitu v prvem odstavku 26. člena določa, da je pozitivno ocenjen pisni del pravniškega državnega izpita pogoj za pristop na ustni del izpita. Pozitivno je ocenjena tista naloga, ki sta jo pozitivno ocenila oba člana izpitne komisije; če sta pozitivni oceni različni, velja povprečna ocena. Iz ocene pisnega dela pravniškega državnega izpita s področja civilnega materialnega in procesnega prava izhaja, da sta oba ocenjevalca ta del izpita ocenila z negativno oceno. V konkretnem primeru so zato nastopile pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Sodišče se strinja s toženo stranko, da je samo ocenjevanje strokovno opravilo in da zato ocena sama po sebi ne more biti predmet sodne presoje. Strinja se tudi s tem, da mora zato biti presoja sodišča v tovrstnih upravnih sporih zelo zadržana in da se lahko presoja kvečjemu obstoj bistvenih kršitev postopka in morebitna očitna arbitrarnost pri ocenjevanju. Tožeča stranka pa zatrjuje ravno slednje, s tem da dokazuje, da ni bila edina, ki se je pri nalogi iz civilnega dela odločila za ugoditev zahtevku in da je vsaj en kandidat, ki se je enako odločil, dobil pozitivno oceno. Tožeča stranka navaja, da se ne spomni njegovega imena in priimka, ampak le tega, da je vpogledal v svojo nalogo 28. 3. 2012. Predlaga vpogled sodišča v pisne naloge ostalih kandidatov iz istega izpitnega roka. Sodišče meni, da ni dovolj razlogov za izvedbo tega dokaza. Dopušča sicer možnost, da je lahko kateri od kandidatov ob enaki napačni odločitvi dobil tudi pozitivno oceno, vendar to še ne pomeni, da je bilo ocenjevanje v tožničinem primeru arbitrarno. Dopustna je tudi namreč možnost, da bi lahko kateri od kandidatov ob sicer napačni odločitvi svojo odločitev na drugačen način obrazložil kot tožnica in bi komisija tako obrazložitev sprejela kot dovolj prepričljivo za pozitivno oceno. Tožnica sicer opozarja na to, da se praksa višjih in vrhovnega sodišča na temo razmejitve med objektivno in subjektivno odgovornostjo še vedno spreminja, vendar se do te njene navedbe sodišče ne more opredeliti, ker bi s tem že poseglo v utemeljenost same ocene, s čemer pa bi preseglo svojo pristojnost. Sodišče v tovrstnih postopkih lahko ocenjuje zgolj to, ali je bilo ocenjevanje arbitrarno, pri čemer ta pojem nikjer ni posebej opredeljen. Arbitrarno ocenjevanje bi pomenilo, če bi bila ocena povsem neobrazložena ali če bi bila obrazložitev ocene popolnoma nerazumljiva. V obravnavanem primeru pa je opisna ocena pisnega dela tako civilne kot tudi kazenske naloge precej obsežno obrazložena s strani enega ocenjevalca, če pa drugi ocenjevalec navede zgolj to, da se z oceno soocenjevalca strinja, pa to še ne pomeni, da je taka ocena arbitrarna, ampak le, da v celoti sprejema argumente drugega ocenjevalca. Zgolj iz razloga, če je kateri od kandidatov pri enaki odločitvi dobil pozitivno oceno, pa še ni mogoče sklepati na arbitrarnost, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno. Sodišče namreč ne more avtomatično izhajati iz stališča, da so bili člani komisije pristranski do tožnice zgolj iz tega razloga, zato se ni odločilo za predlagani dokaz, da bi pribavilo vse pisne naloge ostalih kandidatov, tožnica pa tudi ni konkretno z imenom in priimkom navedla ime tistega kandidata, ki naj bi bil ob enakem dejanskem stanju drugače ocenjen. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni opravilo dokaza z zaslišanjem tožnice. Postavitev izvedenca pravne stroke, kot ga predlaga tožnica, pa v tovrstnih postopkih ni dopustno, ker gre – kot je bilo zgoraj pojasnjeno - za strokovno presojo, kjer velja, da so že ocenjevalci sami pravni strokovnjaki z različnih pravnih področij. Iz navedenih razlogov sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je s predlogom za svoje zaslišanje smiselno predlagala tožnica, saj je sodišče ocenilo, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče tudi meni, da tožnici ni bila kršena pravica do svobode dela iz 49. člena URS. Iz tretjega odstavka 49. člena URS namreč izhaja, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Za opravljanje večjega števila pravniških delovnih mest je res potrebno imeti pravniški državni izpit, ki pa ga morajo vsi opravljati pod enakimi pogoji, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno, saj sodišče meni, da je bil postopek pravilno izpeljan in da iz zgoraj navedenih razlogov tudi ocenjevanje ni bilo arbitrarno, zato ni šlo za poseg v to ustavno pravico.

Tožnica tudi zatrjuje, da izpodbijana odločba ne vsebuje posebne obrazložitve. S tem v zvezi sodišče meni, da glede na to, da gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo, v katero ministrstvo ne more posegati, je izpodbijana odločba v zadostni meri obrazložena, saj je navedena pravna podlaga za odločitev, opisano dejansko stanje in na to dejansko stanje oprta odločitev.

Tožnica navaja, da izpodbija tudi zavrnitev pravice do pristopa k ustnemu delu pravniškega državnega izpita v zvezi z nalogo s področja kazenskega prava, ker je po njenem mnenju zmoten zaključek obeh ocenjevalcev, ki sta kazensko nalogo ocenila z oceno 7 in bi morala po njenem mnenju dobiti oceno 8. Pri tem pa tožnica ni pojasnila tega svojega stališča, ampak navaja, da se lahko arbitrarnost ocenjevanja izkaže samo z vpogledom v pisne naloge ostalih kandidatov. Zgolj ta navedba pa po mnenju sodišča iz zgoraj navedenih razlogov ne zadostuje, da bi sodišče lahko sklepalo na arbitrarnost ali da bi izvedlo dokaze z vpogledom v vse naloge.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna, tožba ni utemeljena in je sodišče zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.