Jedro

Ker tožnik izredne denarne socialne pomoči in dodeljenih sredstev (v višini 150,00 EUR) ni porabil za namen adaptacije stanovanja, torej za namen, za katerega mu je bila namenjena, je to razlog, zaradi katerega glede na 3. odstavek 31. c člena ZSV, tožnik ni upravičen do nove izredne denarne socialne pomoči 18 mesecev. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 3. 2012 in št. ... z dne 7. 11. 2011 in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnik izpostavlja, da sicer drži, da prejete denarne pomoči ni namenil za obnovo stanovanja, temveč za nakup pralnega stroja, ki se je medtem pokvaril. Izpodbijana odločitev pa je kljub temu napačna, saj je pri odločitvi potrebno upoštevati dejstvo, da s prejetim zneskom adaptacija stanovanja sploh ni bila mogoča, medtem ko je bil nakup pralnega stroja za tožnika nujen. Opravljeni nakup je vsekakor skladen z namenom izplačevanja socialne pomoči. Določbe zakona, na podlagi katerih upravičenec do izplačila denarne pomoči za obdobje 18 mesecev ni upravičen zgolj zato, ker so bila sredstva porabljena za drugačen namen, kot je bilo opredeljeno v zahtevi, so v nasprotju z Ustavo RS, po kateri je država svojim dolžna zagotavljati socialno varnost. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka bi bilo zato potrebno ugotoviti najmanj ali so bila sredstva porabljena skladno z namenom, za katerega se izredna denarna socialna pomoč sicer izplačuje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 3. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2011 in ugotavljalo, ali obstajajo pogoji, da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. V 1. odstavku 31. c člena ZSV je določeno, da v vlogi za enkratno izredno denarno socialno pomoč oziroma izredno pomoč vlagatelj točno navede, za kakšen namen potrebuje pomoč in natančno predvidi višino sredstev, ki jih potrebuje. Skladno z 2. odstavkom citirane določbe je upravičenec do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči dolžan izredno pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila le-ta dodeljena. V 3. odstavku 31. c člena ZSV pa je določeno, da je dokazila o porabi sredstev upravičenec dolžan v roku 15-ih dni po prejetju pomoči predložiti pristojnemu Centru za socialno delo. Če tega ne stori, ali pa se iz dokazila ugotovi, da pomoč ni bila namensko uporabljena, ni upravičen do enkratne izredne pomoči oziroma izredne pomoči 18 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči. Ključnega pomena za razrešitev sporne zadeve, je ugotovitev, ali je tožnik izredno denarno socialno pomoč v višini 150,00 EUR, ki mu je bila dodeljena z odločbo tožene stranke z dne 30. 8. 2011 uporabil skladno z namenom, za katerega mu je bila le-ta dodeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 19. 8. 2011 pri pristojnem Centru za socialno delo podal vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči za adaptacijo stanovanjskega prostora. Na podlagi takšne vloge je Center za socialno delo tožniku odobril izredno denarno socialno pomoč v višini 150,00 EUR in sicer za adaptacijo stanovanjskih prostorov.

Izredne denarne socialne pomoči pa tožnik ni porabil za adaptacijo stanovanjskih prostorov, temveč za nakup novega pralnega stroja, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da je izredno denarno socialno pomoč porabil za namen, za katerega mu je bila dodeljena. Tožnik bi izredno denarno socialno pomoč lahko uporabil edino za namen adaptacije stanovanjskih prostorov. V ta namen bi si lahko kupil sredstva oz. barve za odstranjevanje plesni. Ker pa tožnik izredne denarne socialne pomoči in dodeljenih sredstev v višini 150,00 EUR ni porabil za namen adaptacije stanovanja, torej za namen, za katerega mu je bila namenjena, je to razlog, zaradi katerega glede na 3. odstavek 31. c člena ZSV, tožnik ni upravičen do nove izredne denarne socialne pomoči 18 mesecev in torej tudi ne do pomoči, ki jo je uveljavljal z vlogo 19. 10. 2011, o kateri je Center za socialno delo odločil z odločbo z dne 7. 11. 2011, v pritožbenem postopku pa je toženka takšno odločitev z dokončno odločbo z dne 15. 3. 2012 potrdila in zavrnila tožnikovo pritožbo. Takšni odločbi sta po stališču pritožbenega sodišča zato pravilni in zakoniti in je torej zakonito zavrnjena pravica do izredne denarne socialne pomoči. Določbe zakona, na podlagi katerih upravičenec do izplačila denarne pomoči za obdobje 18 mesecev ni upravičen zgolj zato, ker so bila sredstva porabljena za drugačen namen, kot je bilo opredeljeno v zahtevi, nikakor niso v nasprotju z Ustavo RS, po kateri je država svojim državljanom dolžna zagotavljati socialno varnost. Skladno s 50. členom Ustave RS imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država preko določb ZSV omogoča izredno denarno socialno pomoč vsem upravičencem pod enakimi pogoji. Izredna denarna socialna pomoč je posebna oblika denarne socialne pomoči, ki je namenjena pokrivanju izrednih primerov, zaradi katerih se posameznik ali družina znajde v položaju materialne ogroženosti. Iz tega razloga se ne odobri za pokrivanje rednih stroškov, kot so nakup obutve in obleke, pa tudi ne za nakup pralnega stroja, saj te stvari niso povezane z osnovnim preživetjem. Ob izkazani materialni ogroženosti se odobri pod pogojem, da je porabljena skladno z namenom. Najmanj, kar se torej od upravičencev pričakuje je, da sredstva porabijo skladno z namenom. Sankcija, ki jo za neupoštevanje zakonskih pogojev predvideva določba 31. c. čl. ZSV ne krši nobene pritožnikove ustavne pravice. Sankcija namreč glede na upravičenčevo dolžnost ni niti nesorazmerna niti nerazumna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Posledica zavrnitve pritožbe je odločitev, da tožnik v skladu z določbo 154. člena ZPP stroške pritožbe nosi sam.