Jedro

Na podlagi ZLNDL, ki ureja lastninjenje nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Njena narava je bila drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos (vpis v zemljiško knjigo zanj ni bil konstitutivne narave). Odločilno torej je, katera oseba je ta sredstva imela v posesti in jih uporabljala. Le ta namreč lahko postane lastnik teh nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v korist nepremičnine parc. št. 118/29, vpisane pri vl. št. 834, k. o. Z. kot gospodujočega zemljišča ter v breme nepremičnine parc. št. 118/28, k. o. Z. kot služečega zemljišča obstoji služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, ki poteka od skrajnega jugovzhodnega dela parc. št. 118/28, k. o. Z. po obstoječi asfaltirani poti od severnega betonskega opornega zidu proti jugu do roba asfaltiranega dela cestišča na parc. št. 118/29, k. o. Z.. Zavrnilo pa je zahtevka po tožbi, da se ugotovi, da opisana služnost ne obstoji in za prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 118/28, k. o. Z. in zahtevka po nasprotni tožbi za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč vpis opisane služnosti, in za prepoved posegov vanjo. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka prvotožene stranke v višini 868,73 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, zavrne pa zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Toženca nista mogla pričeti izvrševati služnosti z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997 in kasnejše spremembe; ZLNDL), saj nista imela pravice uporabe na parc. št. 118/29, k. o. Z., kar izhaja iz izpiskov zemljiške knjige. Ta je pripadala Samoupravni komunalni skupnosti Občine Jesenice, ki je bila vknjižena kot lastnik. Zgolj knjižni lastnik lahko izvršuje priposestvovanje, toženca pa svoje lastninske pravice nista branila niti z izbrisno tožbo. Na podlagi pogodbe s Stanovanjsko zadrugo Ž. J. p. o. št. 1/81 pravice uporabe na zemljišču nista mogla pridobiti, ker je ta na dan sklenitve pogodbe ni imela. Priposestvovalna doba je lahko pričela teči šele na dan 28. 2. 2003. Do teh ugovorov tožeče stranke se sodišče ni opredelilo, kakor tudi ne do ugovora tožeče stranke, da k pogodbi Javno pravobranilstvo RS ni dalo soglasja, čeprav je šlo za zemljišče v družbeni lasti. Izpovedba tožnice potrjuje, da ni bilo soglasja v trajnem smislu, nesoglasja pa so se kljub dopuščanju toženčeve uporabe pričela že leta 1984. Dobre vere toženca torej ni.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora, da preko skrajnega jugovzhodnega dela nepremičnine tožnikov parc. št. 118/28, k. o. Z. poteka dovozna pot do stanovanjske hiše tožencev (oz. sedaj toženca in R. W. B.) na nepremičnini parc. št. 118/29, k. o. Z. Sporno pa je, ali pot obstoji na podlagi (priposestvovane) stvarne služnosti, kot trdi toženec, ali pa je njena uporaba brez pravnega naslova, kot meni tožeča stranka. Glede na ugotovitev prvega sodišča, da se služnost v smislu priposestvovanja izvršuje že od leta 1997, je treba za presojo spornih vprašanj upoštevati prehodno določbo prvega odstavka 269. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami; SPZ), da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. SPZ je začel veljati 1. 1. 2003 in določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let ali če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila ta dovoljena do preklica. Za odločitev o zahtevku tožbe in zahtevku nasprotne tožbe je treba najprej odgovoriti na vprašanje obstoja (vknjižene ali nevknjižene) lastninske pravice pravdnih strank in s tem možnosti začetka teka priposestvovalne dobe.

Pritožba zmotno zatrjuje, da je lastninska pravica na gospodujočem in služečem zemljišču prešla na pravdne stranke šele z vpisom njihove lastninske pravice v zemljiško knjigo leta 2003. Nepremičnine v družbeni lastnini so v last fizičnih ali pravnih oseb prešle že z lastninskopravno zakonodajo. Eden izmed zakonov, ki transformira družbeno lastnino v zasebno lastnino je tudi ZLNDL, ki ureja lastninjenje nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe. Lastninska pravica se je po samem zakonu (1) ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je treba določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Njena narava je bila drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos (vpis v zemljiško knjigo zanj ni bil konstitutivne narave). Odločilno torej je, katera oseba je ta sredstva imela v posesti in jih uporabljala v smislu pravice uporabe (2). Le ta namreč lahko postane lastnik teh nepremičnin. Dejstvo, da tožena stranka v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot imetnik pravice uporabe, tako za njeno imetništvo ni odločilnega pomena, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Odločilno torej je, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL imel (dejansko) pravico uporabe. Njen prehod na tožnika za nepremičnino parc. št. 118/28 in na toženca za nepremičnino parc. št. 118/29 izkazujeta Pogodbi o premoženjsko pravnih razmerjih št. 1/81 in 2/81 z dne 23. 11. 1981. Iz njiju izhaja, da se nanju prenaša pravica uporabe na spornih zemljiščih. Vprašanje, ali je njun sopogodbenik v tistem trenutku imel pravico uporabe ali ne in s tem sposobnost njenega prenosa ni bilo predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje in posledično ne predmet razlogov sodbe, saj tega nobena od pravdnih strank ni izpostavila. Trditve pritožbe v tej smeri gre tako šteti kot nedovoljene pritožbene novote, saj tožeča stranka niti ne pojasni, zakaj jih ni postavila pravočasno, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

Priposestvovalna doba je tako pričela teči z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997, ko sta sporni zemljišči prešli v zasebno lastnino. Presoditi je bilo treba še toženčevo nedobrovernost ali dobrovernost uporabe poti. V prid slednji gre ugotovitev sodišča, da je zanjo imel tožnikovo dovoljenje. Resda je ta izpovedal, da je šlo za neke vrste začasno pot, za čas gradnje. Izrecno pa je obstoju kakršnega koli dogovora o uporabi (ne zgolj dogovora o trajni uporabi) poti v svoji izpovedbi nasprotovala tožnica. Glede na različni izpovedbi tožnikov, trditvam o začasni naravi dogovora o uporabi poti ne gre pritrditi. Razlogi sodišča prve stopnje za takšno sklepanje so razumljivi in življenjski. Tožnica je izpovedala tudi, da so bili s tožencem v času od leta 1994 do leta 2007 prijatelji in njegovi uporabi poti niso nasprotovali. To je izkazano šele za oktober 2007. Glede na relevanten čas (od leta 1997 do oktobra 2007) morebitna nesoglasja v letu 1984 tudi niso pravno odločilna. Po povedanem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obstoj dogovora o uporabi poti izkazan in da je bila uporaba poti s strani toženca dobroverna.

Tožeča stranka je postavila trditev, da je kakršen koli dogovor ničen, ker zanj ni bilo soglasja Javnega pravobranilstva RS. Ker gre za dogovor glede uporabe, ki ne ustvarja stvarnopravnih posledic in je zgolj podlaga za presojo toženčeve (ne)dobrovernosti in ne podlaga, ki bi tožeči stranki narekovala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis katere od stvarnih pravic na nepremičnini, odsotnost tovrstnega soglasja ne vpliva na njegovo veljavnost in ta okoliščina ni pravno odločilna.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker prvo sodišče ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zavrnjen tudi predlog tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov, toženec pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)

Tudi vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona le deklaratorne narave, pravico le objavlja, ne pa jo ustvarja (konstituira).

(2)

Primerjaj M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo javnega interesa, VII. Dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2009, str. 83.