Jedro

Ker se je tožnica strinjala z delitvijo dela skupnega premoženja (nepremičnin), ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega dela skupnega premoženja, terjatve. Zgolj delna delitev skupnega premoženja v pravdi ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.

Izrek

Revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3426/2007 z dne 6. 2. 2008 se v delu glede odločitve o tožbi zavrže, sicer pa zavrne.

Revizija zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2080/2008 z dne 2. 10. 2008 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje vse v tožbi navedene nepremičnine in premičnine ter da je delež pravdnih strank ½. Tožencu je še naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis (so)lastninske pravice do ½ na nepremičninah v vl. št. 1398/148 in 1398/9, k. o. ..., v presežku (nad ½) pa je zahtevke zavrnilo. Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine v vl. št. 390, k. o. ..., je sodišče zavrnilo, ker je bila tožnica že vpisana kot solastnik do ½. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da spada v skupno premoženje terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine v vl. št. 620, k. o. ..., ker bi morala biti v pravdo vključena tudi tretja oseba. Zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo in odločilo, da mora tožnica tožencu plačati 20.842,13 EUR ter prisodilo zamudne obresti od postavitve zahtevka po nasprotni tožbi dalje (od 29. 12. 2006).

2. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju VSL) je s sodbo I Cp 3426/2007 z dne 6. 2. 2008 pritožbi tožnice glede odločitve o tožbi delno ugodilo in odločitev glede zavrnitve zahtevka na ugotovitev, da spada v skupno premoženje terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine v vl. št. 620, k. o. ..., razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo odločanje. V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi toženca glede odločitve o nasprotni tožbi je ugodilo in odločitev v obrestnem delu spremenilo tako, da je prisodilo zamudne obresti od dneva, ko je tožnica dvignila denar s hranilne knjižice (od 23. 8. 2001). Pritožbo tožnice je v tem delu v celoti zavrnilo.

3. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju glede razveljavljenega dela ugotovilo, da spada terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za nepremičnine v vl. št. 620, k. o. ..., v skupno premoženje in da je delež vsake od pravdnih strank do ½, v presežku (nad ½) pa je zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju s sodbo VSL I Cp 2080/2008 z dne 2. 10. 2008 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

4. Tožnica je vložila reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zoper sodbo VSL I Cp 3426/2007 z dne 6. 2. 2008 iz prvega sojenja ter sodbo VSL I Cp 2080/2008 z dne 2. 10. 2008 iz drugega sojenja. Tožnica je zoper to sodbo vložila tudi vlogo, imenovano "predlog za dopustitev revizije" (z vsebino, identično prej vloženi reviziji), ki pa jo je treba, ob upoštevanju dejstva, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), šteti za revizijo (drugi odstavek 130. člen ZPP-D v zvezi s 367. členom ZPP). Predlaga, da se revizijama ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadevi vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Reviziji sta bila po 375. členu ZPP vročeni nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper sodbo VSL I Cp 3426/2007z dne 6. 2. 2008 v delu glede odločitve o tožbi ni dovoljena, glede odločitve o nasprotni tožbi pa je neutemeljena. Revizija zoper sodbo VSL I Cp 2080/2008 z dne 2. 10. 2008 ni dovoljena.

Glede nedovoljenosti revizij

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi.

8. Tožnica je navedla, da je do ¾ solastnica spornih nepremičnin in premičnin ter da ji v tem deležu pripada tudi terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, vrednost spornega predmeta pa je ocenila na 9.597,73 EUR (prej 2.300.000 SIT). Sodišče je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje vse v tožbi navedene nepremičnine in premičnine ter da je delež pravdnih strank ½. Sodišče je v drugem sojenju glede razveljavljenega dela ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank še terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, in sicer v razmerju do ½ vsaki od pravdnih strank.

9. Po sodni praksi revizijskega sodišča,(1) ki temelji na pravnem mnenju, sprejetem 12. 12. 2002 na Občni seji VS RS, se v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, torej v deležu, izraženem v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta.

10. Razmerje med spornim delom zahtevka in celotnim zahtevkom je v obeh pravdah 25/75 oziroma 33 %. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, navedene v tožbi, znašata vrednosti izpodbijanega dela pravnomočnih sodb 3.199,24 EUR (prej 766.666,67 SIT), kar ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tožničina revizija zoper sodbo VSL I Cp 3426/2007 tako ni dovoljena v delu glede odločitve o tožbi, revizija zoper sodbo VSL I Cp 2080/2008 pa ni dovoljena v celoti, zato ju je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Glede neutemeljenosti revizije

11. Tožnica v reviziji poudarja, da je nasprotovala delitvi skupnega premoženja in da bi sodišče lahko ugodilo le ugotovitvenemu delu zahtevka, da terjatev 41.684,27 EUR spada v skupno premoženje, ne pa tudi dajatvenemu, ki pomeni že delitev dela skupnega premoženja (obogatitvene terjatve).

12. Toženčev dajatveni zahtevek pomeni delitev dela skupnega premoženja (obogatitvene terjatve) - porabljene prihranke je namreč, v skladu z načelom realne subrogacije,(2) zamenjala terjatev skupnega premoženja do tožnice, ki je s prihranki po prenehanju življenjske skupnosti med strankama, neupravičeno razpolagala. Toženec, ki zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti prihrankov, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko že v pravdi zahteva delitev dela skupnega premoženja.

13. Kljub jasni določbi 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), da se v pravdi presojajo le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128.–130. člen ZNP; 60. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), sodna praksa ves čas omogoča, da bivši zakonec z svojim zahtevkom doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če obstajajo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu).

14. Posebna okoliščina je podana tudi v obravnavani zadevi. Tožnica je namreč s tem, ko je poleg ugotovitvenega zahtevka glede obsega skupnega premoženja, ki sicer še ne pomeni delitve, postavila še (sicer nepravilni) zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastnine na posameznih nepremičninah, že sama zahtevala delitev dela skupnega premoženja.

15. V situaciji, ko se je tožnica strinjala z delitvijo dela skupnega premoženja (nepremičnin), ne more hkrati nasprotovati delitvi drugega dela skupnega premoženja, terjatve. Če se opravlja delitev skupnega premoženja v pravdi, potem si moramo prizadevati, da se opravi delitev celotnega skupnega premoženja, ki je predmet pravde. Zgolj delna delitev skupnega premoženja namreč ne predstavlja pravega pristopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloča o celotnem premoženju.(3) Tako je odločitev sodišč, ki sta ugodili toženčevemu dajatvenemu zahtevku po nasprotni tožbi, pravilna.

16. Tožnica nadalje meni, da je odločitev sodišča druge stopnje napačna, saj bi lahko zamudne obresti prisodilo šele od dneva zamude, v zamudi pa je lahko šele s pravnomočno odločitvijo o deležih na skupnem premoženju. Stališče tožnice je napačno, saj spregleda, da je tek zamudnih obrestih povezan z vprašanjem obsega skupnega premoženja, ne pa z zamudo zaradi neizročitve skupnega premoženja. S tožničinim enostranskim razpolaganjem s skupnimi prihranki po prenehanju življenjske skupnosti (ta je prenehala maja 2001, tožnica je denar dvignila 23. 8. 2001) je porabljene prihranke zamenjala terjatev skupnega premoženja do tožnice, ki je s prihranki neupravičeno razpolagala. Del skupnega premoženja pa so v primeru enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem, glede na določbo 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, tudi zamudne obresti, ki tečejo od dneva pridobitve, če je pridobitelj nepošten oziroma od dneva postavitve zahtevka. V tej zadevi je bila tožnica nepoštena že z dnem, ko je skupne prihranke dvignila s hranilne knjižice. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da zamudne obresti tečejo že od 23. 8. 2001 dalje.

17. Prav tako ne drži očitek, da je sodišče druge stopnje odločilo o zamudnih obrestih brez ustrezne trditvene podlage. Toženec je zatrjeval enostransko razpolaganje tožnice s skupnim premoženjem. Sodišče druge stopnje je pravilno materialnopravno ocenilo, da v takem primeru spada v skupno premoženje terjatev (neupravičena obogatitev). Pravilna pravna kvalifikacija sodišča druge stopnje tudi ne pomeni novote.

18. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II 223/2005 z dne 18. 1. 2007, II Ips 257/2004 z dne 8. 9. 2005 in II Ips 174/2005 z dne 16. 11. 2006. Op. št. (2): Več o načelu realne subrogacije v odločbi VS RS II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011. Op. št. (3): Prim. Z. Strajnar: Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, 25 (2004) 1, str. 51.