Jedro

Tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z dokazili oz. poslovnimi listinami, ki bi dokazovale, da mu je zaračunano dobavo tudi v resnici opravila navedena družba. Ob takem stanju stvari pa tožniku ob pravilni uporabi relevantnih določb 40. člena ZDDV ter razlage Šeste direktive Sveta (77/388/EGS) preko sodb SEU (npr. Genius Holding BV), na katere se sklicuje tudi davčni organ, utemeljeno ne gre odbitek DDV. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti, ampak za izgubo pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi relevantnih določb ZDDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 7. do 30. 9. 2006 v znesku 3.600,00 EUR in obresti (točka I.1. izreka), DDV za davčno obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2007 v znesku 84,69 EUR in obresti (točka I.2. izreka), z rokom plačila 30 dni, po poteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Tožnik ni zahteval povrnitev stroškov, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka III. izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) za davčno obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2007 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik 18. 5. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Tožnik je od družbe A. d.o.o. prejel račun št. 490 z dne 27. 9. 2006 za rezkalni stroj CNC Lilian 400. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da je tožnik kontaktiral preko tretje osebe in ne neposredno z družbo A. d.o.o. na sejmu v ..., od koder je pripeljal stroj preko znanca. Stroj še vedno uporablja za izdelavo lesenih modelov oz. kalupov. Tožnik ne pozna oseb, s katerimi je sodeloval pri ponudbi, prodaji in dobavi stroja. Podpis na računu ni čitljiv, ni izpisanega imena in priimka podpisnika, odtisnjen je le žig. Iz DIN pri navedeni družbi izhaja, da gre za družbo tipa „missing trader“, ki nima kadrovskih in materialnih potencialov, ni najemala podizvajalcev, niti imela poslovnih prostorov ter ni bila sposobna opraviti dobave stroja. Tožnik ni izkazal poslovnega z verodostojno knjigovodsko dokumentacijo. Davčni organ se sklicuje na Slovenske računovodske standarde (2006). Gre za navidezen posel in navidezen račun. Davčni organ se sklicuje na sodbo SEU (C-439/04 in C-440/04-združeni zadevi) ter navaja, da tožnik tudi če ni zavestno sodeloval pri utaji DDV, je zavestno spregledal objektivne okoliščine, zato mu ne gre odbitek vstopnega DDV na podlagi 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV). Glede naložitve DDV v letu 2007 davčni organ navaja, da je tožnik po prejetem računu z dne 9. 1. 2007 od B. Ltd., ki ga je tožnik prejel 12. 10. 2007, v davčnem obdobju januar-marec odbijal vstopni DDV, od navedenega računa pa ni obračunal DDV v davčnem obdobju januar-marec 2007. Pri tem se sklicuje na določbe 32. člena do 35. člena ZDDV-1. Za čas od poteka roka za plačilo davka za davčno obdobje julij-september 2006 (rok plačila 30. 10. 2006) do izdaje odločbe, je davčni organ na podlagi 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) obračunal obresti po medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, ki znašajo do dneva izdaje odločbe 355,77 EUR (obračun obresti je priloga odločbe).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Dejstvo, da tožnik ne razpolaga s poslovno dokumentacijo, ki bi potrjevala poslovni odnos ter sodelovanja pri tem z osebo in družbo, kaže, da bi se tožnik bi moral ali mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV.

Tožnik je vložil tožbo. Prvostopenjski organ mu neupravičeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV. Ne drži očitek, da naj bi tožnik vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV oz. da posluje z „missing trader“ družbami. Stroj je dejansko nabavil ter z njim še vedno razpolaga in uporabljala za svoje dejavnosti. Neupravičeni so očitki, da je zavestno spregledala objektivne okoliščine. Tožnik ne ve, kaj je davčni organ ugotavljal v DIN pri A. d.o.o. Če družba ni predložila poslovne dokumentacije, to ne pomeni, da je nima. Davčni organ ni vstopil v poslovne prostore družbe in ne more trditi, da nima kadrovskih in materialnih pogojev. Zaključki davčnega organa so zgolj ugibanja. Tožnik ni imel vpogleda v poslovanje drugega davčnega zavezanca, v kritičnem obdobju je bilo poročilo AJPES dovolj verodostojna informacija za utemeljeno zaupanje v poslovnega partnerja. Ne vzdrži očitek, da ni poskrbel za nastanek listinskih dokazov o dejanski izvedbi posla. Predložil je račun, dobavnico z žigom in podpisom, fotografije stroja, izjavo prevoznika in dokumentacijo o pridobitvi kredita za financiranje nakupa. Razlogi davčnega organa glede nečitljivih podpisov na dobavnici in da se tožnik ne spominja osebe, preko katere je nabavila stroj, ne zadoščajo za očitek, da naj bi vedela, da posluje z „missing trader“ družbo. Posel je bil korektno izpeljan, stroj dobavljen in normalno deluje. Sodbe SEU (C-439/04 in C-440/04-združeni zadevi, C-255/02), Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 se nanašajo na čezmejne transakcije. Zgolj za takšne transakcije se predvideva pridobitev in hramba dokazil o resnični dobavi blaga, ne pa tudi za transakcije med subjekti znotraj ene države, ki so formalno pogojene le z izdajo računa z vsemi potrebnimi sestavinami ter ni šlo za transakcijo med subjekti iz različnih držav članic. Tožnik ni sodeloval v davčnem vrtiljaku. Svoje obveznosti je v celoti poravnal in ne more biti odgovoren za plačilo davka drugega davčnega zavezanca.

Ne iz prakse SEU ne iz veljavne zakonodaje v letu 2006 ne izhaja obveznost preverjati objektivne okoliščine, kot jih navaja tožena stranka. Šele z novelo ZDDV-1C (76.b člen) je urejena solidarna obveznost za plačilo DDV. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ima opraviti z goljufivim poslovnih partnerjem. Subjektivni in objektivni pogoj ni bil izpolnjen. Pravico do vstopnega DDV odvzame lahko le nacionalno sodišče po predhodni presoji veljavnih pogodb po ZPP, ne pa davčni organ, če bi se ugotovilo, da je posamezna pogodba nična. Na tožnika se prelaga celotno breme. Takšno ravnanje pomeni kršitev ustavne pravice tožnika do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Iz citiranih sodb SEU izhaja, da kadar je dobava opravljena davčnemu zavezancu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija del goljufije prodajalca, da slednji ne izgubi pravice do odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se na sodno prakso SEU (C-62/93, C-110/98 do C-147/98, C-408/98, C-25/03, C-384/04). Zakonodaja pravice do odbitka vstopnega DDV v zvezi s transakcijami, ki so bile opravljene znotraj Republike Slovenije, razen s pravilno sestavljenim računom, ni pogojevala z obstojem drugim listin, to ne določajo niti SRS.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali tožnik izpolnjuje pogoje za odbitek vstopnega DDV po računu, ki jih je tožniku izstavila družba A. d.o.o., s katerim je tožniku zaračunan rezkalni stroj. Upravni organ se je opredelil do dokumentacije tožnika in pojasnil svojo oceno, da tožnik ni izkazal, da je bila dobava tudi v resnici opravljena s strani izdajatelja računa. Z dokazno oceno davčnega organa se strinja tudi sodišče. Sodišče sledi ugotovitvam dejanskega stanja, iz katerega nedvomno izhaja, da tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da je bila s strani navedene družbe tudi resnično opravljena zaračunana dobava, čeprav tožnik meni drugače, ko zatrjuje, da je predložil vso potrebno dokumentacijo. Tožnik je dolžan voditi poslovne knjige in evidence po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) kot tudi po davčnih predpisih (56. člen ZDDV, 31. člen ZDavP-2). Vsak davčni zavezanec mora že v svojem knjigovodstvu zagotoviti potrebne podatke, ki omogočijo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV. Sklicevanje tožnika, da za odbitek zadošča račun in da ima dobavnico, v konkretnem primeru, ko se je porajal dvom resničnost opravljenih poslovnih dogodkov, pa ni dovolj. Na računu ni razviden podpisnik, saj vsebuje le žig in nečitljiv podpis, enako pa velja za dobavnico, ki ima isto številko kot račun. Tožnik nima druge dokumentacije. Samo račun, ki ima v formalnem smislu ključne podatke po 34. členu ZDDV in temelji na dejanski opravljenem poslovnem dogodku (opravljeni dobavi), je lahko verodostojna knjigovodska listina in podlaga za plačilo obveznosti oz. uveljavljanje odbitka vstopnega DDV. Slednje je skladno s prakso SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV(C-342/87) in se je glede tega izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS v svojih sodbah (X Ips 333/2001, X Ips 25/2011, X Ips 412/2010 in X Ips 194/2010).

Ker gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje davčnih ugodnosti (40. člen ZDDV) in ker je nastal dvom v verodostojnost računa, na podlagi katerega je tožnik odbijal vstopni DDV, je zato na strani tožnika dokazno breme, da dokaže, da se nanaša na resnično prodajo blaga s strani izdajatelja računa (prvi odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1 oz. prvi odstavek 76. člen ZDavP-2), zato nima prav tožnik, ko meni, da davčni organ želi nanj prevaliti breme dokazov. Če ta zakon, ali drug zakon o obdavčenju ne dokazuje drugače, dokazuje zavezanec za davek svojo trditev v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1 oz. 77. člen ZDavP-2). To pomeni, da če davčni zavezanec želi odbijati vstopni DDV, je na njem, da pridobi verodostojen račun oz. da njegovo verodostojnost izkaže na drug način. Tožnik pa poleg računa razpolaga z dobavnico z isto številko, iz katerih pa niti ni razvidno, kdo ju je podpisal. Drugih dokazil, ki bi dokazala dobavo od izdajatelja računa (npr. prevoznico, prevzemnico, garancijski listi, ipd.) pa tožnik nima. Dokazovanje pa ni omejeno le na določena dokazna sredstva. Sklicevanje na izjavo o „preložitvi“ stroja in njegove fotografije na drugačno odločitev ne vpliva. Navedeno ne dokazuje, da je dobavo opravil izdajatelj računa, tako kot pravilno ugotavljata davčna organa. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo da A. d.o.o. ni imel realnih možnosti za opravo dobave in da gre za družbo tipa „missing trader“, kot jih imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1325/2004 v 2. členu, kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki pridobi brez plačila DDV blago in ga dobavlja z DDV, vendar ne plača dolgovanega zneska ustreznemu državnemu organu.

Zato tudi sklicevanje tožnika, da je nabavil stroj in da ga ima v svojih poslovnih prostorih, ni relevantno, saj se tožniku ne očita, da nabava ne bi bila opravljena, temveč da ni izkazal, da jo je opravil prav izdajatelj računov. Dejansko stanje pa je tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami (SRS (2006) 28.45.). Sodišče tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezen posel in fiktiven račun, ki na obdavčenje ne vpliva (5. odstavek 7. člena ZDavP-1 oz. tretji odstavek 74. člena ZDavP-2). Tožnik drugega s svojo poslovno dokumentacijo tudi ni dokazal. Po mnenju sodišča je tožniku očitati tudi subjektivni element, glede na okoliščine, ki jih je opisal prvostopenjski davčni organ. Z njimi se sodišče strinja, saj je utemeljen očitek, da tožnik ni vedel s kom dejansko sklepa posel. Ni se pozanimal ali sklepa posel z družbo, ki mu je izdala račune. Tožnik sam pove, da mu je na sejmu oseba, katere imena ne ve, ponudila stroj, ter da je pri nakupu kontaktiral preko tretje osebe in ne neposredno z družbo A. d.o.o., kar pomeni, da sam niti ni preveril ali kontaktira s pooblaščeno osebo. To posledično pomeni, da sploh ni vedel s kom se je dejansko dogovarjal za posel, kar pa ni običajno, kot skuša pojasniti tožnik v tožbi. Utemeljen je zato očitek, da je v svojih poslih ravnal z manjšo skrbnostjo, kot se od njega kot dobrega gospodarstvenika pričakuje. Vendar relevantna okoliščina v obravnavanem primeru po mnenju sodišča ni v tem, da je tožnik sodeloval z družbo tipa „missing trader“, temveč v okoliščini, da nima verodostojne knjigovodske dokumentacije, s katero bi izkazal resničnost poslovnega dogodka, ki naj bi ga račun izkazoval, v primeru, kot je obravnavani, ko je nastal dvom v verodostojnost računa.

Dejansko stanje v zadevi je v zadostni meri in pravilno ugotovljeno. Iz ugotovitev nedvomno izhaja, da tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z dokazili oz. poslovnimi listinami, ki bi dokazovale, da mu je zaračunano dobavo tudi v resnici opravila navedena družba. Ob takem stanju stvari pa tožniku ob pravilni uporabi relevantnih določb 40. člena ZDDV ter razlage Šeste direktive Sveta (77/388/EGS) preko sodb SEU (npr. Genius Holding BV), ki se nanje sklicuje tudi davčni organ, utemeljeno ne gre odbitek DDV v primeru, kot je obravnavani. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti, ampak za izgubo pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi relevantnih določb ZDDV. Sodišče očitke tožnika o neargumentirani odločitvi kot pavšalne zavrača. Davčni organ je odgovoril na vse relevantne ugovore tožnika. Za zavrnitev odbitka vstopnega DDV v obravnavani zadevi po povedanem po mnenju sodišča ni odločilno, kakšno je bilo stanje dobavitelja, pač pa ali je do transakcije oz. dobave blaga prišlo ali ne. Da je do dobave s strani izdajatelja računa prišlo, pa tožniku ni uspelo dokazati. Zato so irelevantni tudi vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dobrovernost tožnika in razlage sodb SEU v tej zvezi ter se sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

Kot rečeno niso predpisi krivi, da tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, ampak je tožnik tisti, ki bi moral s poslovno dokumentacijo dokazati resničnost poslovnega dogodek in ga evidentirati na način, da nedvomno izhaja, da je bila dobava opravljena prav s strani izdajatelja računa. Na drugačno odločitev zato ne vplivajo tožbeni ugovori, da določbe o solidarni odgovornosti veljajo šele z novelo ZDDV-1B ter očitki, da davčna uprava ni pravočasno onemogočila poslovanja družbam tipa „missing trader“ na trgu. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da je prvostopenjski organ upošteval zgolj okoliščine, ki so tožniku v škodo in ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2). Sodišče tudi ne vidi kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, omogočeno mu je bilo, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev ter je imel možnost predložiti vso dokumentacijo in dokaze za svoje trditve.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic, niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč, da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.