Jedro

Postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo je postopek, ki se ne začne po uradni dolžnosti in v katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi interesi, med katerimi obstoji spor. Zato ta postopek ne sodi med tiste nepravdne postopke pri katerih je namen bistveno drugačen od pravde in je treba uporabiti 286.b člen ZPP. Na podlagi te določbe pa je treba šteti, da je predlagatelj očitka kršitve razpravnega načela in tega, da se ni imel možnosti opredeliti do dejstev, ki naj bi bila ugotovljena kot nesporna, uveljavljal prepozno.

Zakonitost Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, oziroma v njem določene izhodišče vrednosti, je odvisna od dejanske ugotovitve, da so tržne cene v času od njegove uveljavitve narasle prek meje iz drugega odstavka 5. člena in za koliko. Zgolj v tem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti izhodiščne vrednosti iz Odloka in bi jo bilo treba v okviru pravilne uporabe materialnega prava ter v skladu z institutom exceptio illegalis prilagoditi. Tega dejstva pa predlagatelj zgolj z navedbo, da je tolikšna porast cen splošno znana, ni uspel izkazati. Da se določeno dejstvo lahko na podlagi 214. člena ZPP šteje za splošno znano, mora biti znano širšemu krogu ljudi oziroma mora o njem obstajati splošen socialni konsenz. V tem smislu bi lahko standard splošno znanega doseglo zgolj dejstvo, da cene kmetijskih zemljišč od leta 1992 nihajo, ne pa sama višina njihove tržne cene. To pomeni, da tega dejstva (in z njim povezane ugotovitve ali, in za koliko odstotkov, je tržna cena presegla izhodiščno) niti pritožbeno niti revizijsko sodišče brez konkretne trditvene podlage in predloženih dokazov ni dolžno ugotavljati (7. in 212. člen ZPP).

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Predlagatelj je dolžen prvi nasprotni udeleženki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 1.847,93 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlagateljevi prednici za nepremičnine na parc. št. 261 in 260, vl. št. 298, k. o. M., izplača odškodnina v obliki obveznic druge nasprotne udeleženke v nominalni vrednosti 108.850 EUR in da je druga nasprotna udeleženka dolžna pravnim naslednikom denacionalizacijske upravičenke izročiti obveznice v roku treh mesecev od pravnomočnosti tega sklepa. Zavrnilo je zahtevek, da se nepremičnine vrnejo v naravi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo predlagateljevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Predlagatelj zoper sklep pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da v nepravdnem postopku ni mogoče smiselno uporabiti 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je nepravdni postopek manj formalen od pravdnega in dopušča širšo pravico do pravnega sredstva. Poleg tega trdi, da Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) kot starejši predpis ne more napotiti na uporabo noveliranega ZPP, temveč na ZPP, ki je veljal leta 1977. Zato bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati predlagateljev očitek, da sta nižji sodišči kršili razpravno načelo, ker sta kot nesporna ugotovili dejstva (da so bile nepremičnine del stečajne mase podjetja E. M. p.o. in da so bile prodane v okviru stečajnega postopka tega podjetja), ki jih nobeden od udeležencev postopka ni zatrjeval. Poleg tega je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je predlagatelja presenetilo z dejstvi, ki jih nobeden ni zatrjeval, zato se do njih ni mogel opredeliti. Ne glede na povedano, je predlagatelj ta dejstva zanikal že na samem naroku, kjer je povedal, da med podjetji M. p.o. ter podjetjem E. E. I. T. p.o. (kupcem stečajnega dolžnika) ni nikoli prišlo do singularnega pravnega prenosa nepremičnin in da je podjetje M. p.o. sama prenesla nepremičnine v času moratorija na prvo nasprotno udeleženko. V laični vlogi z dne 8. 4. 2010 pa je navedel, da ne drži ugotovitev, da nepremičnine sodijo v stečajno maso podjetja M. p.o.. Vendar sodišče te vloge ni upoštevalo. Predlagatelj je poleg pritožbe po pooblaščencu vložil tudi laično pritožbo, vendar sodišče nanjo ni odgovorilo. Zato je bila kršena njegova ustavna pravica do pritožbe.

4. Predlagatelj v reviziji izpodbija tudi izračun prisojene odškodnine. Trdi, da je metodologija za izračun višine odškodnine del materialnega prava, udeleženci postopka pa se niso dolžni opredeljevati do pravne podlage za odločitev sodišča. Zato predlagatelj vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je sodišče prve stopnje nezakonito uporabilo določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. l. RS, št. 16/1992 in nasl., v nadaljevanju Odlok), ki je v očitnem nasprotju s 44. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerem se odškodnina za podržavljeno premoženje določa po stanju premoženja ob podržavljenju in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Vrednost iz Odloka namreč po 19 letih denacionalizacijskega postopka bistveno odstopa od današnje tržne vrednosti. Po 5. členu tega odloka bi moralo ministrstvo spremljati cene zemljišč in v primeru ko te za 10 odstotkov presežejo izhodiščno vrednost, bi moralo to izhodiščno vrednost prilagoditi. Vendar tega ministrstvo do sedaj ni storilo, čeprav je splošno znano dejstvo, da je izhodiščna cena presežena za več kot 10 odstotkov. Sodišče torej ne bi smelo uporabiti nezakonitega odloka, temveč bi moralo uporabiti institut exceptio illegalis in odločiti neposredno na podlagi 44. člena ZDen (kot je storilo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 974/2008 z dne 9. 4. 2008).

5. Predlagatelj z revizijo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

6. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotnima udeleženkama. Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, druga nasprotna udeleženka pa na revizijo ni odgovorila.

7. Revizija v delu zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, ki se nanaša na stroške postopka

8. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča, je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem izpodbija sklep o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vrnitev denacionaliziranih nepremičnin v naravi

9. Predlagateljev očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 286.b člen ZPP ni utemeljen. ZNP vselej napotuje na smiselno uporabo veljavnih določb ZPP in ne določb, ki so veljale leta 1977 (v času uveljavitve ZNP). Poleg tega je postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo postopek, ki se ne začne po uradni dolžnosti in v katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi interesi, med katerimi obstoji spor. Zato ta postopek ne sodi med tiste nepravdne postopke pri katerih je namen bistveno drugačen od pravde in je treba uporabiti 286.b člen ZPP. Na podlagi te določbe pa je treba šteti, da je predlagatelj očitka kršitve razpravnega načela in tega, da se ni imel možnosti opredeliti do dejstev, ki naj bi bila ugotovljena kot nesporna, uveljavljal prepozno.

10. Prav tako je neutemeljen očitek, da dejstva niso bila ugotovljena kot nesporna, ker naj bi jih predlagatelj zanikal že na samem naroku pred sodiščem prve stopnje. V zapisniku s tega naroka je zapisana predlagateljeva izjava, da med M. p.o. ter E. E. I. T. p.o. ni prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa nepremičnin. V reviziji predlagatelj to izjavo pojasni z navedbo, da med podjetji M. p.o. ter podjetjem E. E. I. T. p.o. nikoli ni prišlo do singularnega pravnega prenosa spornih nepremičnin. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo, da te izjave ni mogoče razumeti kot nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi, saj je bil možen tudi izvenknjižni prenos pravice uporabe na nepremičninah, prav tako pa ni bistveno, ali je stečajni dolžnik v stečaju kupljen kot družba v celoti, ali po posameznih delih stečajne mase. Tako bi moral predlagatelj izrecno zanikati, da so bile nepremičnine prodane v okviru stečajnega postopka E. M. p.o., ali vsaj trditi, da E. M. p.o. ni kot pravna naslednica M. p.o. na izvenknjižen način pridobila pravice uporabe na nepremičninah. V zvezi s tem revizijsko sodišče dodaja, da nižji sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker nista upoštevali predlagateljeve vloge z dne 8. 4. 2010, v kateri je prvič zatrjeval, da sporne nepremičnine niso bile prodane v stečajnem postopku, saj so bile te navedbe na podlagi 286. člena ZPP (v povezavi z 37. členom ZNP) prepozne.

11. Revizijsko sodišče ni moglo upoštevati predlagateljeve trditve, da je poleg pritožbe po odvetniku, vložil tudi laično pritožbo. Predlagatelj namreč ni izkazal, da je pritožbo vložil, niti to ne izhaja iz spisa.

12. Zaradi navedenega je predlagateljeva revizija v tem delu neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

O reviziji v delu, ki se nanaša na višino izplačane odškodnine

13. Predlagatelj nižjima sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta nekatere nepremičnine (za katere sta ugotovili, da jih je treba obravnavati kot kmetijska zemljišča) vrednotili po nezakonitem Odloku, namesto, da bi na podlagi instituta exceptio illegalis odškodnino izračunali neposredno na podlagi 44. člena ZDen.

14. Očitek je neutemeljen. Temeljno pravilo prvega odstavka 44. člena ZDen je, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednost. Glede ugotavljanja teh vrednosti pa zakon za posamezne kategorije podržavljenega premoženja napotuje na uporabo različnih podzakonskih predpisov, katerih namen je lažje in bolj ekonomično dokazovanje vrednosti premoženja in s tem postopkov vračanja. Ta določba pomeni kompromis med željami upravičencev in gospodarskimi zmožnostmi družbe, zaradi česar vrednotenje premoženja ni podvrženo zgolj tržnim zakonitostim.(1) V tem smislu Odlok, ki je bil na podlagi ZDen sprejet za ureditev načina vrednotenja kmetijskih zemljišč, v 4. členu določa izhodiščno vrednost kmetijskih zemljišč, ki niti v času sprejema Odloka ni bila enaka takratni tržni ceni tovrstnih nepremičnin. Obenem pa je v 5. členu tega Odloka določeno, da mora Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tekoče spremljati tržne cene kmetijskih zemljišč v Republiki Sloveniji in da mora, če ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po tem Odloku, večja od 10 odstotkov, določiti novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni odstotek razlike spremeni izhodiščno vrednost. 15. To pomeni, da je zakonitost Odloka, oziroma v njem določene izhodišče vrednosti, odvisna od dejanske ugotovitve, da so tržne cene v času od njegove uveljavitve narasle prek meje iz drugega odstavka 5. člena in za koliko. Zgolj v tem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti izhodiščne vrednosti iz Odloka in bi jo bilo treba v okviru pravilne uporabe materialnega prava ter v skladu z institutom exceptio illegalis prilagoditi. Tega dejstva pa predlagatelj zgolj z navedbo, da je tolikšna porast cen splošno znana, ni uspel izkazati. Da se določeno dejstvo lahko na podlagi 214. člena ZPP šteje za splošno znano, mora biti znano širšemu krogu ljudi oziroma mora o njem obstajati splošen socialni konsenz.(2) V tem smislu bi lahko standard splošno znanega doseglo zgolj dejstvo, da cene kmetijskih zemljišč od leta 1992 nihajo, ne pa sama višina njihove tržne cene.(3) To pomeni, da tega dejstva (in z njim povezane ugotovitve ali, in za koliko odstotkov, je tržna cena presegla izhodiščno) niti pritožbeno niti revizijsko sodišče brez konkretne trditvene podlage in predloženih dokazov ni dolžno ugotavljati (7. in 212. člen ZPP).

16. Ker so revizijski razlogi neutemeljeni tudi glede višine odškodnine, je bilo treba revizijo zavrniti tudi v tem delu.

17. Predlagatelj mora prvi nasprotni udeleženki po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno odvetniško tarifo odmerjeni stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniški pisarni za sestavo odgovora na revizijo, dvajset odstotni DDV na odvetniške storitve in dva odstotne materialne stroške, znašajo 1.847,93 EUR.

Op. št. (1): Tako tudi Breznik, J. in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1992. Op. št. (2): Glej tudi Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 374. Op. št. (3): Podobno v sodbi VS RS, 349/2002 z dne 6. 2. 2003: „Cene nepremičnin se oblikujejo prosto na trgu in so odvisne od ponudbe in povpraševanja. Zato cena določene nepremičnine ne more predstavljati dejstva, ki je splošno znano.“ Prav tako v sodbi VS RS II Ips 439/97 z dne 21. 1. 1999: „Cenik pogodbene stranke ni splošno znano dejstvo, ceno posamezne ptt storitve pa mora sodišče poznati le, če je pod družbeno kontrolo.“