Jedro

Nepravdno sodišče lahko o delitvi premoženja odloča le v primeru, če med udeleženci ni spora o delitvi. Na pravdo se praviloma napoti udeleženec, katerega pravica se šteje za manj verjetno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja prekine, ter da se nasprotnega udeleženca napoti, da v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa vloži tožbo na ugotovitev, da spada enosobno stanovanje št. ... v 1. nadstropju stanovanjskega bloka K. ..., Š., v izmeri 41,70 m2, v skupno premoženje udeležencev, in da znaša solastniški delež vsakega od udeležencev na tem stanovanju 1/2. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, in sicer smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na pritožbene navedbe, da naj se sodišče pri odločitvi „drži predlagateljičinega predloga za razdružitev nepremičnega premoženja“ velja sprva pojasniti, da nasprotni udeleženec trdi, da v predmet delitve spada stanovanje, torej nepremičnina, ter da je na tej nepremičnini solastnik do 1/2. Ker predlagateljica trdi, da predmetno stanovanje ne spada v skupno premoženje, obstoji torej med udeležencema tako spor o predmetu delitve kot o velikosti deležev. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je postopalo po III. odstavku 118. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), saj nepravdno sodišče lahko o delitvi skupnega premoženja odloča le v primeru, če med udeleženci ni spora o delitvi.

Z navedbami, da je prvostopno sodišče spregledalo, da se pravdni postopek, v katerem se od nasprotnega udeleženca zahteva, da se izseli iz stanovanja na K. ... v Š., še ni končal, ter da je bil zato neutemeljeno napoten na pravdo, pritožba izpostavlja prvostopno odločitev, s katero je bil na pravdo napoten nasprotni udeleženec.

Materialnopravno izhodišče presoje pravilnosti prvostopne odločitve, katerega od udeležencev nepravdnega postopka se napoti na pravdo, je v II. odstavku 9. člena ZNP. Po tej določbi sodišče na pravdo praviloma napoti udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, drugega udeleženca pa le glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja.

Prvostopno sodišče je upoštevaje gornjo materialnopravno določbo pravilno štelo pravico nasprotnega udeleženca za manj verjetno iz razloga, ker je predlagateljica lastnica stanovanja in ker je kupila stanovanje pred sklenitvijo zakonske zveze. Pritožnik kakšnega nasprotnega razloga, torej, da naj bi predlagateljica kot lastnica stanovanja imela interes na ugotovitvi, da je nasprotni udeleženec solastnik stanovanja, niti ne zatrjuje. Izid pravdne zadeve, v kateri naj bi se med udeležencema tega postopka obravnaval tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja, katerega lastništvo je v tej nepravdni zadevi sporno, pa za predmetno zadevo ni odločilno.

Ker tako niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (37. člen ZNP v zvezi z II. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (37. člen ZNP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).