Jedro

Če je predloženi projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in se nanaša na nepremičnino, na kateri ima investitor pravico graditi, sta pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. in 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 izpolnjena, in to ne glede na lastnosti že obstoječega objekta. Vprašanje, ali je dejansko zagrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, torej ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo manj zahtevnega objekta – opornega zidu na parc. št. 331/1 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da je investitorka zahtevku priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, načrt gradbenih konstrukcij, geodetski načrt ter potrdilo o oproščenosti plačila komunalnega prispevka. Sporni oporni zid je bil v predhodnem postopku razglašen za nelegalno gradnjo in zanjo je že bilo plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo. Upravni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil, da je predvideni poseg dovoljen, saj je v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (Odlok o PUP), saj le-ta na obravnavanem območju dopušča gradnjo opornih zidov. Oporni zid je izveden na parceli št. 331/1 k.o. ..., in sicer izven gradbene meje, prikazane na karti 4/7 kartografskega dela citiranega PUP. Izvedba opornega zidu je skladna s 16. členom citiranega PUP, ki dopušča odstopanje od gradbene meje pri postavitvi škarp in opornih zidov.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožeča stranka poudarja, da ji tožena stranka ni posredovala v gradbenem dovoljenju navedenega projekta in ji je tako onemogočila, da se bi pravočasno izjasnila o morebitnih pripombah. Toženi stranki je tako tožeča stranka omogočila samo vpogled v projektno dokumentacijo na sedežu tožeče stranke. Ne drži tudi trditev investitorke, da je na predmetni parceli, kjer leži locirani stanovanjski objekt, investitorka izvedla oporni zid zaradi konfiguracije terena. Investitorka posega z opornim zidom in s prizidkom na zemljišče tožeče stranke. Tožeča stranka je na ustnih obravnavah pri organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje pojasnjevala relevantno dejstvo o dejanskem stanju gradnje opornega zidu in zahtevala, da organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, pred izdajo le-tega opravi dejanski ogled na kraju samem in se prepriča o stanju v naravi. Tožena stranka pri svojem delu uporablja samo stanje na papirju, v naravi pa je stanje popolnoma drugačno. Tožeča stranka je zato za potrebe tožbe naročila pri sodno zapriseženem podjetju B., geodetske storitve izdelavo certifikata geodetskega načrta, ki je izdelan skladno s predpisi. Iz tehničnega poročila, ki je priloženo certifikatu geodetskega načrta, je razvidno, da je meja med parcelo 328/2 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke in parcelo 331/1 k.o. ..., ki je v lasti investitorke, bila urejena v Indopsu št. 6110 z dne 11. 12. 2006 in št. 6139 z dne 5. 11. 2009. Geodetski načrt je izdelan na podlagi dejanskega stanja in na njem so označeni deli A, B in C, ki segajo na parcelo tožeče stranke parcelne št. 328/2. V konkretnem primeru torej ne gre za odmike od parcelne meje, temveč za poseganje v tuje zemljišče. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano dovoljenje odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka je na tožbo odgovorila in sodišču poslala kopije pogodbe o soglasju za postavitev objekta bližje parcelni meji ter pogodbo o soglasju za izgradnjo objekta bližje parcelni meji. Priložila je tudi certifikat geodetskega načrta z dne 24. 9. 2012, kjer so jasno razvidni vsi umiki od navedenih parcel ter tudi dejansko stanje opornega zidu na parceli.

Tožeča stranka je na dopis prizadete stranke odgovorila in navajala, da listine, na katere se sklicuje prizadeta stranka, niso bile nikdar posredovane njej kot lastnici določenih sosednjih parcel niti nihče na ustnih obravnavah teh listin ni omenjal. Vsa dokumentacija v zvezi z legalizacijo opornega zidu bi morala biti s strani Upravne enote Maribor pisno posredovana njej kot stranki v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali ima investitor pravico graditi. Izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte, tako imenovane legalizacije, ZGO-1 v ničemer ne ureja drugače kot izdajo gradbenega dovoljenja za nameravane gradnje.

To pomeni, da se stališče glede skladnosti z določbami prostorskega akta in glede vprašanja, ali ima investitor pravico graditi presoja izključno predložena projektna dokumentacija, ne pa tudi morda že obstoječi objekt, saj ZGO-1 za kaj takega ne daje podlage. Povedano drugače: če je predloženi projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in se nanaša na nepremičnino, na kateri ima investitor pravico graditi, sta pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. in 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO izpolnjena, in to ne glede na lastnosti že obstoječega objekta. Vprašanje je, ali je dejansko zgrajeni objekt res tak, kot je bilo dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, torej ali gre za neskladno ali nelegalno gradnjo, ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč morebitnih inšpekcijskih postopkov.

Tako iz izreka kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se gradbeno dovoljenje nanaša na oporni zid ob meji parcele št. 331/1 k.o. ... ter da je njegova gradnja dovoljena s prostorskim aktom, ki ureja gradnjo na obravnavanem območju in da je zanj izkazana pravica graditi. Glede ugovora tožeče stranke o legi stanovanjske hiše ter o nezakonito zgrajenem prizidku sodišče pojasnjuje, da takšen ugovor v tem postopku ne more uspeti. Predmet presoje v konkretnem primeru je namreč zgrajeni oporni zid v načrtovanih dimenzijah ter v legi, kot izhaja iz geodetskega načrta z dne 24. 9. 2012 kot sestavnega dela projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, znotraj meja zemljišča v lasti investitorice, meje pa se štejejo kot urejene. Sodišče pri tem poudarja, da je geodetski načrt, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in ima predpisane sestavine, javna listina, ki bi jo pritožniki v postopku pritožbe lahko izpodbijali le na veljaven način, torej da bi navajali dejstva in v zvezi z dejstvi dokaze, ki bi javno listino, ki je bila predložena, lahko ovrgli. Tožnica je šele v tožbi navedla nov dokaz, vendar pa ni hkrati pojasnila zakaj ni le-tega storila že v pritožbi. Zato gre po presoji sodišča za nedovoljeno tožbeno novoto. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tudi po presoji sodišča je torej investitorka v postopku legalizacije opornega zidu imela vse zakonsko predpisane listine, kot to določa ZGO-1. Sodišče pritrjuje tudi mnenju organov obeh stopenj, da za izdajo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt soglasje sosedov mejašev ni zahtevano, prav tako pa niso potrebni odmiki od parcelnih meja, saj jih prostorski akt ne predpisuje.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.