Jedro

Ugotavljanje prave (dejanske) volje obeh podpisnic poravnave, v zvezi s čimer je pritožnica predlagala tudi zaslišanje prič, po kriteriju sodne prakse pomeni dejansko vprašanje, izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu tožena stranka plača znesek 360,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2008 dalje do plačila. Posledično je tožeči stranki naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 219,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe poravnave in posledično tudi sprejelo napačno odločitev. Tožnik je predlagal zaslišanje S. S., ki je sklepala poravnavo ter zaslišanje odgovornih oseb na Zavarovalnici T.. Predlagal pa je tudi vpogled v polico zavarovanca, s katero se je tožena stranka prav gotovo zavezala, da bo 10 % od priznane in izplačane odškodnine krila sama. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker teh dokazov ni izvedlo, saj je kršilo načelo enakopravnega obravnavanja dokazov oziroma kršilo tudi 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Po 1. odstavku 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

(6.) Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka z Zavarovalnico T., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, 27.7.2008 sklenila poravnavo. Na podlagi te poravnave je tožnik prejel od zavarovalnice izplačilo zneska 3.686,15 EUR in sicer v popolno poravnavo vse osebne škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 11.4.2007 s tem, da so s tem tako zavarovalnica, kot odgovorna oseba, bile proste vsakršnih obveznosti iz tega škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca. V tem znesku je bila zajeta dogovorjena odškodnina, zmanjšana za 20 % (upoštevan je bil 80 % temelj) in odbitno franšizo v višini 360,00 EUR in stroški zastopanja v višini 446,15 EUR.

(7.) Med pravdnima strankama je bilo v teku postopka, poleg samega temelja, s katerim pa se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkljive trditvene podlage sploh ni ukvarjalo, predvsem sporno, ali sta podpisnici poravnave z zapisom o oprostitvi odgovorne osebe vsake nadaljnje odgovornosti, imeli v mislih tudi znesek, ki ga predstavlja odbitna franšiza ali ne in posledično, ali je tožena stranka ta znesek, ki ga tožeča stranka od zavarovalnice ni dobila, dolžna plačati.

(8.) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri razlagi določil poravnave materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da se je tožeča stranka s podpisom le-te odpovedala (v razmerju do tožene stranke) tudi zahtevku iz naslova odbitne franšize. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je izčrpno navedlo že sodišče prve stopnje. Glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja, da so določila sklenjene poravnave jasna in razumljiva in se zato v skladu s 1. odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabijo tako, kot se glasijo. Ugotavljanje prave (dejanske) volje obeh podpisnic poravnave, v zvezi s čimer je pritožnica predlagala tudi zaslišanje prič, pa po kriteriju sodne prakse pomeni dejansko vprašanje (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. III Ips 58/2005-3 z dne 16. 1. 2007) in ne uporabe materialnega prava. Morebiti nepopolno ali nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (v ta sklop sodijo tudi očitki o predlaganih, a neizvedenih dokazih) pa v konkretnem primeru, ker gre za spor majhne vrednosti, ni dopusten pritožbeni razlog. Iz istega razloga je v zvezi s tem neupošteven tudi pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko nekaterih dokazov ni izvedlo, bistveno kršilo postopek, v kolikor se ta očitek nanaša na relativne kršitve. Podrobneje zato pritožbeno sodišče na ta del pritožbe ne odgovarja.

(9.) Neupoštevni na pritožbeni stopnji sta tudi (smiselno) zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj bi ju bila tožeča stranka, glede na 286.b člen istega zakona, dolžna uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to je najkasneje do zaključka glavne obravnave. Neutemeljen pa je nadalje očitek kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si medsebojno ne nasprotujejo, prav tako pa ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, kar vse omogoča pritožbeni preizkus.

(10.) Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v uradnem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(11.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi le-te, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 155. člen ZPP, odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora.

(12.) Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločal sodnik posameznik.