Jedro

Temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncev je njegova nepreskrbljenost. (Ne) preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu odločitve, to je v tč. I. njenega izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki mesečno preživnino v višini 60.000,00 SIT od 1.1.2006 dalje vsakega 3. dne v mesecu za tekoči mesec, do pravnomočnosti te sodbe dospele obroke pa ji je dolžan plačati v 15 dneh, vse do prve uskladitve preživnin (tč. I. izreka); da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (2. odst. pod tč. II. izreka) in nazadnje s sklepom ustavilo pravdni postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze (1. odst. tč. II. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe (odločitev glede plačevanja preživnine) se pravočasno, z laično pritožbo pritožuje toženec z navedbo, da je dobil dne 22.5.2006 sklep o plačilu preživnine za ženo. Z njegovo pokojnino, ki ni tako majhna razpolaga žena v celoti, res pa je, da ji je že enkrat vzel kartico, ker je šla v limit za 300.000,00 SIT, ki pa ji jo je po mesecu dni vrnil. Tožnica uživa tri vrste tablet za živce in je psihično bolna, zato je včasih odsotna. Z ženo sta se dogovorila, da umika tožbo in s podpisom tudi potrjuje, da ji je žal dejanja, ki ga je storila.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled spisa pokaže, da je tožeča stranka zoper toženca po pooblaščenki (na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči) vložila tožbo na razvezo zakonske zveze pravdnih strank in plačevanje mesečne preživnine. Toženec, kateremu je bila tožba s pozivom za odgovor pravilno vročena na podlagi fikcije vročitve dne 16.2.2006, je bil v postopku popolnoma pasiven, odgovora na tožbo ni podal, hkrati pa se tudi ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo (na katerem je bila zadeva zaključena). Navedbe prvič podaja šele v obravnavani pritožbi, slednje predstavljajo pritožbeno novoto, ki je kot taka nedopustna, toženec pa niti ne zatrjuje, da teh trditev v pritožbi ni mogel navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (v smislu 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), zato so njegove trditve v smislu zakonske določbe I. odst. 337. čl. ZPP v tem postopku neupoštevne. Sodišče je tako opravilo uraden preizkus v delu, ki ga toženec (pritožnik) izpodbija v smislu I. v zv. z II. odst. 350. čl. ZPP. Ta preizkus je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva potrebna za sprejeto odločitev, hkrati pa pravilno uporabilo materialno pravo. V danem primeru tožeča stranka zahteva od tožene stranke kot od svojega zakonca preživnino v času trajanja njune zakonske zveze. Njuna zakonska zveza torej obstoji, iz navedb v postopku pa je razvidno, da tožnica nima interesa za razvezo le-te (tožbo je v tem delu umaknila), zato je bilo potrebno izhajati iz materialnih določb 50. in 50. a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zv. z zakonskimi določbami 81. do 85. čl. istega zakona. Po citiranih zakonskih določbah ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči (50. čl. ZZZDR), preživnina pa se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (82. a čl. ZZZDR) praviloma v mesečnem znesku in za naprej od trenutka vložitve tožbe (82. b čl. ZZZDR). Glede na to, da nasprotnih trditev in dokazov ni bilo je zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na dokazni oceni po tožnici podanih dejstev in predlaganih dokazov (ki so med seboj skladni), ko ugotovi najprej, da je tožnica nepreskrbljena in v nadaljevanju kolikšne so njene mesečne življenjske potrebe ter kakšne so zmožnosti toženca (kot zavezanca) ter tožnici prisodi 60.000,00 SIT mesečne preživnine, materialnopravno pravilen. Temeljna predpostavka za presojo preživnine zakoncu je njegova nepreskrbljenost. (Ne)preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev, zapisanih na predzadnji strani izpodbijane sodbe, ki jih v izogib nepotrebnega ponavljanja povzema v celoti tudi sodišče druge stopnje, ugotovilo, da je kljub obstoju zakonske zveze med pravdnima strankama tožničino preživljanje odvisno od toženčevih prejemkov (okrog 220.000,00 SIT pokojnine) ter upoštevaje toženčevo ravnanje napram tožnici tako odvisna od njegove dobre volje, saj nima lastnih mesečnih prihodkov ter brez svoje krivde ni zaposlena, poleg tega ima zdravstvene težave. Zaradi tega in kljub temu, da z možem (tožencem) živita skupaj, obstaja dolžnost toženca za njeno preživljanje. Tožnica je dejansko odvisna od toženca in ker v postopku zatrjuje, da ji toženec ne daje denarja oz. ji odvzema bančno kartico za dvig sredstev iz njegovega računa ter je veliko zdoma, ostane brez sredstev za življenje in je torej nepreskrbljena, zato je upravičen njen zahtevek po rednem ji mesečnem plačevanju preživnine s strani toženca zaradi možnosti zadovoljevanja njenih življenjskih potreb. Ob takšni ugotovitvi in potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo še, koliko znašajo življenjske mesečne potrebe tožnice in kakšne so zmožnosti toženca kot zavezanca, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o višini mesečne preživnine 60.000,00 SIT. Znesek zadošča za kritje minimalnih življenjskih stroškov tožnice, hkrati pa ga je toženec ob upoštevanju višine njegovega rednega mesečnega prihodka - pokojnine in dejstvu, da poleg tega zasluži še s priložnostmi deli, zmožen plačevati. Njegova eksistenca zaradi te obveze ne bo ogrožena. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi dejanskih ugotovitev, ki niso pritožbeno izpodbijane oz. v kolikor so, niso upoštevne, saj predstavljajo pritožbeno novoto, ob pravilni materialni podlagi ZZZDR ugotovilo, da je zahtevek tožnice utemeljen. Navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe tako glede odločitve o glavni stvari kot tudi glede odločitve o stroških postopka Odločitev temelji na določbi 353. čl. ZPP.

V zvezi z navedbo v pritožbi tožene stranke, da tožnica tožbo umika, kar potrjuje s svojim podpisom, pa je potrebno povedati, da umik tožbe v pritožbenem postopku, torej po končanem postopku na prvi stopnji, ni več možen. Tožnica bi lahko umaknila tožbo pravočasno le v postopku na prvi stopnji, medtem ko se v pritožbenem postopku takšen umik ne upošteva, saj takšna izjava po končanem postopku na prvi stopnji nima procesnopravnih učinkov.

Toženec kot pritožnik v postopku s pritožbo ni priglasil stroškov, zato o njih ni bilo odločeno.