Jedro

Zgolj dejstvo, da se na tožnikovi lokaciji lahko dostopa do programov, namreč še ne da odgovora na vprašanje, ali ta dostop tudi ustreza zahtevam o kvaliteti oziroma minimalnim tehničnim standardom. S tem, ko tožena stranka tožniku teh podatkov ni predstavila, se o njenih zaključkih, da je sprejem signala na njegovi lokaciji zadosten, ni mogel vsebinsko izjaviti, kar pa je kršitev njegove pravice do izjave v upravnem postopku in je bistvena kršitev določb postopka

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2018, št. 74591088-02672886-01 z dne 9. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV Slovenija) je z odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2018, št. 74591088-02672886-01 z dne 9. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da je tožnik, kot zavezanec za plačilo prispevka za programe RTV Slovenija, dolžan plačati zapadle neplačane prispevke za programe RTV Slovenija za čas od maja do decembra 2018 v znesku 12,75 EUR mesečno, oziroma skupaj 102,00 EUR, ter zamudne obresti od dneva zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje te odločbe v znesku 6,30 EUR, torej skupaj 108,30 EUR (1. točka izreka). Določila je, da mora tožnik tako odmerjeno obveznost plačati v roku 15 dni od dneva vročitve izpodbijane odločbe (2. točka izreka) in da mora plačati zamudne obresti za neporavnane glavnice od dne izdaje odločbe do plačila (3. točka izreka), sicer bo zoper njega uvedena davčna izvršba (4. točka izreka). Določila je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da v postopku izdaje odločbe niso nastali stroški (6. točka izreka). V obrazložitvi svoje odločitve RTV Slovenija citira določbe 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) ter 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotavlja, da iz evidence, ki jo vodi RTV, izhaja, da je tožnik na dan izdaje odločbe dolžan plačati prispevke za mesece, ki so navedeni v izreku odločbe.

2. Tožnik je zoper odločitev RTV Slovenija vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 61540-47/2019/2 z dne 15. 10. 2019, zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe 390. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da RTV Slovenija izda pravni ali fizični osebi, ki ne plača RTV prispevka in za katero ugotovi, da je zavezanec za plačilo tega prispevka, odločbo o obveznosti plačila, s katero zavezancu naloži, da plača RTV prispevke v roku 15 dni po vročitvi odločbe. RTV Slovenija je pravilno ugotovila, da je bil tožnik v relevantnem obdobju v letu 2018 zavezanec za plačilo RTV prispevka, ki ga ni plačal. Tej ugotovitvi tožnik ne oporeka, je pa sporno, ali je bil tožnik ta prispevek dolžan plačati.

3. Drugostopenjski organ citira določbo prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1, ki določa obveznosti plačila RTV prispevka in navaja, da je RTV Slovenija tožnika, kot registriranega plačnika in odjemalca električne energije za odjemno mesto ..., z dopisom z dne 30. 3. 2018 pozvala, da obrazloži stanje posedovanja sprejemnikov, oziroma da na priloženem obrazcu prijavi svoje sprejemnike ali da sporoči, da RTV prispevek že plačuje sam ali njegov član družine ali pa da poda izjavo po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tožnik je RTV Slovenija odgovoril z dopisom z dne 10. 4. 2018, v katerem je navajal, da na njegovem naslovu ni tehničnih pogojev za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, izjave po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 pa ni podal. Po presoji drugostopenjskega organa je zato tožnik v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZRTVS-1 z mesecem majem 2018 na zakonit način postal zavezanec za plačilo RTV prispevka. To obveznost enako ureja tudi določba 3. člena Pravilnika.

4. Drugostopenjski organ zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da na njegovem naslovu niso podani tehnični pogoji za sprejem signala, to je za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. RTV Slovenija (Oddajniki in zveze - Skupina meritev) je na podlagi dvakratnih meritev sprejema digitalnega TV signala s prizemeljskega omrežja, ki so bila opravljena na tožnikovem naslovu, ugotovila, da je območje pokrito z digitalnim signalom in da sprejemne razmere zadoščajo zahtevam o kvaliteta sprejema za televizijske programe RTV Slovenija. Programe je mogoče spremljati z oddajne lokacije ..., na oddaljenem kanalu K 27 Multipleksa A. Tožnikov ugovor, s katerim izpodbija te meritve, je pavšalen in ni podprt z dokazi, neutemeljeno pa tudi navaja, da bi morala RTV Slovenija uporabiti minimalne tehnične standarde za sprejem digitalnega signala v skladu s priporočili ITU-R, saj za to ni pravne podlage v ZRTVS-1 in na njem temelječih predpisih. Tožnik tudi navaja, da je na njegovi lokaciji zaznati signal z odbojem, zmotno pa pri tem sklepa, da tak odbojni signal ne ustreza zakonskemu standardu enake kvalitete kot prizemeljsko omrežje. Digitalni televizijski signal se nanaša na prizemeljsko digitalno video radiodifuzijo, posamezni multipleks pa predstavlja eno DVB-T omrežje. Na podlagi Zakona o digitalni radiodifuziji (ZDRad) je bil z 31. 12. 2010 uveden prehod iz analogne na digitalno radiodifuzijo. Od tega dne dalje RTV Slovenija zagotavlja svoje televizijske programe na način prizemeljskega digitalnega oddajanja na javnem Multipleksu A in deloma na Multipleksu C, kar pomeni, da lahko uporabniki do teh programov dostopajo z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru, to je prek antenskega priključka. Pri tožniku je zagotovljena pokritost z digitalnim prizemeljskim omrežjem oziroma možnost sprejema digitalnega televizijskega signala s prizemeljskega omrežja. Za sprejem programov RTV pri tožniku zato zadošča sprejemnik in ustrezna antenska oprema, ne pa digitalni satelitski sprejemnik ali priključek na kabelskodistribucijsko ali IP TV omrežje ali drugačna tehnološka rešitev. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1, to je zagotovljenost tehničnih pogojev za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije in zato ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 31. člena tega zakona.

5. Drugostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na dopis z dne 14. 12. 2018, v katerem naj bi podal izjavo, da nima svojega in da tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika. Tožnik bi namreč po tem, ko je bilo z mesecem majem 2018 ugotovljeno, da je zavezanec za plačilo RTV prispevka, lahko odjavil svoj sprejemnik na podlagi 15. člena Pravilnika in to na predpisanem obrazcu za odjavo. Izjava tožnika z dne 14. 12. 2018 ne ustreza predpisanemu načinu odjave sprejemnikov in zato ne more imeti učinka razbremenitve plačila RTV prispevka za nazaj, s tem pa tudi ne učinkuje na plačilo zapadlih neplačanih RTV prispevkov za leto 2018. RTV je tožnika o postopku odjave sprejemnikov na predpisanem obrazcu seznanila v dopisu z dne 3. 1. 2019, nato še v dopisih z dne 5. 2. in 21. 2. 2019. 6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po tem, ko strnjeno povzame vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe, navaja, da določba 31. člena ZRTVS-1 nalaga dolžnost plačevanja prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti ob dveh pogojih, ki morata biti izpolnjena kumulativno, to je, da mora imeti oseba sprejemnik ter da morajo biti izpolnjeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Tožnik v postopku dokazuje, da drugi pogoj na njegovem naslovu ni izpolnjen, kasneje pa je podal tudi izjavo, da nima sprejemnika. To vse pomeni, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka.

7. Tožnik poudarja, da do maja 2018 ni nikoli plačeval prispevka, saj na njegovem naslovu niso bili (in še vedno niso) zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Po prejemu prvega računa za plačilo RTV prispevka v marcu 2018 je RTV Slovenija takoj opozoril, da so bile na njegovem naslovu v preteklosti večkrat opravljene meritve in da je bilo ugotovljeno, da ni tehničnih pogojev za sprejem. RTV Slovenija je predlagal, da v arhivu poišče podatke o meritvah, nakar je RTV Slovenija na teren poslala uslužbenca sekcije Oddajniki in zveze - Skupne meritve, ki sta opravila ponovne meritve. Iz obvestila tehnične službe izhaja, da naj bi meritve pokazale možnost sprejema digitalnega signala na njegovem naslovu z oddajnika ... Ta oddajnik oddaja Multipleks A na kanalu 27 v horizontalni polarizaciji, najkvalitetnejši signal pa naj bi bil na odboj.

8. Tožnik opozarja, da je RTV Slovenija že v začetnih zavrnitvah računov pojasnil, da se meritve, kot so bile opravljene več let nazaj, niso mogle spremeniti, saj je hiša na isti lokaciji, RTV Slovenija pa v vmesnem času ni postavila nobene dodatne infrastrukture. Teh tožnikovih trditev RTV Slovenija ni negirala, niti ni dokazala nasprotnega, četudi je dokazno breme na njeni strani. Tehnična služba RTV Slovenija ni navedla, kakšni so minimalni tehnični standardi za sprejem digitalnega signala, torej nominalno v številkah, kar je sicer potrebno, da se uporabnik lahko orientira in kar je potrebno tudi glede na priporočila ITU-R. Ustno je bilo tožniku povedano, da so meritve izvedene po občutku, ne pa v številkah kot izmerjene vrednosti in da zato tehnična služba v dopisu ni navedla, kaj so pokazale meritve. Ker teh podatkov ni, ni mogoče preveriti resničnosti trditev o tem, kaj so pokazale meritve. Na tožnikovi lokaciji je sicer zaznati signal z odbojem, vendar pa signal ni zanesljiv in je odvisen od vremenskih razmer in letnih časov, jakost pa izredno niha, kar onemogoča sprejem in ne ustreza zakonskemu standardu, da bi bil tak odbojni signal najmanj v enaki kvaliteti kot prizemeljsko omrežje, kvaliteta prizemeljskega omrežja pa tudi sicer ni definirana.

9. Opisano ravnanje RTV Slovenija je po mnenju tožnika tehnično nepreverljivo in v nasprotju s stroko. Tožnik namreč ne more preveriti kakšni so minimalni tehnični standardi za sprejem digitalnega signala, na kakšen način, po kakšni metodi in s katerimi tehničnimi sredstvi so bile opravljene meritve, ali sta osebi, ki sta opravljali meritev, za to strokovno usposobljeni in kakšen je bil rezultat meritev. To, da meritve ustrezajo sprejemu signala z oddajo Multipleks A na kanalu 27 v horizontalni polarizaciji je enostranska izjava RTV Slovenija, ki je ni moč preveriti, je pa RTV Slovenija tista, ki je zavezana dokazati, da tožnik poseduje digitalni signal v najmanj enaki kvaliteti kot prizemeljsko omrežje in to po objektivno preverljivi metodi. Pravno nevzdržno in materialno napačno je tudi stališče ministrstva, da po veljavni zakonodaji RTV Slovenija ni dolžna uporabiti minimalnih tehničnih standardov v skladu s priporočili ITU-R, na katere se npr. sklicuje splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc. Tožnik na to opozarja tudi zato, ker ima sam strokovno znanje s področja radijske tehnologije.

10. Tožnik navaja, da je tehnična služba očitno prišla do zaključka, da na njegovem naslovu ni ustreznih tehničnih pogojev, saj ga je v dopisu z dne 28. 11. 2018 opozorila na določbo 31. člena ZRTVS-1, vendar pa je nato administrativna služba z dopisom z dne 5. 2. 2019 to negirala z navedbo, da je šlo le za ponudbo možnosti financiranja, ki ne sodi v 31. člen ZRTVS-1 in vztrajala, da tehnični pogoji za sprejem programa obstajajo. Tožnik meni, da je tako stališče glede financiranja nezakonito, saj razen v 31. členu ZRTVS-1 ni podlage, ki bi nudila možnost sofinanciranja zavezancev. Postopanje tožene stranke je tudi v nasprotju s pravili nepristranskosti, saj isti organ, ki je upravičen do javne dajatve, sam ugotavlja tehnične pogoje sprejema signala, četudi bi bilo prav, da bi jih ugotavljala neodvisna služba. To je po presoji tožnika ustavno sporno in odpira vprašanje, ali je taka ureditev ustavno dopustna.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je RTV Slovenija, na podlagi dvakratnih meritev v dneh 18. 4. in 21. 11. 2018 ugotovila, da je območje tožnikovega bivališča pokrito z digitalnim signalom in da sprejemne razmere zadoščajo zahtevam o kvaliteti sprejema za televizijske programe RTV Slovenija. Ugotovljeno je bilo, da je programe RTV Slovenija mogoče spremljati z oddajne lokacije ..., na oddajnem kanalu K 27 Multipleksa A, torej prek javnega digitalnega prizemeljskega omrežja. Druga meritev dne 21. 11. 2018 je bila opravljena v prisotnosti tožnika. Meritve so bile izvedene z merilnim avtomobilom in pasivno zunanjo anteno na višini desetih metrov. Uporabljena je bila antena Iskra VHF/UHF TV P-3253 MIDI. S tem se je najbolj približalo sprejemnim pogojem gledalca, ki bi uporabil zunanjo anteno na strehi hiše in jo s kablom povezal na TV sprejemnik. O tem, da je sprejem programov RTV Slovenija mogoč, se je prepričal tožnik, ki mu je bila v merilnem avtomobilu pokazana slika in zvok televizijskih programov RTV Slovenija, ki so se predvajali v živo. Tega dejstva tožnik ne prereka, pač pa le pavšalno navaja, da nima tehničnih pogojev za sprejem.

12. Tožnik v tožbi priznava, da je na njegovi lokaciji zaznati signal z odbojem, kar ustreza zakonskemu pogoju zagotovljenosti tehničnih pogojev za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Tožbena navedba, da je signal nezanesljiv in da varira, ne vzdrži strokovne presoje, saj je prednost digitalnega TV signala prav odpornost na motnje pri sprejemu, DVB-T sistem pa daje uporabniku kvalitetnejšo in prijaznejšo sliko ter zvok. Tožnik zmotno navaja, da je pogoj za obveznost plačila RTV prispevka zagotovljenost digitalnega signala v najmanj enaki kvaliteti kot prizemeljsko omrežje. Tožena stranka ob tem citira določbo prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1 in 3. člena Pravilnika. Tožnikovih pavšalnih navedb o tem, da na njegovem naslovu niso podani tehnični pogoji za sprejem signala, ne da bi za to podal kakšne dokaze, tožena stranka ne more upoštevati. Zahteva tožnika, da bi morala tožena stranka dokazati, da tožnik poseduje digitalni signal v najmanj enaki kvaliteti kot prizemeljsko omrežje, je tudi nelogična, saj je sprejem digitalnega signala in sprejem prek prizemeljskega omrežja ista stvar. Digitalni TV signal se namreč razširja prek prizemeljskega omrežja.

13. Neutemeljeni so tudi tožnikovi pavšalni očitki glede minimalnih tehničnih standardov za sprejem digitalnega signala, uporabljenih tehničnih sredstev in strokovne usposobljenosti RTV Slovenija. RTV Slovenija ima na podlagi določb ZRTVS-1 pristojnost, da samostojno odloča o obveznosti plačevanja RTV prispevka, njena organizacijska enota Oddajniki in zveze - Skupina meritve pa je pristojna in strokovno usposobljena za izvedbo zadevnih meritev. Pri tem ne gre za kršitev pravil nepristranskosti, kot to navaja tožnik. Glede tožnikove navedbe, da so priporočila ITU-R predpis, oziroma predpis Evropske unije, pa tožena stranka še navaja, da gre za priporočila, torej pravno neobvezujoč dokument, ki vsebuje mednarodne tehnične standarde in ne gre za predpis, na podlagi katerega bi bila RTV Slovenija dolžna vezati svojo odločitev v upravni zadevi.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Po določbi prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1 mora vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Pravilnik v prvem odstavku 3. členu podrobneje določa, da se tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija zagotavljajo: - preko prizemeljskega oziroma oddajniškega omrežja RTV Slovenija; - preko internetnega omrežja; - prek satelita; - prek druge tehnološke rešitve, pod pogojem, da ta tehnološka rešitev zagotavlja sprejem programov v najmanj enaki kvaliteti kot prizemeljsko omrežje. Šteje se, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena s posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1, enako drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako vlogo mora zavezanec za plačilo prispevka podati pisno na predpisanem obrazcu za odjavo, ki je sestavni del Pravilnika, in mora vsebovati naslednje obvezne sestavine: sklicno številko zavezanca, njegovo ime in priimek, davčno oziroma identifikacijsko številko, naslov, navedbo razloga za odjavo sprejemnika, obdobje, za katerega odjavlja sprejemnik, vrsto sprejemnika in lastnoročni podpis.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka odločila, da mora tožnik, kot zavezanec za plačilo prispevka za programe RTV Slovenija, plačati zapadle neplačane prispevke za čas od maja do decembra 2018. Tožnik ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da je registriran plačnik in odjemalec električne energije za odjemno mesto ... in zato sodišče šteje, da to med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je tožnik, kljub tej ugotovitvi, obenem tudi zavezanec za plačilo RTV prispevka. Tožnik namreč trdi, da na naslovu njegovega bivališča niso zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Navaja, da mu tožena stranka ni pojasnila rezultatov opravljenih meritev o možnosti sprejema digitalnega TV signala, pač pa le navedla, da sprejemne razmere na njegovi lokaciji zadoščajo zahtevam o kvaliteti sprejema za televizijske programe RTV Slovenija, saj da jih lahko sprejema z oddajne lokacije ... na oddajnem kanalu K 27 Multipleks A z odbojem. Ker mu rezultati niso bili predstavljeni, se do njih ni mogel opredeliti. Poleg tega navaja, da je RTV Slovenija poslal dopis, v katerem jo je seznanil, da na lokaciji nima niti svojega niti drugega sprejemnika in da zato tudi iz tega razloga ni zavezanec za plačilo RTV prispevka.

17. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je RTV Slovenija tožniku dne 30. 3. 2018 poslala dopis, v katerem ga je seznanila, da je kot plačnik električne energije na naslovu svojega bivališča tudi zavezanec za plačilo RTV prispevka ter ga pozvala, naj obrazloži stanje posedovanja sprejemnikov. Tožnik se je na dopis RTV Slovenija odzval z dopisom z dne 9. 4. 2018, v katerem je navedel, da na naslovu njegovega bivališča niso zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, da je bilo to ugotovljeno z meritvami, ki so bile opravljene pred leti in da zato ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Služba za obračun RTV prispevka je nato službo Oddajniki in zveze - Skupina meritve pozvala, naj na tožnikovi lokaciji opravijo meritve. Meritve sprejema digitalnega TV signala na lokaciji tožnikovega bivališča so bile izvedene dne 18. 4. 2018 in so pokazale, da sprejemne razmere zadoščajo za sprejem signala z oddajne lokacije ... na oddajnem kanalu K 27 Multipleks A z odbojem. RTV Slovenija je tožnika z rezultati meritev seznanila z dopisom z dne 20. 4. 2018, na katerega je tožnik odgovoril z dopisom z dne 18. 5. 2018. Navajal je, da so vse meritve, ki so bile opravljene v preteklih letih, pokazale, da na njegovem naslovu niso izpolnjeni tehnični pogoji za sprejem signala, meritev z dne 18. 4. 2018 pa niso mogli opraviti na njegovem naslovu, saj takrat tam ni bilo nikogar, dostop pa je onemogočen z elektronsko vodenimi vrati. Služba za obračun RTV prispevka je na podlagi tega pojasnila odločila, naj se meritve opravijo ponovno, tokrat v tožnikovi navzočnosti. Ponovne meritve so bile opravljene dne 21. 11. 2018, rezultati meritev pa so bili enaki kot ob meritvah dne 18. 4. 2018. RTV Slovenija je tožnika z dopisom z dne 28. 11. 2018 s tem seznanila, vendar pa je tožnik z dopisom z dne 14. 12. 2018 plačilo RTV prispevkov ponovno zavrnil in vztrajal pri trditvi, da na njegovi lokaciji niso zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem signala. Obenem je podal izjavo, da satelitskega sprejemnika ne želi ter da nima svojega televizijskega ali radijskega sprejemnika niti v svojih prostorih ne uporablja tujega sprejemnika. V nadaljnjih dopisih, ki sta si jih izmenjala tožnik in RTV Slovenija, sta oba vztrajala pri svojih stališčih, RTV Slovenija pa v dopisu z dne 21. 2. 2019 tožnika še dodatno seznanila, da mora sprejemnike odjaviti na predpisanem obrazcu, ki ga je dopisu tudi priložila. Po tem, ko je tožnik ponovno zavrnil plačilo RTV prispevkov, mu je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je od njega (kot zavezanca) zahtevala plačilo neporavnanih RTV prispevkov za čas od maja do decembra 2018, tej odločitvi pa je po tožnikovi pritožbi pritrdil še drugostopenjski organ.

18. Na podlagi listin upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je med strankama kot ključno sporno vprašanje, ali so na lokaciji tožnikovega bivališča zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Iz zapisnikov o meritvah, ki jih je opravila služba Oddajniki in zveze - Skupina meritve izhaja, da sprejemne razmere zadoščajo za sprejem signala iz oddajne lokacije ... na oddajnem kanalu K 27 Multipleks A, in sicer z odbojem. Sodišče ob tem ne najde razloga, da bi dvomilo v strokovno usposobljenost oseb, ki so opravljale meritve, tožnik pa tudi ni predložil nobenega dokaza, ki bi njihovo strokovnost izpodbijal. Kljub takemu zaključku pa sodišče pritrjuje tožnikovemu stališču, da v postopku vendarle ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi podatki o opravljenih meritvah, ki bi mu omogočili, da bi preveril resničnost trditev o tem, da sprejemne razmere na njegovi lokaciji zadoščajo za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Tožena stranka bi morala tudi po prepričanju sodišča pojasniti, kakšni so minimalni tehnični standardi, po katerih se šteje sprejem signala kot zadosten in nato pojasniti, kakšni so bili rezultati konkretne meritve, torej te standarde in ugotovljene rezultate meritev predstaviti na način, da bi jih lahko tožnik preveril. S tem, ko je tožena stranka le ugotovila, da je sprejem "zadosten", ne da bi pojasnila, kaj razume pod tem pojmom in kaj je najmanjši minimalni tehnični standard, na katerem temelji ta "zadostnost", ni omogočila preverjanja dobljenih rezultatov. V drugostopenjski odločbi je sicer navedeno, da je bilo z meritvami ugotovljeno, da je območje tožnikovega bivališča pokrito z digitalnim signalom in da sprejemne razmere zadoščajo zahtevam o kvaliteti sprejema za televizijske programe RTV Slovenija, ni pa pojasnjeno, kakšne so te zahteve in kateri predpis jih določa kot minimalni standard. Zgolj dejstvo, da se na tožnikovi lokaciji lahko dostopa do programov, namreč še ne da odgovora na vprašanje, ali ta dostop tudi ustreza zahtevam o kvaliteti oziroma minimalnim tehničnim standardom. S tem, ko tožena stranka tožniku teh podatkov ni predstavila, se o njenih zaključkih, da je sprejem signala na njegovi lokaciji zadosten, ni mogel vsebinsko izjaviti, kar pa je kršitev njegove pravice do izjave v upravnem postopku (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in je bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Nenazadnje, tudi sodišče bi se lahko o tem, ali so na tožnikovi lokaciji zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, odločilo šele po tem, ko bi mu bilo znano, kakšni so ti tehnični pogoji in kakšni so konkretni pogoji na kraju tožnikovega bivališča. 19. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je zaradi kršitev določb postopka, kot so pojasnjene v prejšnjem odstavku, ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Ker gre za ugotavljanje dejstev, ki so povezane (tudi) z izvedbo tehničnih opravil, za katera sodišče nima ustreznih možnosti in tudi ne znanja, je izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo RTV Slovenija v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora prvostopenjski organ v dokaznem postopku ugotoviti in pojasniti, kateri so minimalni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija in kje (v katerem predpisu ali aktu ali priporočilu) so določeni ter kakšni so konkretni pogoji na tožnikovi lokaciji. S tako ugotovljenimi podatki mora RTV Slovenija tožnika seznaniti, mu dati možnost, da se o njih izjavi, nato pa v zadevi ponovno odločiti. Sodišče ob tem še dodaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku vezana na izrek sodbe in na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče glede tožnikove vloge z dne 14. 12. 2018, v kateri je navedel, da v skladu s četrtim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 izjavlja, da ne želi imeti satelitskega sprejemnika in da nima svojega televizijskega in radijskega sprejemnika niti da ne uporablja tujih sprejemnikov, dodaja, da Pravilnik predvideva odjavo na obrazcu. To po presoji sodišča ne pomeni, da je odjava mogoča zgolj z obrazcem, pač pa je mogoča tudi tako, da zavezanec pisno (brez obrazca) pošlje RTV Slovenija vse podatke, ki jih zahteva določba 15. člena Pravilnika (in so navedeni v 15. točki te obrazložitve). Teh podatkov tožnikova vloga ni obsegala, s čimer ga je RTV Slovenija z dopisom z dne 21. 2. 2019 seznanila, prav tako (tudi s priloženim obrazcem) seznanila, katere podatki morajo biti sporočeni v primeru odjave. Ker tožnik teh podatkov tudi po prejemu tega dopisa toženi stranki ni posredoval, je ta ravnala pravilno, da tožnikove vloge z dne 14. 12. 2018 ni upoštevala kot odjave. Ne glede na to, pa tožnikova vloga z dne 14. 12. 2018 tudi sicer ne more vplivati na sporne obveznosti, saj se te nanašajo na čas pred njeno vložitvijo.

21. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni bilo stranskega udeleženca (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

22. Ker je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave, tožnika pa ni zastopal odvetnik.