Jedro

Terjatev upravnika na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, temveč takrat, ko upravnik plača namesto dolžnika in zato zanj ni možno uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. V kolikor bi imel zakonodajalec namen, da vse upravnikove terjatve zastarajo v roku enega leta, bi v določilu 6. točke izpustil besedilo „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“, vendar je zakonodajalec enoletni zastaralni rok določil samo za tiste upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „1. Sklep o izvršbi I 5399/2007 z dne 9. 8. 2007 Okrajnega sodišča v Mariboru se vzdrži v veljavi glede dela glavnice 35,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2005 do plačila ter izvršilnih stroškov v znesku 42,63 EUR.

2. Sklep o izvršbi I 5399/2007 z dne 9. 8. 2007 Okrajnega sodišča v Mariboru se razveljavi glede dela glavnice 9,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2005 do plačila ter glede izvršilnih stroškov 10,24 EUR in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne“.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi I 5399/2007 Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 9. 8. 2007 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke zastarala.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka kot upravnik vtožuje stroške upravljanja stavbe in stroške obratovanja torej stroške za lastne storitve, poleg tega pa še stroške vodarine, odvoza smeti, čiščenja, stopniščne elektrike, hišniških opravil, deratizacije, mesečnega pregleda dvigala in režijske stroške kotlovnice, ki jih je kot upravnik plačala posameznemu dobavitelju in jih sedaj terja od tožene stranke, kot zavezanca za plačilo teh stroškov.

6. Sodišče prve stopnje je celoten zahtevek tožeče stranke zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za terjatve, katerih zastaranje določa 355. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ki zastarajo v enem letu, ta rok pa je potekel pred vložitvijo predloga za izvršbo. To drži za 7,76 EUR stroškov za upravljanje stavbe in 1,71 EUR stroškov za storitev obratovanja. To so terjatve upravnika večstanovanjske hiše za storitve upravljanja, torej terjatve iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. V plačilo so zapadle 25. 8. 2005, na podlagi določila drugega odstavka 355. člena OZ je zastaralni rok pričel teči 1. 1. 2006 in se je iztekel 1. 1. 2007. Tožba (predlog za izvršbo) z dne 5. 7. 2007 je bila tako vložena po izteku enoletnega zastaralnega roka iz 355. člena OZ. Odločitev sodišča prve stopnje se v tem obsegu izkaže za pravilno, zato je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Zmotna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da so zastarale tudi terjatve tožeče stranke, ki se nanašajo na plačilo vodarine, odvoza smeti, čiščenje, stopniščno elektriko, hišniška opravila, deratizacija, mesečni pregled dvigala in režijske stroške kurilnice. Te stroške je tožeča stranka plačala dobaviteljem namesto toženca, za kar je predložila ustrezne dokaze, pa tudi toženec tem trditvam ni oporekal. 8. Položaji, ko dolžnik dolguje dobaviteljem so po temelju različni od položajev ko dolžnik dolguje upravnikom. Gre za drugačno podlago obligacijskega razmerja ter drugačnega upnika, kar pogojuje tudi različen zastaralni rok terjatve. Dolžnik namreč dolguje te stroške upravniku zato, ker je ta zanj izpolnil njegovo zakonsko obveznost, med tem ko dobavitelju dolguje na podlagi konsenzualnega pravnega posla. Glede na takšne neenakosti dolžniških položajev bi bil zato enak zastaralni rok nepravičen.

9. Terjatev upravnika na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, temveč takrat ko upravnik plača namesto dolžnika in zato zanj ni možno uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. V kolikor bi imel zakonodajalec namen, da vse upravnikove terjatve zastarajo v roku enega leta bi v določilu 6. točke izpustil besedilo „ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih“, vendar je zakonodajalec enoletni zastaralni rok določil samo za tiste upravnikove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

10. Stališče sodišča prve stopnje, da se morajo tudi v primeru, če upravnik stroške plača iz lastnih sredstev, uporabiti pravila o enoletnem zastaralnem roku po 6. točki 355. člena OZ je tako napačno. Pravilno je, da se za omenjena razmerja uporabi splošni petletni zastaralni rok po določbah o neupravičeni obogatitvi (190. in 346. člen OZ).

11. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo – terjatev je zapadla 25. 8. 2005, predlog za izvršbo je bil vložen 5. 7. 2007. S strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da je posameznemu dobavitelju plačala račune za toženo stranko, tožena stranka ni nasprotovala in se tako šteje to dejstvo za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP sodbo v tem obsegu ustrezno spremenilo.

12.Sklep o stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.