Jedro

Ker je sodišče prve stopnje prepozno predlagan dokaz izvedlo in nanj oprlo izpodbijano odločitev, je podan pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, ugotovljena bistvena kršitev določb je lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je prepoznim navedbam in predlaganim dokazom tožene stranke ugovarjal že pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino, in sicer iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin v višini 20.864,63 EUR, iz naslova prestanega strahu 4.172,93 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 16.691,70 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8. dneh pod izvršbo (I./1., 2. in 3. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti znesek 4.853,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik dvigala, v času nezgode, v poslovni stavbi, pred katero je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka, ni mogel uporabljati. Priča B.F. je izpovedal, da dvigalo v času delovne nezgode ni obratovalo. Navedeno je tožnik zatrjeval tudi v svojih pripravljalnih vlogah. To dejstvo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo. Tožnik torej zaradi okvare dvigala sploh ni mogel uporabljati. Iz priloženih slikovnih prilog izhaja, da se klančine na zadnji strani poslovnega objekta tožene stranke, za potrebe odvoza papirja z vozičkom, ni dalo uporabljati, ker je bila ves čas zaparkirana z avtomobili. Navedeno je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik. Priča V.S. je izpovedal, da so v praksi tudi ostali dobavitelji uporabljali glavni vhod, ne pa klančine. Tožena stranka tožnika, na možnost uporabe klančine, ni poučila. Izhodna vrata iz kletnih prostorov, ki vodijo proti klančini, so vedno zaklenjena. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je izpovedal, da sta s sodelavcem B.F. nadrejene opozarjala na neustrezne delovne pogoje, da zagotovijo ustrezno klančino. Njegovo izpovedbo je potrdil tudi priča B.F., posredno pa tudi priča B.O.. Tudi v tej smeri se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, zaradi česar je ponovno podana citirana kršitev pravil pravdnega postopka. Tožnik torej v času škodnega dogodka ni mogel uporabljati dvigala niti klančine in tudi ni bil poučen o možnosti njene uporabe in je bil prisiljen uporabljati stopnišče, na katerem je prišlo do delovne nezgode. Sicer pa klančina za poslovno zgradbo tožene stranke, pred katero je prišlo do nesreče, tudi ne ustreza pogojem iz 3. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb. Tudi, če bi tožena stranka tožniku omogočila njeno uporabo, ne bi mogla izpolniti zahteve po varnem in neoviranem dostopu do objekta, v katerem je prišlo do nesreče. Tožena stranka tožnika ni poučila o pravilnem načinu opravljanja dela in mu ni zagotovila ustreznih pogojev za varno delo. Tudi ne drži, da bi šlo pri prenašanju papirja za običajno in rutinsko opravilo, kot je to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, saj je treba njegovo zahtevnost presojati z vidika tožnika in ne povprečnega delavca. Tožnik je delal s krajšim delovnim časom. Imel je težave s hrbtenico in je tožil, da je delo zanj obremenjujoče zaradi težjih bremen. Navedeno je potrdila priča S.S.. Upoštevaje tožnikove psihofizične sposobnosti je bilo zanj delo naporno in zahtevno, tožena stranka pa ga je bila tudi dolžna redno pošiljati na predpisane zdravniške preglede k pooblaščenemu zdravniku, česar pa slednja ni storila. Na tožnikovo ime je bilo izdano zdravniško spričevalo, oziroma ocena delovne zmožnosti, iz katere jasno izhaja, da bi moral biti tožnik pod rednim zdravniškim nadzorom in opraviti ponovno kontrolo čez eno leto, česar tožena stranka ni spoštovala in tožnika, kljub temu, da je dobil dodatne zadolžitve, na zdravniški pregled ni napotila. Slednja tako tudi ni bila seznanjena z oceno njegovega zdravstvenega stanja in ni mogla vedeti, ali je bil v času delovne nezgode sploh zdravstveno zmožen za opravljanje svojega dela. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz predloženega opisa delovnih nalog za delovno mesto razmnoževalec, izhaja, da je kraj opravljanja dela izključno ... – klet 1, medtem, ko je do delovne nesreče tožnika prišlo na naslovu poslovnega vhoda na naslovu ..., ki ni bil predviden kot kraj opravljanja dela v času, ko se je sprejemala izjava o varnosti za oceno tveganja dne 31. 1. 2001, poleg tega pa tudi ni bilo predvideno pobiranje in uničevanje papirja za celotno ministrstvo. Tožena stranka bi morala za tožnika po tem, ko so mu bile odrejene dodatne zadolžitve, izdelati novo oceno tveganja za delovno mesto. Ker v času nezgode ni razpolagala s pravilno oceno tveganja za tožnikovo delovno mesto, tudi ni mogla poskrbeti za njegovo varnost in zdravje. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar sta ponovno podani že citirani kršitvi določb ZPP. Tožnik v času delovne nezgode tudi ni bil usposobljen za varno delo in ni imel opravljenega izpita iz varnosti in zdravja pri delu. Priča S.S. je izpovedala, da je bil ob terminih usposabljanja vedno odsoten, ni pa pojasnila, ali je bil na takšno usposabljanje sploh povabljen. Od leta 1992, ko se je zaposlil pri toženi stranki, ni bil povabljen na nobena predavanja in noben izpit. Nihče ga ni poučil, kako naj pravilno izvaja pobiranje papirja, saj ni dobil nobenih konkretnih navodil. Tega splošni napotki, da naj delo opravlja varno, ne morejo nadomestiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik usposobljen za varno delo, je zato protispisen in neutemeljen. Neresnična je izpovedba priče S.S., da tožnik za opravljanje svojega dela ni imel nikakršnih norm. Tožnik je bil, glede na svoje delovne zmožnosti, obremenjen, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno delovno nesrečo pripisati izključno njemu samemu, neutemeljen. Imel je delovno normo, zaradi česar je bil pod časovnim pritiskom. Zaradi navedenega sta ponovno podani citirani kršitvi ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do tožnikove nezgode prišlo na ploščadi pred poslovno zgradbo tožene stranke, ne pa na stopnicah, ki vodijo iz stavbo na ploščad. Priča B.F. je izpovedal, da sta s tožnikom odšla proti izhodu, kjer so stopnice, pri čemer sta prišla skozi vrata „prva stopnica in konec“. Tožnik pa je izpovedal, da mu je spodrsnilo na vrhu stopnišča. Sodišče prve stopnje je nadalje spregledalo tudi okoliščino, da tožena stranka tožniku ni zagotovila ustreznih čevljev za opravljanje dela in da so bile stopnice v času nesreče spolzke. Čistilke so stopnišče redno, tudi večkrat na dan, mokro čistile, kar je potrdil tudi priča V.S.. Tožnik je izpovedal, da gumijastih čevljev z usnjenim podplatom, ki predstavljajo predpisano zaščitno opremo, ni imel. Priča B.F. je potrdil, da so stopnice zelo spolzke, kadar so mokre. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila tla v času škodnega dogodka suha, zato ni pravilna. Slednje prav tako ne pojasni, zakaj kot vzrok za nastalo delovno nezgodo ne šteje okoliščine, da je imel tožnik neustrezno obutev. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Tožena stranka je po prvem naroku za glavno obravnavo sodišču prve stopnje dostavila nove dokaze (z vlogo z dne 10. 9. 2009 – Dopis službe za splošne zadeve ter dodatno predlagala zaslišanje priče S.S., z vlogo z dne 31. 3. 2010 pa še Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, Izjavo o varnosti z oceno tveganja ter napotnice). Na tako pridobljene dokaze ter na izpovedbo priče S.S. je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano odločitev, kljub temu, da je bila tožena stranka, v času vložitve teh dokazov, oziroma v času njihovega predlaganja, že prekludirana. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP, kar je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožena stranka najmanj krivdno odgovarja za tožnikovo škodo. Slednjemu soprispevka ni mogoče očitati. Podana pa je tudi objektivna odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo, ker je do tožnikove nezgode prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo povečano nevarnost za njegovo življenje in zdravje, saj je bil prisiljen uporabljati stopnišče, pri čemer je moral, zaradi pomanjkanja ustrezne klančine, s sodelavcem prenašati kartonaste škatle po spolzkih stopnicah, kar, ob upoštevanju tožnikovega zdravstvenega stanja, nedvomno predstavlja opravljanje nevarne dejavnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik v tožbi navedel, da je na delu, pri opravljanju rednega mesečnega pobiranja gradiva za toženo stranko, padel in se poškodoval. Utrpel je škodo, v posledici česar v obravnavani zadevi vtožuje odškodnino.

Tožba torej izvira iz zatrjevanega odškodninskega razmerja med tožnikom in toženo stranko kot njegovo delodajalko. Odškodninska odgovornost tožene stranke, zato temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Objektivna odgovornost je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, po tem ko je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka tožniku za vtoževano škodo ne odgovarja niti po krivdnem niti po objektivnem načelu. Ugotovilo je namreč, da je tožniku vtoževana škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja samega tožnika in ne tožene stranke, ker med prenosom zbranega papirja po stopnicah (namesto z dvigalom in po klančini) in nastalo škodo, ni pravno relevantne vzročne zveze. Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija tožnik.

Pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi opravilo več (10) narokov in da sta pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji, po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, svojo trditveno in dokazno podlago dopolnjevali. Navajali sta nove okoliščine, delno sta svoje trditve tudi spreminjali. Slednji sta pred sodiščem prve stopnje ugovarjali prepoznim navedbam nasprotne stranke, pri čemer sta se sklicevali na določbo 286. člena ZPP. Do teh njunih navedb se sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

Tožnik v pritožbi izrecno izpostavlja, da je sodišča prve stopnje izpodbijano sodbo oprlo na dokaze, ki jih je tožena stranka posredovala sodišču po tem, ko je bil prvi narok za glavno obravnavo že zaključen (in sicer z vlogo z dne 10. 9. 2009: Dopis službe za splošne zadeve, dodatno je predlagala tudi zaslišanje priče S.S., z vlogo z dne 31. 3. 2010: Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, izjavo o varnosti z oceno tveganja ter napotnice). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo tudi na te dokaze, ne da bi se opredelilo do ugovora prekluzije tožnika. V zvezi z zaslišanjem priče S.S. je tožena stranka navedla, da je po poizvedbah ugotovila, da je v konkretni zadevi s samo zadevo bolje seznanjena ta priča, kot predlagana priča A.Š., zato je namesto slednjega predlagala zaslišanje priče S.S.. Po oceni pritožbenega sodišča pa takšen razlog ni mogoče šteti kot opravičljiv v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da tožena stranka zaslišanje te priče, brez svoje krivde, ni mogla predlagali že na prvem naroku. Ker je sodišče prve stopnje prepozno predlagan dokaz izvedlo in nanj oprlo izpodbijano odločitev, je podan pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ob dejstvu, da je nanj oprlo svojo dokazno oceno pa je potrebno tudi ugotoviti, da zato takšna kršitev lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je prepoznim navedbam in predlaganim dokazom tožene stranke ugovarjal že pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na naslednjo nedoslednost. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je v dokazne namene vpogledalo v priloge od A1 do A8-15 in B1 do B31. V nadaljevanju obrazložitve pa je razvidno, da je svojo dokazno oceno oprlo tudi na druge predložene dokaze (npr. na strani 6 prilogo B35). Do dokaznih listin, ki se v spisu nahajajo kot priloge B32 do B37, se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, pri čemer pa iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 11. 5. 2010 izhaja, da je v dokazne namene vpogledalo tudi v te predložene dokaze.

Tožnik v pritožbi nadalje izpostavlja tudi številne okoliščine, ki jih sodišča prve stopnje v dejansko podlago izpodbijane odločitve ni zaobseglo in tudi ni navedlo razlogov, zakaj teh tožnikovih trditev ni upoštevalo. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je trdil, da dvigalo kritičnega dne ni obratovalo, da se klančine ni dalo uporabljati, ker je bila zaparkirana, da klančina ne ustreza pogojem, da dostop ni varen, da tožena stranka ni bila seznanjena z oceno njegovega zdravstvenega stanja, da bi slednja morala zaradi novih zadolžitev za njegovo delovno mesto izdati novo oceno tveganja, da konkretnih navodil, kako naj opravlja delo, ni dobil, da ni imel ustrezne obutve, da je svojega delodajalca opozarjal na nepravilnosti itd. Pritožbeno sodišča ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do navedenih trditev tožnika v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Teh okoliščin ni ugotavljalo in tudi ni navedlo morebitnih drugih razlogov, zakaj jih ni upoštevalo, tako, da v tem delu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišča nadalje ugotavlja, da je sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe napravilo nekatere zaključke, pri čemer zanje ni navedlo razlogov, oziroma ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost. Tako je npr. ugotovilo, da se je nesreča zgodila na ploščadi in ne na stopnicah, da so bile stopnice in ploščad na dan škodnega dogodka suhe (s tem v zvezi se je opredelilo le do tožnikovih trditev o prisotnosti kondenza). Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z navodili za varno opravljanje dela, kar je potrdil s podpisom operacionalizacije z dne 8. 10. 2001 (priloga B1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta ugotovitev protispisna, saj iz navedenega dokumenta izhaja le, da se tožnik in njegov sodelavec, ob priliki pobiranja in razreza papirja, organizirata tako, da ne bo ogroženo njuno zdravje. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da sta priči V.S. in B.O. skladno izpovedali, da je bil tožnik pred pričetkom opravljanja dela seznanjen na kakšen način naj to delo opravlja varno, kar naj bi izhajalo že iz izjave varnosti z oceno tveganja iz leta 2002 (priloga B35). Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da konkretnih navodil, kako naj tožnik opravlja delo, navedena izjava o varnosti z oceno tveganja iz leta 2002 ne določa. Izpostavljene okoliščine pa so po oceni pritožbenega sodišča pravnoodločilne, saj lahko vplivajo na pravilnost odločitve o odškodninski odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo (131. člen OZ).

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana, bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, ki jo tožnik v pritožbi tudi uveljavlja.

Zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve postopka. V ta namen naj se opredeli do izpostavljenih okoliščin in za svoje zaključke navede razloge. Prav tako naj zavzame stališče do ugovornih navedb pravdnih strank v zvezi s prekluzijo, pri čemer naj pojasni katere trditve in dokaze je upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. Nato naj o tožnikovem tožbenemu zahtevku ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.