Jedro

Tožnik s svojimi navedbami ni uspel v potrebni meri vzpostaviti utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik lahko preganjan v smislu diskriminacije, ker je Berber.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika (roj. 24. 6. 1984 v kraju A., Alžirija), ki je začasno nastanjen v azilnem domu, izpostava Kotnikova 8 A, Ljubljana, in ki ga v postopku kot pooblaščenec zastopa Matic Vončina in drugi sodelavci Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik dne 1. 8 . 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je državljan Alžirije. Kot naslov zadnjega prebivališča je prosilec navedel ..., Alžirija. Nadalje je navedel, da je po narodnosti pripadnik Berberov, kot materni jezik je navedel arabski, pod druge jezike pa, da malo govori berberski in francoski jezik. Izvorno državo je zapustil 8. 12. 2015. V Republiko Slovenijo je vstopil 29. 7. 2017, ilegalno, po kopnem. V zvezi z izobrazbo je navedel, da je osnovno šolo končal v kraju A. in izobraževanje nadaljeval na dveletni poklicni šoli. Nadalje je prosilec navedel, da ni član kakšne politične stranke ali organizacije. V izvorni državi ima še očeta in mater, sedem sester in dva brata. Iz Alžirije je odšel legalno s potnim listom v Turčijo, kjer je ostal osem dni. Dne 16. 12. 2015 je odšel v Grčijo, kjer je bival približno leto dni. Nato je preko Makedonije odšel v Republiko Srbijo, kjer je bival sedem mesecev. Po sedmih mesecih bivanja v Republiki Srbiji je preko Republike Hrvaške prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

2. Prosilec je v nadaljevanju povedal, da je izvorno državo zapustil, ker po 30 letih garanja v Alžiriji nima ničesar. V Alžiriji za svoje delo ni bil plačan. Plačilo je moral izterjati od delodajalcev na način, da je zoper njih vložil tožbo. Njegovi tožbi so ugodili in delodajalec mu je moral plačati za opravljeno delo. V svoji državi se ni počutil dobro. To je razlog, da se je odločil, da zapusti izvorno državo.

3. Na vprašanje, zakaj se v svoji državi ne počuti dobro, je prosilec povedal, da je pripadnik Berberov in je iz tega razloga soočen z rasizmom. V njegovem kraju, kjer je bival, so živeli v večini Arabci. Prosilec je bil v nadaljevanju pozvan, da opiše na kakšen način je bil soočen z rasizmom. Prosilec je povedal, da v primeru, če je kje pustil svoj avtomobil, so ga opraskali. Na vprašanje, kako pa so vedeli, da je Berber, je prosilec odgovoril, da se to dogaja, mogoče so vedeli. Na vprašanje, ali je imel v izvorni državi službo, je prosilec odgovoril pritrdilno. Spadal je v srednji razred, živel je z družino in niso imeli težav.

4. Na vprašanje, ali je imel poleg tega, da ga v službi niso plačevali, še kakšne druge težave, je prosilec odgovoril nikalno, dodal je, da je to vse kar želi povedati v povezavi z razlogi odhoda iz izvorne države. Na osebnem razgovoru z dne 15. 9. 2017 je prosilec odgovoril, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov. V nadaljevanju je prosilec povedal, da je pripadnik Berberov in da se v Alžiriji prebivalstvo do pripadnikov Berberov obnašajo rasistično. Prosilec je navedel primer. Dejal je, da v primeru, če bi odšel v kavarno in naročil pijačo, se lahko zgodi, da bi prišel natakar in mu dejal, da Berberom ne postrežejo in bi moral zapustiti lokal. V nadaljevanju je prosilec pojasnil, da sicer ne more reči, da si vsi Arabci rasisti. Prosilec je povedal, da se je leta 2012 želel poročiti z neko Arabko, a ker je po narodnosti Berber, ga je dekletova družina zavrnila. Prosilec je povedal, da v Alžiriji ne obstajajo šole za pripadnike Berberov, nimajo časopisov v berberskem jeziku, imajo le en televizijski program v berberskem jeziku.

5. Na vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj ogroženo iz razloga, ker je po narodnosti Berber, je prosilec odgovoril, da njegovo življenje ni bilo nikdar ogroženo iz razloga ker je pripadnik Berberov.

6. V nadaljevanju je prosilec povedal, da je imel veliko zaposlitev. Delal je tudi po 12 ur na dan. Dogajalo se mu je, da mu delodajalec ni plačal za opravljeno delo. Približno 7 do 8 delodajalcev mu ni nikoli plačalo za opravljeno delo. Konec leta 2015 je obupal nad delodajalci in se odločil, da zapusti izvorno državo.

7. Tožena stranka zaključuje, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje iz ekonomskih in socialnih razlogov ter ker naj bi bil v Alžiriji soočen z rasizmom.

Prosilec je dne 30. 7. 2017 na policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana napisal lastnoročno izjavo, kjer je navedel, da zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve in dela, saj v Alžiriji ni mogel dobiti službe, prav tako ima v Alžiriji slabe izkušnje z delodajalci, ki mu za opravljeno delo niso plačali. Ker je torej prosilec na izrecno vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Alžiriji kdaj iz razloga, ker je pripadnik Berberov, ogroženo, je prosilec odgovoril, da njegovo življenje iz tega razloga ni bilo nikoli ogroženo, pristojni organ ni uporabil in pridobil informacije o izvorni državi glede položaja Berberov v Alžiriji. Prosilec je dne 8. 11. 2017 predložil dve dokazili v arabskem jeziku. Gre za tožbi, ki ju je prosilec vložil zoper delodajalca, ker mu delodajalec ni plačal za opravljeno delo. Pristojni organ za omenjeni tožbi prosilca zoper delodajalca ni ugotovil prevoda, ker po mnenju pristojnega organa dokazili nimata vpliva na samo odločitev o prosilčevi prošnji. Vendar pa priloženi dokazili potrjujeta prosilčeve navedbe v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj je prosilec tako pri prošnji za mednarodno zaščito kakor tudi pri osebnem razgovoru navajal, da je zoper delodajalca vložil tožbi, ker mu delodajalec ni plačal za opravljeno delo.

8. Po presoji pristojnega organa razlogi, ki jih je prosilec navedel v povezavi z zapustitvijo izvorne države ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost v izvorni državi. Dejanja preganjanja bodisi zaradi rase, vere, političnega prepričanja morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da prestavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

9. Tudi v primeru, da je prosilec dogodke, ki jih je navedel, doživel zaradi svoje berberske narodnosti, po oceni pristojnega organa ne dosegajo kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno - sodni praksi pomenijo trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo.

10. Pristojni organ glede na navedeno ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil podvržen preganjanju. Dogodki, ki jih je prosilec doživel zaradi svoje berberske narodnosti, v izvorni državi ne dosegajo standarda preganjanja, opredeljenega v prvem odstavku 26. člena ZMZ, saj niso dovolj resna ali ponavljajoča, da bi predstavljala hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva in prisilnega dela ter načela zakonitosti).

11. Prosilec pa tudi prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvorni držav (Ur. l. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. Zakon o mednarodni zaščiti določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (druga alineja). Prosilec se je deklariral kot državljan Alžirije. V prosilčevih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti zanj ni varna izvorna država.

12. Glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

13. V tožbi tožnik pravi, da je njegova izkušnja in doživljanje rasistične obravnave kot pripadnik Berberov okoliščina, ki z zadostno stopnjo utemeljuje izpolnjevanje pogojev po mednarodni zaščiti, saj je splošno znana sovražnost med Arabci in Berberi. Tako je o sovražnosti med Berberi in Alžirci, ki se je sprevrglo tudi v nasilno obračunavanje, ki je imelo za posledico tudi smrtne žrtve že leta 2015 pisal B.B.. O etničnem konfliktu med Berberi in Arabci v Alžiriji je prav tako v letu 2014 pisala C.C., ki je prav tako izpostavila diskriminacijo socialno izključenost in politično marginalizacijo Berberov ter dejstvo, da Alžirija ničesar ne ukrene v zvezi s tem. Tožnik je zato v primeru vrnitve v Alžirijo lahko podvržen tako intenzivnim in celovitim ukrepom diskriminacije v smislu pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ki bi bili ponavljajoči in bi predstavljali hude kršitve človekovih pravic. Odločba nima nobenih navedb in informacij o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena niti ni bil tožnik z njimi seznanjen kot veleva zakon. Odločba sicer izpostavlja in se opira na Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav iz leta 2016, vendar je slednji odlok lahko neažuriran. Tožena stranka namreč spregleda, da je po navedbah Ministrstva za zunanje zadeve na spletni povezavi http://www.mzz.gov.si/si/predstavnistva_po_svetu/afrika/alzirija/ v rubriki varnost potovanj, podan tudi varnostni zadržek za potovanje v posamezne dele Alžirije, saj bi nekatera področja lahko bila nevarna. Zaradi obstoječe nevarnosti je zato odsvetovano potovanje tudi vanjo. Prav tako je po podatkih ACLED-a v Alžiriji prisotno nasilje nad civilnim prebivalstvom kot tudi obstoj oboroženih spopadov. Zato so nepravilne navedbe in ugotovitve tožene stranke, da je Alžirija varna izvorna država. Odločitev tožene stranke v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev za subsidiarno zaščito nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odločba tožene stranke odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče ugotavlja, da je potrebno glede na navedbe tožnika v prošnji in osebnem razgovoru o razlogih ekonomske in socialne narave ter o zatrjevani diskriminacije, katere žrtev naj bi bil, obravnavati medsebojno povezano. Vendar pa to ne spremeni pravilnosti ugotovitve tožene stranke, da tožnik s svojimi navedbami ni uspel v potrebni meri vzpostaviti utemeljenih razlogov za oceno, da bi bil tožnik lahko preganjan v smislu diskriminacije, ker je Berber. Če morebiti obstaja diskriminacija Berberov s strani večinskega arabskega prebivalstva v tožnikovem kraju oziroma območju prebivanja v izvorni državi, to še ne pomeni, da je bil tudi tožnik preganjan zaradi diskriminacije, na podlagi katere bi mu bil onemogočen dostop do (javnih) storitev, kot so zdravstvo, izobraževalne institucije, institucije socialnega varstva ter dostop do trga dela in da bi šlo na teh področjih za zbir diskriminatornih dejanj. Nič od tega tožnik na dveh zaslišanjih konkretizirano ni omenil, ko pa je govoril o tem, da mu delodajalci v določenih primerih niso plačevali za opravljeno delo, ni tega povezal z omenjeno diskriminacijo, ampak je na osebnem razgovoru povedal, da je šlo tudi za kitajska podjetja (Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 15. 9. 2018, str. 3). Iz njegove izpovedi tudi izhaja, da ni bil diskriminiran na sodišču, ko je sodišče ugodilo njegovemu zahtevku za izplačilo po pogodbi o delu. Zatrdil je tudi, da v ekonomskem ali socialnem smislu ni bil ogrožen.

17. Tožbi je sicer predložil dva članka in podatke ACLED za Alžirijo o oboroženih spopadih, vendar ob tem ne utemeljuje, zakaj teh dejstev ni uveljavljal že v upravnem postopku, čeprav je imel že ob podaji prošnje dne 1. 8. 2017 pooblaščenca iz nevladne organizacije PIC, ki je v spis dne 8. 11. 2017 predložil skenirane dokumente iz omenjenega sodnega postopka, ne pa tudi informacije o stanju v izvorni državi. Tudi, ko je bil opravljen osebni razgovor dne 15. 9. 2017, je bila prisotna pooblaščenka iz PIC. Ob dejstvih, ki jih je navedel tožnik pri podaji prošnje in zlasti na osebnem razgovoru, ki je bil voden bolj celovito in izčrpno kot razgovor ob podaji prošnje, tožena stranka ni imela podlage za obveznost, da bi sama pridobila informacije o stanju v izvorni državi. Tudi s predloženimi listinami v upravnem sporu tožniki ni vzpostavil okoliščin, ko bi bilo potrebno ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti zaradi zadostne verjetnosti, da bi tožniku grozilo preganjanje ali resna škoda v primeru vrnitve v izvorno državo. Za predložene listine, ki so v angleškem jeziku, pri čemer se članka nanašata na letnico 2014 in 2015, tožnik po pooblaščencu ne navaja konkretno, ali tožnik prihaja iz južnega predela Alžirije (Ghardaia), kjer so potekali oboroženi spopadi med Arabci in Berberi. Po podatkih iz prošnje tožnik prihaja iz D., ki je provinca na severu Alžirije. Če Ministrstvo za zunanje zadeve slovenskim državljanom odsvetuje potovanje v nekatere predele Alžirije zaradi varnostnega zadržka, to ne more pomembno vplivati na oceno varnosti v provinci, od koder prihaja tožnik - ob upoštevanju vseh ostalih dejstev, ki jih je obravnavalo sodišče v tej presoji.

18. Zato sodišče lahko sprejme utemeljitev tožene stranke in mimo navedenega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, razen da utemeljitev tožene stranke popravlja v tem smislu, da za opredelitev in ugotovitev preganjanja ni potrebno, da obstaja „trajno in sistematično“ kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja „nenehno trpinčenje oziroma mučenje“, kajti prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja je absolutna in je zato uporaba standardov „trajno in sistematično“ ter „nenehno“ nezakonita. Vendar ta napaka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne more vplivati na pravilnost odločitev v okoliščinah tega primera, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).