Jedro

Ker so bila kazniva dejanja storjena v škodo treh oškodovank, torej ker gre za tako imenovane osebne delikte, je uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključena, ker bi bila v nasprotju s kriminalnopolitičnimi izhodišči, kakor izhajajo iz veljavne kazenske zakonodaje.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako, da se ravnanja obtoženca, opisana pod točko 1., 2. in 3. izreka pravno opredelijo kot tri kazniva dejanja spolnega napada na otroka po členu 183/I KZ/95, ter se obtožencu določijo kazni: - za kaznivo dejanje pod točko 1. 5 (pet) mesecev zapora.

- za kaznivo dejanje pod točko 2. 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, ter za kaznivo dejanje pod točko 3. 6 (šest) mesecev zapora, nakar se obtožencu na podlagi člena 47/II točka 2 izreče e n o t n a k a z e n 2 (dve) leti zapora; v preostalem pa se pritožba državne tožilke in pritožba zagovornika v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Na podlagi člena 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 (osemdeset tisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po členu 183/I KZ. Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora. V kazen je sodišče prve stopnje vštelo čas, ko je bil obtoženec v priporu, in sicer od 25.5.1999 do 13.8.1999. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi sta vložila pritožbi državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Državna tožilka se je pritožila zaradi kršitve kazenskega zakona in izpodbijala odločbo o kazni ter predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ravnanja obtoženca pravno opredeli kot tri nadaljevana kazniva dejanja po členu 183/I KZ, obtožencu določi posamične kazni in izreče višjo enotno kazen.

Zagovornik obtoženca je uveljavljal pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bsitvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka je v mnenju, podanem po določbi člena 377/II ZKP predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke ter zavrnitev zagovornikove pritožbe.

Delno je utemeljena le pritožba državne tožilke.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, vsa odločilna dejstva, pravilno ugotovilo ter za svojo odločitev, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po členu 183/I KZ v škodo treh oškodovank (S.M., T.M. in T.N.) na način, kot je naveden v izreku sodbe, navedlo tudi prepričljive razloge. Pravilno se je oprlo le na tiste dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (člen 355/I ZKP). To pa so izpovedbe vseh treh oškodovank, ki so bile zaslišane v preiskavi ter so bile njihove izpovedbe na podlagi določbe člena 331/V ZKP na glavni obravnavi prebrane, saj je ugotovilo, da so dovolj natančne in prepričljive ter potrjene tudi s posrednimi dokazi, to je izpovedbami njihovih mater in mnenjem psihologinje N.K. ter je tudi navedlo prepričljive razloge za zavrnitev obtoženečevega zagovora, da je vse skupaj konstrukt B.T. in otroških laži. Iz podatkov spisa izhaja, da nobena od oškodovank ni podala kazenske ovadbe. V spisu so le uradni zaznamki kriminalista o zbranih obvestilih po drugem odstavku 148. člena ZKP v predkazenskem postopku in to niso procesna dejanja, ki bi jih bilo moč enačiti z zapisniki o zaslišanjem teh prič v kazenskem postopku, kot to zmotno meni pritožnik in v potankosti primerja vsebino teh obvestil z izpovedbo v kazenskem postopku in zatrjujoč na razlike izpodbija verodostojnost izpovedb oškodovank. Verodostojnost izpovedb posameznih oškodovank v preiskavi je sodišče prve stopnje preverjalo z izpovedbami vseh treh med seboj, z izpovedbami njihovih mater o tem, kaj so jim deklice po odkritju povedale in kako so se vedle, kot tudi tudi s pomočjo izvedenke psihologinje dr. N.K., ki je v izčrpnem pisnem in ustnem mnenju pojasnila, na kakšen način je opravila svoje izvedensko delo in iz katerih razlogov pri vsaki od deklic posebej meni, da ne gre za neke vsiljene pripovedi deklic, temveč za opis dogodkov, ki so se pripetili. Njena naloga je bila prav v tem, da kot psihologinja z metodami in tehnikami, ki se uporabljajo pri delu z otroci, odgovori na vprašanja, ki jih ji je zastavilo sodišče. Nesprejemljivo je izpodbijanje njenih zaključkov, da za svojo oceno ni potrebovala ničesar, temveč zgolj to, da je slišala, da otrok nekoga obdolži zlorabe. Temu ni tako, saj je pri vsaki od oškodovank točno navedla, na podlagi katerih metod in tehnik je prišla do takih zaključkov.

Prav pri najmlajši T.N. pa je del razgovora bil opravljen tudi s pomočjo anatomskih lutk. Izvedenka je na glavni obravnavi (l.št.239) tudi prepričljivo pojasnila, v čem je odzivanje in vedenje otrok, ki imajo izkušnje s spolno zlorabo, drugačno od otrok, ki te izkušnje nimajo. Dokazni zaključki pa tudi ne temeljijo le na mnenju izvedenke, temveč predvsem na oceni izpovedb oškodovank, ki so nedvomno večkrat prihajale v obtoženčevo stanovanje. To dejstvo, da so prihajale bodisi zaradi psa ali pa zato, da so odšle v trgovino in da so bile tudi v stanovanju (kjer naj bi obdolženec v škodo vseh treh izvrševal kazniva dejanja), pa izhaja tudi iz zagovora obtoženca.

Zaključki sodišča prve stopnje glede dokazanega ravnanja obtoženca z oškodovanko S.M. imajo vso podlago v njeni izpovedbi, in ni nikakršnega dvoma o tem, da se je obtoženec večkrat tuširal v kopalnici pri odprtih vratih in da so ga deklice videle, saj je izrecno izpovedala: "vrata od kopalnice je pustil malo manj kot na pol odprta. Stale smo tam, od koder se je videlo, tuširal se je tako, da smo ga videle". Tudi ni res, da je oškodovanka zatrjevala, da naj bi se to zgodilo le enkrat. Tuširanje obtoženca v navzočnosti otrok, ki so to zaznali in razumeli, kaj se dogaja, bi že samo po sebi sicer lahko pomenilo, da je obtoženec prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke.

Sodišče se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo oškodovanke o tem, da jo je obtoženec dvignil tako, da jo je z eno roko prijel pod pazduho z drugo pa za zadnjico in to v okoliščinah v spalnici, ki jih je opisovala ( l.št 93) in ki izhajajo iz izreka sodbe (da se je pred tem pred njo preoblekel), nedvomno pomeni, da je obtoženec posegel na oškodovankine spolne organe z namenom zadovoljevanja spolnega nagona.

Sodišče druge stopnje tudi nima nobenih pomislekov glede dokaznih zaključkov, ki se nanašajo na ravnanje obtoženca proti T.M., saj je tudi S.M. govorila o dogodku, ko je obtoženec T. peljal v spalnico, jo vrgel na posteljo in otipaval. Ker je M. izpovedovala to, kar ji je T. povedala, pa ni moč pritrditi pritožniku, da oškodovanki, ki je izpovedovala, da se je obtoženec nag vlegel nanjo in ji celo slekel hlače in jo otipaval in zahteval, da ga prime za "lulčka", ni za verjeti, ker prijateljici ni povedala popolnoma enako. Verodostojnost njene izpovedbe pa je bila preverejena tudi z izpovedbo njene matere in mnenjem psihologinje. Tudi dejstvo ali naj bi gledala porno film v spalnici, ko naj bi se nag vlegel nanjo, ali ob neki drugi priložnosti, pa ni relevantno za presojo samega dogodka v spalnici, o katerem vsaj delno govori tudi prva oškodovanka. Glede na to, da so vse tri oškodovanke izpovedovale o pornografskem filmu, ki naj bi ga kazal obtoženec, pa tudi dokazi, ki jih je ponudil obtoženec in ki so potrdili, da naj bi imel pokvarjen videorekorder, ne omajajo izpovedb teh oškodovank, saj ne potrdijo, da predvajanje videofilma v obtoženčevem stanovanju ni bilo možno prav takrat, ko so bile pri obtožencu oškodovanke.

S pričevanjem oškodovanke T.N. v preiskavi je v celoti obtožencu dokazano tudi ravnanje pod točko 3 izreka in je trditev pritožnika, da je izrek sodbe v nasprotju z zapisnikom o njeni izpovedbi, neutemeljena, saj je oškodovanka povedala, da jo je obtoženec otipaval z rokami po prsih (l.št.110).

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ju je uveljavljal obtoženčev zagovornik, nista podana.

Utemeljeno pa državna tožilka uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Ker so bila kazniva dejanja storjena v škodo treh oškodovank, torej ker gre za tako imenovane osebne delikte, je uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključena, ker bi bila v nasprotju s kriminalnopolitičnimi izhodišči, kakor izhajajo iz veljavne kazenske zakonodaje. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo člena 394/I ZKP spremenilo tako, da je ravnanja obtoženca, kot je opisano pod točkami 1., 2. in 3. izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot tri nadaljevana kazniva dejanja spolnega napada na otroka po členu 183/I KZ/95. Glede na takšno odločitev pa je nato določilo obtožencu posamične kazni in sicer za kaznivo dejanje v škodo S.M. pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje v škodo T.M. eno leto in šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje v škodo T.N. šest mesecev zapora. Pri določitvi posameznih kazni je upoštevalo težo posameznih dejanj, ki je nedvomno največja pri kaznivem dejanju pod točko 2., ko je šlo za grob poseg v spolno integriteto te 12-letne oškodovanke, pri kaznivem dejanju pod točko 1. pa tudi, da so v ravnanju obtoženca pretežno podani znaki kaznivega dejanja po 4. odstavku 183. člena KZ. Pri odmeri enotne kazni pa je upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi ustrezno ovrednotilo.

Izrek strožje enotne kazni, za kar se je zavzemala državna tožilka v pritožbi, pa po oceni pritožbenega sodišča ni potreben, saj ni dokazano, da bi ravnanje obtoženca pustilo pri oškodovankah globoke posledice.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah členov 98/I v zvezi s členom 95/I ZKP, povprečnino kot strošek pritožbenega postopka pa je sodišče druge stopnje odmerilo glede na trajanje in zamotanost tega postopka ter premoženjske razmere obtoženca.