Jedro

V reviziji sporna odločitev o tem, da mora toženec plačati tožniku nadomestilo za uporabo sporne garsonjere v višini prej dogovorjene najemnine, je pravilna in pravno pravilno utemeljena na določbi 219. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Iz nje izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar v bistvu le to, da do nje nima pravice, medtem ko ni pomembno, kakšno pravico ima na njej prikrajšanec. Zato je sleherno toženčevo oporekanje tožniku, da (še) ni lastnik garsonjere in podobno, pravno nepomembno ob sicer ugotovljenem dejstvu, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba za določen čas in podaljšana za določen čas.

Izrek

Revizija proti sodbi v delu, s katerim je bilo ugodeno izpraznitvenemu zahtevku, in proti sklepoma o pravdnih stroških in o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks se zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti garsonjero v L. in jo izročiti tožniku; plačati mu mora 3.300 DEM najemnine za čas od novembra 1993 do vključno septembra 1994 v tolarski vrednosti z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo vpogledne devizne vloge; povrniti mu mora 24.400,00 SIT pravdnih stroškov, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas, da ni bila podaljšana in da zato prebiva toženec v obravnavanem stanovanju nezakonito, zato pa mora tudi plačati lastniku nadomestilo v višini najemnine. S posebnim sklepom je zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožbo proti tej sodbi in sklepu, ki jo je vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker je sprejelo vse dejanske ugotovitve in materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje kot pravilne. Tožencu je še naložilo, naj povrne stroške tožeče stranke za odgovor na pritožbo.

Proti odločbi višjega sodišča vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje, ali pa sodbi spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Trdi, da je toženec govoril resnico, analizira, kaj izhaja iz njegove izpovedbe, zanika, da bi kdajkoli kontaktiral s tožnikom, opisuje, kaj se je dogovarjal z odvetnikom R., ki tako kot tožnik na sodišču nista govorila resnice, prvemu pa bi moralo sodišče v novem postopku predočiti nekatera dejstva. Zaslišati bi bilo potrebno priče o stanju garsonjere in vrednosti adaptacij. Tožnik ni aktivno legitimiran, ker s tožencem ni sklenil novelirane najemne pogodbe in ker po darilni pogodbi med M. M. in tožnikom nastopi slednji posest po smrti darovalca. S pridobitvijo posesti in vpisom v zemljiško knjigo bi šele pridobil lastninsko pravico. Iz III. točke najemne pogodbe izhaja, da za prvo obdobje najemnina ni bila dogovorjena, potem pa po 200 DEM na mesec. Sprašuje se, kako lahko sodišče verjame priči, ki krši kodeks odvetniške etike in dela v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče mora paziti, ali stranka razpolaga z zahtevkom v nasprotju z določbami materialnega prava. Ni sprejemljiva odločitev, da se zavrne zahtevek za oprostitev plačila sodnih taks in da mora toženec plačati stroške tožeči stranki za odgovor na pritožbo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo postavila dva zahtevka: izpraznitveni in za plačilo najemnine. Gre torej za uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi oziroma za tako imenovano objektivno kumulacijo zahtevkov (prvi odstavek 188. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prvi izmed njiju ni denarni in za takšne zahtevke velja, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta (VSP), če je od nje odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Le tako namreč tožnik zagotovi pravico do revizije sebi, s tem pa tudi tožencu. Tožnik je označil v tožbi kot VSP 5.000 točk. Takšne ocenitve ni kasneje preizkusilo sodišče ne na lastno pobudo ne na pobudo katere izmed strank (tretji odstavek 40. člena ZPP). Le v denarnih enotah pa je mogoče izraziti VSP. Zakaj nedenarno, primerjalno ali analogno vrednotenje ne da rezultata, ki bi omogočal zanesljivo ugotovitev vrednosti (tožba, denimo, niti ne pojasni, za kakšne točke naj bi šlo). Navedba VSP v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena in je zaradi različnih vrednostnih kriterijev nezanesljiva. Ker zakon določa, da ni revizije v premoženjskopravnih sporih, kar je izpraznitveni zahtevek, v kateri se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari ali na izvršitev kakšne druge dajatve, če VSP ne presega določene meje (drugi odstavek 382. člena ZPP), v tem primeru pa sploh ni relevantno navedena, se pokaže, da je revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o izpraznitvenem zahtevku, nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP).

Odločba o pravdnih in s tem tudi o pritožbenih stroških (prvi odstavek 151. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP) se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Takšne narave (že po naslovu) je tudi odločba o predlogu stranke za oprostitev plačila sodnih taks oziroma odločba pritožbenega sodišča o izpodbijani takšni odločitvi (173. člen in tretji odstavek 129. člena ZPP). Zakon dovoljuje revizijo tudi proti sklepom sodišča druge stopnje, vendar le proti takšnim, s katerimi se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP). Takšna pa nista omenjena sklepa. Torej je tudi revizija proti njima nedovoljena (drugi odstavek 389. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega moralo zavreči kot nedovoljen tisti del revizije, ki izpodbija odločitve o izpraznitvenem zahtevku, o pravdnih stroških in o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP).

V reviziji sporna odločitev o tem, da mora toženec plačati tožniku nadomestilo za uporabo sporne garsonjere v višini prej dogovorjene najemnine, je pravilna in pravno pravilno utemeljena na določbi 219. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki se glasi: "Če je kdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe". Iz nje izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar v bistvu le to, da do nje nima pravice, medtem ko ni pomembno, kakšno pravico ima na njej prikrajšanec. Zato je sleherno toženčevo oporekanje tožniku, da (še) ni lastnik garsonjere in podobno, pravno nepomembno ob sicer ugotovljenem dejstvu, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba za določen čas in podaljšana za določen čas. Nižji sodišči sta potemtakem pravilno ugotovili tožnikovo aktivno legitimacijo.

Vse druge številne revizijske trditve o tem, da tožnik in njegov prejšnji pooblaščenec nista govorila resnice, nadalje o tem, ali je bila dogovorjena najemnina, za kateri čas in v kakšni višini, o potrebnih adaptacijah, o opravljenem plačilu, o vlogi tožnikovega prejšnjega pooblaščenca, o tem kako naj bi sodišče dopolnilo dokazni postopek in podobnem, pomenijo zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči, oziroma njegovo izpodbijanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP), zato na te trditve ne bo odgovora.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, vrhovno sodišče pa tudi sicer ni ugotovilo ne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ne nepravilne uporabe materialnega prava zunaj revizijskega oporekanja, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijo, kar zadeva izpodbijani obsodilni del sodbe o plačilu zavrnilo kot neutemeljen (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju oziroma zavrnitvi revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).