Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb postopka pri delodajalcu, ker ravnatelj tožene stranke pred izdajo odločb ni zahteval mnenja reprezentativnega sindikata v skladu z 19. čl. KPDVIZ. Četrta alinea 19. čl. KPDVIZ se nanaša na postopek sprejemanja vseh splošnih aktov, s katerimi se uvajajo novi načini ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanja oz. napredovanja v višje plačilne razrede ter določanja plač in drugih prejemkov na tej podlagi. S sodelovanjem sindikata pri sprejemanju splošnih aktov je zahtevi 19. čl. KPDVIZ zadoščeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev odločbe ravnatelja tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače zaposlenega oz. o prvi razporeditvi tožnice v plačilni razred št. 121-R/97 z dne 12.3.1997 ter v zvezi s tem ugotovitveni sklep sveta zavoda tožene stranke št. 2/97-SŠ z dne 8.5.1997. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnica, zaposlena na delovnem mestu učiteljice razrednega pouka, na podlagi Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem izobraževanju razporedi v 5. plačilni razred s količnikom 4,00 od 1.3.1997 dalje. Poleg tega je odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 42.304,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila in, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi ter naloži v plačilo toženi stranki vse stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila. V pritožbi obširno graja oceno ravnatelja in dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnica v primerjavi s kolegico F. ni izpolnjevala pogojev za izjemno napredovanje. Tako ravnatelj kot sodišče sta upoštevala le obdobje po letu 1995, čeprav je tožnica svoje znanje in v veliki meri svojo energijo razdala otrokom, kolegom in šoli veliko let pred spornim ocenjevanjem. Prav tako sodišče ni upoštevalo in ocenilo navedb tožnice, da je edina poučevala v vseh štirih razredih na razredni stopnji ter v podaljšanem bivanju, zato zanjo udeležba na seminarju Opisno ocenjevanje ni bila tako pomembna kot za kolegico F., ki je poučevala le v prvem in drugem razredu. Predvsem pa si je ravnatelj pri ocenjevanju pogojev za napredovanje že vnaprej postavil limit, da lahko izjemno napreduje le 8 delavcev na šoli in je temu prilagodil svojo oceno. Tožnica vztraja pri svojem stališču, da je bila v postopku napredovanja v plačilne razrede podana tudi kršitev pravil postopka, ker se pred razvrščanjem v plačilne razrede ni zahtevalo predhodno mnenje sindikata, zaradi česar je po njenem mnenju tudi iz tega razloga odločitev ravnatelja nezakonita. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, iz katerih se sme sodbe izpodbijati, ugotovilo, da so podani. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je ocenjevanje ravnatelja izhajalo iz administrativnih omejitev, določenih v Pravilniku o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede in glede na izpoved ravnatelja (list. št. 25,26) je namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki so pomembna za zakonito izdajo te sodne odločbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-91/97-37 z dne 1.2.2001 (Ur.l.RS 19/2001), ki je za nazaj odpravila določbi 2. in 3. odst. 30. čl. Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Ur.l. RS št. 1/94, 49/95 in 66/96) glede na določbo 2. odst. 14. čl. Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. To ustavno načelo po presoji Ustavnega sodišča vsebuje prepoved, da bi podzakonski predpis upravičenja, ki jih je sam predpisal, nekaterim dajal, drugim, enako upravičenim, pa odrekal. Namreč omenjeni, z Ustavo neusklajeni položaj nastane, kadar v javnem zavodu več kot 15% zaposlenih izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje. To pomeni, da je odpadla pravna podlaga sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka glede izjemnega napredovanja, kar ima za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri in ponovno oceniti tožnico glede izpolnjevanja pogojev za napredovanje ter ugotoviti, kakšno bi bilo vrednotenje kriterijev, če nanj ne bi vplivala navedena odpravljena določba pravilnika, nato pa o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožničinega zahtevka ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je neutemeljen očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki se nanaša na 19. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVIZ - Ur.l.RS št. 52/94). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka pri delodajalcu, ker ravnatelj tožene stranke pred izdajo odločb ni zahteval mnenja reprezentativnega sindikata v skladu z 19. čl. KPDVIZ. Četrta alinea 19. čl. KPDVIZ se po zaključku pritožbenega sodišča ne nanaša le na 91. čl. KPDVIZ, ampak na postopek sprejemanja vseh splošnih aktov, s katerimi se uvajajo novi načini ugotavljanja delovne uspešnosti, razvrščanja oz. napredovanja v višje plačilne razrede ter določanja plač in drugih prejemkov na tej podlagi. S sodelovanjem sindikata pri sprejemanju splošnih aktov je zahtevi 19. čl. KPDVIZ zadoščeno in zato ravnatelju ni potrebno zahtevati predhodnega mnenja sindikata pred sprejemom konkretne odločitve za posameznega delavca, ki jo sprejeme na podlagi teh aktov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljni stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).