Jedro

Sporazum o nadomestni izpolnitvi je veljaven pod pogojem, da upnik jasno izjavi voljo, da dolžnikovo izpolnitev sprejema kot nadomestno izpolnitev. Samo na podlagi okoliščine, da je kot izpolnitev sprejel izpolnitveno ravnanje, ki ni predmet njegovega izpolnitvenega zahtevka, še ni mogoče sklepati, da je upnik s tem privolil v tako izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v I., III. in IV. točki razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka), ugodilo ugovoru dolžnika po izteka roka in v obsegu preživninske obveznosti za mesec julij 2015 v znesku 237,20 EUR ustavilo izvršilni postopek (II. točka izreka), dolžniku naložilo povrnitev upnikovih stroškov odgovora na ugovor v znesku 343,22 EUR (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnik sam nosi priglašene stroške ugovora (IV. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep se v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor (I. točka izreka) in posledično sprejelo stroškovno odločitev (III. in IV. točka izreka), po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Mnenja je, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zadostilo standardu obrazloženosti, saj je pri ugotavljanju dejanskega stanja nekritično sledilo izpovedbi zakonite zastopnice upnika, z ničemer pa se ni opredelilo do njegovih drugačnih obširnih navedb, v podkrepitev katerih se je skliceval tudi na judikate instančnih sodišč. Tako v ugovoru, kot na naroku, je dolžnik podal obsežne navedbe glede plačevanja preživnine in sicer je preživnino plačeval tudi vnaprej tako, da je v posameznih mesecih plačeval več kot je znašala njegova preživninska obveznost, s čimer je poravnal tudi preživnino v tistih mesecih, ko je plačeval manj. V zvezi s temi navedbami sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ni mogoče preživnine plačati vnaprej, prav tako se ne opredeli do njegovih navedb, da je zakonita zastopnica upnika preveč plačane obroke brez ugovorov sprejemala oziroma takih vnaprejšnjih plačil ni zavračala. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj ni mogoče pozneje plačati predhodno premalo plačanih preživninskih obrokov. Del preživninske obveznosti za april 2013 (ko je plačal le 100,00 EUR), je dolžnik namreč poravnal tako, da je od maja do oktobra 2013, plačeval obroke po 250,00 EUR. Nadalje očita, da je sodišče tudi v zvezi z ugovornimi zatrjevanji, da je preživnino plačeval z drugimi dobrinami, ki jih je zagotavljal upniku, nekritično sledilo navedbam zakonite zastopnice, da ni soglašala s takšnim plačilom preživnine, v posledici česar je pavšalno in neobrazloženo zaključilo, da takšnega dogovora ni bilo, kljub temu, da je zakonita zastopnica take izpolnitve sprejemala in jim ni nasprotovala. Vztraja, da se je tak dogovor, da bo del preživnine plačal v denarju in del z nedenarnimi izpolnitvami mladoletnemu otroku (upniku), izvajal vse do februarja 2015. Slednje izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 26. 2. 2013, do katerega pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni opredelilo. V ugovoru je zatrjeval tudi, da je poravnal preživninsko obveznost za maj in junij 2015, mesečno v znesku 150,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tudi v tem delu zavrnilo njegov ugovor in sklep obdržalo v veljavi, čeprav bi moralo glede majskega in junijskega obroka, vsakega zmanjšati za 150,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči o ugovoru dolžnika tako, da mu ugodi in predlog za izvršbo v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi I 586/2015 z dne 22. 6. 2015, zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave preživnine na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave N 51/2007 z dne 28. 3. 2007 v zvezi z obvestili CSD o uskladitvi preživnine z dne 31. 3. 2013, 31. 3. 2014 in 31. 3. 2015, iz katere izhaja, da je dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji, dolžnik dolžan plačevati S.M., zakoniti zastopnici upnika, preživnino v znesku 200,00 EUR mesečno od 1. 4. 2007 dalje, do vsakega 8. dne v mesecu za tekoči mesec in to v znesku, določenem s poravnavo do prve uskladitve preživnin, kasneje pa z vsakokratno uskladitvijo CSD, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka, do dneva plačila. Dolžnik je sklepu o izvršbi ugovarjal, in sicer je zatrjeval, da je poravnal celotno preživninsko obveznost, ki se izterjuje v predmetni izvršbi.

7. Uvodoma sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki dolžnika, da se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do vseh njegovih ugovornih navedb (in judikatov, na katere se sklicuje v ugovoru), pojasnjuje, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, oceni njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi tudi opredeli. Obrazložena sodna odločba je namreč bistven del poštenega postopka in je z njo sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Kljub temu pa ne obstaja dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni(1). Tudi ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da sodišču ni treba odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni(2).

8. Dolžnik v pritožbi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede v ugovoru zatrjevanega dogovora o nadomestni izpolnitvi in prvostopenjskemu sodišču očita, da je nekritično sledilo izpovedbi zakonite zastopnice upnika in neobrazloženo zaključilo, da takšnega dogovora ni bilo. V zvezi s spornim dejstvom obstoja takega dogovora o nadomestni izpolnitvi (smiselno ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ), s katerim naj bi se dolžnik z zakonito zastopnico upnika dogovoril, da bo del preživninske obveznosti izpolnil tako, da bo mladoletnemu upniku zagotovil druge dobrine, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je v konkretnem primeru podlaga za izvršbo izvršilni naslov, zato mora dolžnik v primeru, ko upnik nasprotuje njegovim zatrjevanjem o obstoju drugačnega dogovora o plačilu preživninske obveznosti, to dejstvo dokazati z gotovostjo. V skladu z zakonsko ureditvijo upnik namreč v primeru, če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi spornih dejstev, ki so se nanašala na samo terjatev, nima pravice do posebne tožbe, medtem ko za dolžnika velja drugače in lahko v skladu z 59. členom ZIZ, v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Sporazum o nadomestni izpolnitvi je veljaven pod pogojem, da upnik jasno izjavi voljo, da dolžnikovo izpolnitev sprejema kot nadomestno izpolnitev(3). Samo na podlagi okoliščine, da je kot izpolnitev sprejel izpolnitveno ravnanje, ki ni predmet njegovega izpolnitvenega zahtevka, še ni mogoče sklepati, da je upnik s tem privolil v tako izpolnitev. Ker dolžnik ni zadostil dokaznemu bremenu o obstoju dogovora o nadomestni izpolnitvi, saj je zakonita zastopnica upnika tako v odgovoru na ugovor, kot na naroku, izrecno nasprotovala takemu dogovoru, tudi sklicevanje na okoliščino, da je slednja sprejemala vse dobrine, ki jih je dolžnik namenil za mladoletnega upnika oz. teh ni zavračala, ne more privesti do drugačnega zaključka prvostopenjskega sodišča. 9. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do nekaterih dolžnikovih ugovornih navedb sploh ni opredelilo oz. se ni opredelilo v zadostni meri, pri čemer so določeni zaključki sodišča prve stopnje sprejeti brez ustrezne dokazne ocene predloženih dokazov. V zvezi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo v pritožbi uveljavlja dolžnik glede obrazložitve odločitve prvostopenjskega sodišča, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je ta podana, če ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi, ali razlogom sklepa, ali če sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Razlogi sklepa o odločilnih dejstvih morajo biti jasni do te mere, da omogočajo preizkus sprejete odločitve. Ob branju te se ne sme porajati noben dvom v to, kar je ob sprejemanju odločitve imelo v mislih sodišče prve stopnje, ki je izpodbijani sklep izdelalo.

10. V obravnavani zadevi po oceni sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje tem zahtevam ni zadostilo. Dolžnik je v ugovoru med drugim zatrjeval, da je preživnino, ki se izterjuje v predmetni zadevi, plačeval tako vnaprej z vnaprejšnjimi plačili še ne zapadlih preživninskih obrokov, katerim zakonita zastopnica upnika ni nasprotovala, kot tudi, da je kasneje plačeval več kot so znašali zapadli preživninski obroki. Navajal je, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati, da je del zneska preživninske obveznosti za april 2013, poravnal tudi tako, da je naslednjih šest mesecev (od maja do oktobra 2013) plačeval mesečno 250,00 EUR, skupaj 76,80 EUR več kot je znašala preživninska obveznost v teh mesecih. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa, glede teh ugovornih navedb ni konkretizirano opredelilo, zaradi česar so izostali razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti pomanjkljivi. Sodišče je namreč zgolj pavšalno navedlo, da dolžnik zmotno meni, da je prost svoje preživninske obveznosti, ko je v letih 2007 do 2013 plačeval višji znesek preživnine. Po oceni sodišča druge stopnje je taka argumentacija oziroma obrazložitev v zvezi s temi dejstvi nejasna oziroma pomanjkljiva. Prav tako pritožba utemeljeno graja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do dolžnikovih navedb glede plačila preživninske obveznosti za maj in junij 2015. Dolžnik je namreč zatrjeval, da je poravnal tudi preživninska obroka za maj in junij 2015, vsakega v znesku 150,00 EUR in v dokaz svojih trditev predložil potrdili o plačilu. Ker sodišče prve stopnje tudi teh ugovornih navedb in predloženih dokazov dolžnika ni ocenilo, izpodbijani sklep v tem obsegu nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbi dolžnika ugodilo, sklep prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu, ki razen odločitve o ugovoru kot glavni stvari zajema tudi stroškovno odločitev kot stransko terjatev, razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje kritično opredeliti tudi do zgoraj navedenih ugovornih trditev dolžnika in oceniti predložene dokaze ter ponovno odločiti o dolžnikovem ugovoru in stroških ugovornega ter pritožbenega postopka.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po kateri sodišče v primeru razveljavitve odločbe, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1) : Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 111/2007. Op. št. (2) : Tako tudi v zadevi Up-147/09-18 z dne 23. 9. 2010. Op. št. (3) : Plavšak N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 327.