Jedro

Postopek v konkretnem primeru se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, takšen predlog pa se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Ker predlog za izvršbo ne vsebuje vseh obveznih sestavin tožbe v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje s pozivom tožeči stranki, da predlog popravi oziroma dopolni z individualizacijo terjatve, ravnalo pravilno. Identifikacija zahtevka z navedbo vseh pravotvornih dejstev namreč predstavlja bistveno sestavino tožbe, da je ta sposobna za obravnavo, hkrati pa šele ustrezno individualizirana terjatev nasprotni stranki omogoča, da se v postopku učinkovito brani.

Procesni učinek odpovedi pooblastila postopkovna pravila navezujejo na trenutek naznanitve sodišču. Za obstoj (poslovne) odškodninske odgovrnosti morajo biti skupno izpolnjeni štirje elementi: protipravno ravnanje, odgovornost za nastalo škodo, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar ni izpolnjen samo eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana. Da bo stranka s tovrstnim zahtevkom uspela mora torej zatrjevati (in dokazati) vse štiri elemente in če ji to ne uspe, je njen zahtevek nesklepčen ter ga je potrebno zavrniti.

Izgubljeni dobiček predstavlja preprečitev povečanja premoženja, pri njegovi oceni pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Opredeli se kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1507/2104 z dne 10. 01. 2014 razveljavilo še v celotni 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka), naložilo toženi stranki plačilo tožeči stranki v višini 6.147,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) in njene pravdne stroške v višini 1.432,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Ob tem je sklenilo, da se postopek, ki teče na podlagi predloga za izvršbo z dne 9. 1. 2014 ustavi za zakonske zamudne obresti od 6.147,96 EUR za čas od 25. 07. 2013 do 20. 09. 2013 (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala terjatev v višini 6.147,96 EUR iz naslova plačila za opravljeno delo na objektu stranke M. Z. Tožena stranka temelju in višini vtoževane terjatve ni ugovarjala, pač pa je zatrjevala, da ima (je imela) zoper tožečo stranko tudi sama terjatev v zvezi z deli, opravljenimi za francoskega naročnika, ki jo je uveljavljala v pobot. Tega je sodišče opredelilo kot materialni (predpravdni) in ne kot procesni pobot, čemur tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. Ker je tožeča stranka prerekala obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke, se je sodišče prve stopnje v pretežnem delu izpodbijane sodbe ukvarjalo s presojo le-te.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči naročila izdelavo dodatnih mizarskih del na stanovanju njenega francoskega naročnika. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka v nasprotju s pogodbenim dogovorom izdelane stvari izročila neposredno francoskemu naročniku (in ne toženi stranki), s čimer je kršila podjemno pogodbo, sklenjeno med strankama. Zaradi nepravilne izpolnitve je tožena stranka zoper tožečo v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev iz naslova navadne škode in izgubljenega dobička v skupni višini 6.944,00 EUR (upoštevaje DDV v višini 8.471,68 EUR), ki naj bi ji nastala, ker od francoskega naročnika ni dobila plačila za svoje delo. Podrejeno je uveljavljala prikrajšanje v isti višini, saj so bila mizarska dela izvedena z uporabo njenih načrtov, s čimer naj bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja terjatve do tožeče stranke niti na odškodninski niti na obogatitveni podlagi.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek s tem, ko je tožečo stranko s posebnim sklepom pozvalo k ustrezni popravi tožbe. Postopek v konkretnem primeru se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, takšen predlog pa se po razveljavitvi sklepa o izvršbi obravnava kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Ker predlog za izvršbo ne vsebuje vseh obveznih sestavin tožbe v pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje s pozivom tožeči stranki, da predlog popravi oziroma dopolni z individualizacijo terjatve, ravnalo pravilno.1 Identifikacija zahtevka z navedbo vseh pravotvornih dejstev namreč predstavlja bistveno sestavino tožbe, da je ta sposobna za obravnavo, hkrati pa šele ustrezno individualizirana terjatev nasprotni stranki omogoča, da se v postopku učinkovito brani.

8. Pritožnik prav tako neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da mu dopolnitev tožbe z dne 18. 4. 2017 in sklep z dne 8. 5. 2017, s katerim mu je sodišče dodelilo 30. dnevni rok za odgovor na dopolnitev tožbe, nista bila pravilno vročena zaradi tega, ker ju je sodišče vročalo njegovi pooblaščenki. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Stranka lahko pooblastilo kadarkoli prekliče, pooblaščenec pa ga lahko kadar koli odpove. Preklic oziroma odpoved pooblastila se mora naznaniti sodišču, pred katerim teče postopek, bodisi pisno bodisi ustno na zapisnik (prvi in drugi odstavek 99. člena ZPP). Procesni učinek odpovedi pooblastila citirana postopkovna pravila torej navezujejo na trenutek naznanitve sodišču. 9. Sodišče prve stopnje je dopolnitev tožbe pooblaščenki tožene stranke vročilo dne 10. 5. 2017, ki pa je sodišče z odpovedjo pooblastila seznanila šele dne 17. 5. 2017, torej po opravljeni vročitvi. Zato je bilo šele od tega dne dalje (17. 5. 2017) prvostopenjsko sodišče dolžno toženi stranki vsa sodna pisanja vročati neposredno, vse izkazane vročitve pooblaščenki do tega datuma pa so bile veljavno opravljene. Da je pooblastilno razmerje med pooblaščencem in toženo stranko prenehalo že v januarju 2016 je zato stvar njunega notranjega razmerja. Iz tega razloga prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno vrnjenih pisanj (vročenih pooblaščenki) ponovno vročati toženi stranki, ne glede na takšen poziv pooblaščenke, saj ob izkazani pravilni vročitvi po tem ni bilo potrebe. To pomeni, da je 30. dnevni rok za odgovor pričel teči z dnem 11. 5. 2017 in je potekel 9. 6. 2017.2

10. Kljub temu da tega ni bilo dolžno storiti, pa je sodišče zakonitemu zastopniku tožene stranke na naroku dne 27. 6. 2017 ponovni vročilo dopolnitev tožbe z dne 18. 4. 2017 in bi se tožena stranka o navedbah tožeče stranke lahko dodatno izjavila na tem naroku. Zakoniti zastopnik tožene stranke je (na vprašanje sodišča) pojasnil le to, da se račun št. 25/13 nanaša na delo tožeče stranke na objektu stranke M. Z. (torej na terjatev tožeče stranke) in da to ni sporno. Iz navedenega je mogoče razbrati, da tožena stranka tudi obstoju podrobneje opredeljene terjatve tožeče stranke ni nasprotovala. Sicer pa tožena stranka obstoju terjatve tožeče stranke ne nasprotuje niti v pritožbi.

11. Tožena stranka je torej dejansko želela doseči odobritev dodatnega 30 dnevnega roka za vložitev nasprotne tožbe oziroma za predložitev dodatnih dokazov glede svoje terjatve do tožeče stranke in ne zato, da bi se lahko izjavila o vtoževani terjatvi tožeče stranke (kot to izhaja iz vloge tožene stranke z dne 16. 9. 2017). Tožena stranka iz teh razlogov3 ni bila upravičena do dodatnega roka oziroma do preložitve naroka z dne 19. 9. 2017, na katerem je bila glavna obravnava končana, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ji dodatnega roka ni odobrilo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato iz vseh navedenih razlogov tudi očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do enakopravnega sodelovanja v postopku, neutemeljen.

12. Prav tako je neutemeljen očitek, da sodišče ni imelo v rokah popolnega dokaznega gradiva oziroma ga delno ni želelo upoštevati, saj je sklenilo, da ne bo upoštevalo vloge tožene stranke vložene na (prvem) naroku dne 17. 11. 2015. Glede na to, da je sodišče to vlogo v nadaljnjem postopku upoštevalo, je ta pritožbena navedba brezpredmetna.

13. Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala obstoj svoje terjatve iz naslova (poslovne) odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Za njen obstoj morajo biti skupno izpolnjeni štirje elementi: protipravno ravnanje, odgovornost za nastalo škodo, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar ni izpolnjen samo eden izmed njih, odškodninska odgovornost ni podana. Da bo stranka s tovrstnim zahtevkom uspela mora torej zatrjevati (in dokazati) vse štiri elemente in če ji to ne uspe, je njen zahtevek nesklepčen ter ga je potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi sicer ugotovilo nedopustno ravnanje tožeče stranke pri izpolnitvi podjemne pogodbe. Ker pa tožena stranka ni podala pravno relevantnih dejstev v zvezi z obstojem in višino same nastale škode, je posledično sklenilo, da njena terjatev ne obstoji.

14. Po presoji pritožbenega sodišča so pravilni materialnopravni zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni podala dovolj konkretiziranih navedb glede zatrjevane navadne škode in izgubljenega dobička. Tožena stranka je obseg zatrjevane škode v zvezi s kršitvijo pogodbe oprla na postavke, navedene v obračunu stroškov za stanovanje z dne 29. 11. 2013, ki je bil priloga računa št. 000 z dne 7. 12. 2013 in teh postavk niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti kasneje ni natančneje pojasnila. Tožena stranka bi morala določno in natančno pojasniti, kako in zakaj so ji nastali stroški, opisani zgolj kot „izmere, dogovori, skiciranje“, nadalje kot „koordinacija del“, „kilometrina“ in podobno, pojasniti njihovo višino, kot tudi vzročno zvezo med nastankom teh stroškov in nedopustnim ravnanjem tožeče stranke. Ker tega ni storila, so bile njene navedbe glede zatrjevane odškodninske terjatve posledično nesklepčne. Šele na podlagi ugotovitve, kolikšna je bila iz tega posla nastala škoda tožene stranke in po odštetju zneska, ki sta jih plačala druga dva podjemnika ter (morebiti) francoski naročnik, bi bilo tako mogoče ugotoviti višino odškodninske terjatve tožene stranke, kot to pravilno izhaja tudi iz izpodbijane sodbe.

15. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pa toženi stranki tudi utemeljeno očita, da so bile pomanjkljive njene trditve glede zatrjevanega izgubljenega dobička v višini 3.500,00 EUR. Izgubljeni dobiček predstavlja preprečitev povečanja premoženja, pri njegovi oceni pa se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Opredeli se kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali4. Tožena stranka v tem delu prav tako ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, kakšen znesek bi za izvršena opravila prejela od francoskega naročnika, niti o tem kakšne stroške (fiksne in variabilne) bi s poslovanjem imela.

16. Trditvena podlaga glede zatrjevane odškodninske terjatve do tožeče stranke, ki sestoji zgolj iz navedb posameznih škodnih postavk in njihov višin, je presplošna in pomanjkljiva. Na to je toženo stranko med postopkom (z vlogo z dne 18. 9. 2014) opozorila tudi tožeča stranka, a tožena na njen očitek ni ustrezno odgovorila. Ker glede teh predpostavk tožena stranka ni podala zadostnih trditev, je bila presoja prvostopenjskega sodišča glede terjatve, ki naj bi toženi stranki nastala na odškodninski podlagi, pravilna.

17. Podrobnejša pritožbena pojasnila, da je bilo celotno preklicano naročilo vredno 23.000,00 EUR in da je nov izvajalec ta dela izvršil v višini 17.228,00 EUR predstavljajo pritožbene novote in jih ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP), saj jih pritožnik prvič navaja šele s pritožbo, brez pojasnila, zakaj jih ni mogel podati do prvega naroka. Pa tudi sicer se te trditve nanašajo zgolj na zatrjevane prihodke.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka tudi glede obstoja in višine terjatve, ki naj bi ji nastala na obogatitveni podlagi (190. člen OZ), ni podala sklepčnih trditev. Za uspešno uveljavljanje tovrstnega zahtevka mora stranka dokazati neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je ena stran prikrajšana, druga pa obogatena, med tema pa mora obstajati vzročna zveza. Tožena stranka je zatrjevala, da je prikrajšana za vrednost načrtov 6.944,00 EUR, pri čemer pa niti ni pojasnila, na kakšen način je ovrednotila svoje prikrajšanje. S pritožbenim očitkom, da znesek 6.944,00 EUR ne predstavlja točne vrednosti načrtov, pritožnik demantira svojo lastno oceno, ki jo je podal v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2015. Pritrditi je tudi argumentaciji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti zatrjevala, da naj bi tožeča stranka to vrednost vračunala v svojo ceno izročenih mizarskih izdelkov, med tem ko je tožeča stranka, na drugi strani, zatrjevala, da je dobila plačano zgolj svoje delo v znesku cca 6.000,00 EUR. Navedeno, tudi po presoji pritožbenega sodišča, potrjuje sklep prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni navedla ustreznih dejstev glede svojega prikrajšanja in obogatitve tožeče stranke.

19. Glede dodatnih pripomb in pojasnil tožene stranke v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku, ki so (kot že prej pojasnjeno), neupoštevna. Enako velja tudi za s pritožbo predložena nova dokazila (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne sme upoštevati. Ostale obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik polemizira z vsebino posameznih vlog (tudi lastnih) so za odločitev o pritožbi brezpredmetne. Pritožbeno sodišče se zato do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tako je sodišče tudi dolžno ravnati, če ugotovi, da je vloga stranke nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (gl. 108. člen ZPP). 2 Primerjaj npr. sklep VSRS II Ips 209/2015 z dne 26. 1. 2017 in sklep VSL I Cpg 151/2016 z dne 24. 2. 2016. 3 Tožena stranka bi lahko vložila nasprotno tožbo ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje do tedaj, ko je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje končana (prvi odstavek 183. člena ZPP). Zakon o pravdnem postopku tudi določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (prvi odstavek 286. člena ZPP), kasneje predložene listine pa se lahko upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova predložitev ne bi zavlekla spora (peti odstavek 286.a člena ZPP). 4 N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 949.