Jedro

Pritožbeno sodišče ne sledi mnenju pritožnika, da bi moralo sodišče glede na njegove nizke prihodke upoštevati vsakršno znižanje stroškov upravičenca. Potrebno je poudariti, da pri določanju preživnine ne gre za računsko operacijo, oziroma za matematično natančno odmero, temveč presojo vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejstvi, t.j. zmožnostjo obeh staršev in vrste in višine potreb otroka na drugi strani. Zato gre pri določitvi preživnine za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca ali zmožnostih preživninskih zavezancev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik za čas od dneva vložitve tožbe dalje zahteval znižanje preživninske obveznosti, določene s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju N 115/2010 z dne 6. 5. 2010, na znesek 130,00 EUR mesečno. Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 309,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče s tem, ko se je v sodbi opredelilo le do dela stroškov in potreb mladoletnega otroka, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi le celovita ocena vseh stroškov toženca lahko pripeljala do pravilne dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava. Sicer pa so zatrjevani stroški toženca pretirani in izkazujejo luksuzen način življenja, ki pa ga tožnik ne zmore in ni dolžan plačevati. Sodišče se nadalje ni opredelilo do navedb tožnika, da toženčeva mama sedaj dela tudi na črno in tako razpolaga z višjim mesečnim prihodkom. Glede finančnih zmožnosti tožnika sodišče neutemeljeno ni sledilo zapisom v knjigovodskih listinah, saj izkazi temeljijo na stroških, ki jih poknjiži računovodkinja in torej ne morejo biti izmišljeni. Tožnik je pojasnil, da so se mu od določitve preživnine povečali stroški, pri čemer ni pomembno, kateri stroški konkretno so se povišali, temveč je bistveno le, da so bili vneseni v knjigovodske listine. Sodišče tudi neupravičeno ni priznalo stroškov leasinga za nakup vozila, ki je bilo nujno potrebno za opravljanje dejavnosti. Sodišče je zgolj zaradi enkratne pomoči sorodniku sklenilo, da tožnik prejema plačilo na roke in ni ugotavljalo, za plačilo v kakšni višini je sploh šlo. Ob izkazanem nizkem neto dobičku tožnika je pomembno vsakršno znižanje stroškov za preživljanje toženca.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Če se po sodni določitvi preživnine spremeni katero od pravnorelevantnih dejstev, ki določajo navedeno ravnovesje, sodišče preživnino ponovno določi (132. člen ZZZDR). Sklepanje na spremenjenost okoliščin je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času prejšnje določitve preživnine. Šele poprejšnja ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje ponovno ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti. Pritožbeno sodišče tako ne sledi navedbam pritožnika, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vseh zatrjevanih stroškov toženca, temveč je sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je presojalo le s strani tožnika spremenjene okoliščine, ki so materialnopravna predpostavka za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine. Če sodišče v pravdi za zvišanje ali znižanje preživnine ugotovi, da se razmere niso bistveno spremenile, v nadaljevanju ne odmerja ponovno ustrezne preživnine, saj bi to nasprotovalo institutu pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal zmanjšanja lastnih finančnih zmožnosti, povečanja finančnih zmožnosti toženčeve mame, kot tudi ne zmanjšanja toženčevih potreb, torej ni dokazal obstoja spremenjenih razmer, ki bi narekovale poseg v preživnino, določeno s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju N 115/2010 z dne 6. 5. 2010. 6. Tožnik je v pritožbi grajal dokazno oceno sodišča prve stopnje glede njegovih finančnih zmožnosti ter menil, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti podatkom iz predloženih knjigovodskih izkazov. Navedenemu pritožbeno sodišče ne sledi, saj so v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi knjigovodski podatki predmet dokazne ocene. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni znal pojasniti neskladja med skorajšnjo podvojitvijo čistih prihodkov od prodaje med leti 2010 in 2014 ter hkratnemu skoraj desetkratnemu zmanjšanju čistega dobička.(3) Ne drži, da sodišče prve stopnje tožniku stroškov leasinga za vozilo ne bi priznavalo, temveč je zgolj ugotavljalo, da ta strošek ni mogel vplivati na močan upad čistega dobička, saj je imel tožnik naveden strošek že v letu 2010, ko je bil čisti dobiček še bistveno višji, takšni ugotovitvi pa se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino plačila, ki ga je tožnik brez računa prejel za delo pri sorodnikih. Bistveno je namreč, da tožnik ni zanikal, da je za delo pri sorodnikih prejel plačilo na roke, obenem pa ni znal pojasniti razlogov za padec čistega dobička. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so dejanski prihodki tožnika očitno višji od izkazanega v letnih poročilih in vsaj tako visoki kot v času določitve preživnine v letu 2010, t.j. 600,00 EUR mesečno. Nenazadnje pa je sodišče obenem ocenilo tudi, da je tožnik ne glede na izkazane prihodke vsekakor sposoben pridobivati dohodek v enaki višini kot v letu 2010, saj je povpraševanje po tesarskih storitvah precejšnje, kar potrjuje že izpovedba tožnika, da je v letu 2014 dosegel visoke prihodke od prodaje kljub polletni bolniški odsotnosti, takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožba niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi navedbam pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da zakonita zastopnica toženca prejema višje dohodke zaradi dela na črno. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno pojasnilo, da so navedbe tožnika glede domnevnega izboljšanja finančnih zmožnosti zakonite zastopnice toženca ostale na ravni pavšalnosti, da tožnik niti ni pojasnil, v katerih segmentih in kolikšni višini naj bi se le-te izboljšale ter svojih navedb ni z ničemer izkazal. 7. Ne držijo pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje pri presoji toženčevih potreb dopuščalo luksuzen način življenja toženca. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo zgolj zatrjevano znižanje stroškov toženca za šolo in obšolske dejavnosti, izdelke za osebno higieno, stroškov prebivanja in obutve ter oblačil, torej je presojalo le običajne in potrebne stroške, ki nikakor ne omogočajo luksuznega načina življenja. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da so se stroški morda malenkostno znižali, vendar ne bistveno in ne toliko, da bi bilo porušeno vrednostno sorazmerje med potrebami toženca na eni strani ter zmožnostmi tožnika ter toženčeve mame na drugi.

8. Pritožbeno sodišče ne sledi mnenju pritožnika, da bi moralo sodišče glede na njegove nizke prihodke upoštevati vsakršno znižanje stroškov upravičenca. Potrebno je poudariti, da pri določanju preživnine ne gre za računsko operacijo, oziroma za matematično natančno odmero temveč presojo vrednostnega sorazmerja med pravno odločilnimi dejstvi, t.j. zmožnostjo obeh staršev in vrste in višine potreb otroka na drugi strani. Zato gre pri določitvi preživnine za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je krati ne bo porušila že vsaka novota v preživninskih potrebah upravičenca ali zmožnostih preživninskih zavezancev.

9. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je v skladu s 353. členom ZPP sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka je s pritožbo propadla, tožena stranka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Stroški te vloge zato za pravdo niso bili potrebni ter jih pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP, kot tudi 413. člena ZPP stranki ni priznalo oziroma jih mora kriti sama.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spr., v nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/76 s spr., v nadaljevanju ZZZDR Op. št. (3): Tožnik naj bi v letu 2010 kot samostojni podjetnik ustvaril 9.999,00 EUR neto čistega dobička ob čistih prihodkih od prodaje v višini 28.169,00 EUR, v letu 2014 pa zgolj 583,00 EUR neto čistega dobička ob čistih prihodkih od prodaje v višini 49.664,00 EUR.