Jedro

Ker z ugotovitvenim zahtevkom ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja, kakor tudi ni možno zahtevati ugotovitve vsebine pravne norme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišče v Ljubljani, VL 8376/2011 z dne 16. 2. 2011 v prvem in četrtem odstavku izreka sklepa in sklenilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Ugotavlja se, da ima tožnik pravico do uporabnine v vrednosti najemnine, tako po ustavi RS kot po Konvenciji pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do odprave kršitve.« Zavrnilo je zahtevek za plačilo uporabnine za uporabo 26% na spodnjem stanovanju in kleti od 14. 12. 2010 do 1. 11. 2011 v znesku 1.092,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, za uporabo odjemnega mesta električne energije od 14. 12. 2010 do 1. 11. 2011 v znesku 105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila, za uporabo idealnega deleža 50m2 od 14. 12. 2010 do 1. 11. 2011 v znesku 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, za uporabo parkirnega mesta za parkiranje vozila prvo tožene stranke od 14. 12. 2010 do 1. 11. 2011 v znesku 632,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila in za uporabo parkirnega mesta za parkiranje vozila drugo tožene stranke od 14. 12. 2010 do 1. 11. 2011 v znesku 632,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 296,68 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi kršitve človekovih pravic. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitveni zahtevek nedopustno zavrglo, vrednost ugotovitvenega zahtevka pa je nad 20.000,00 EUR, kar vplivalo na stvarno pristojnost sodišča. Prvo sodišče bi moralo obravnavano zadevo združiti s postopkom, ki se vodi pod opr. št. P 441/2010. Sodnica na naroku ni dovolila tožeči stranki postaviti podrednega zahtevka, ki je predhodno vprašanje, in sicer, da sta sodni poravnavi in dedni dogovor nični, da je tožeča stranka do 57/100 solastnik nepremičnine, da toženi stranki nista upravičeni do brezplačne uporabe njenega 26/100 idealnega dela v spodnjem stanovanju in do 57/100 zemljišča ter da ima tožeča stranka zaradi izpada dobička v višini uporabnine pravico do polne vrednosti odškodnine. Tožeča stranka navaja, da sta sodna poravnava in dedni dogovor oderuška in nična, saj ni bila nikoli dogovorjena brezplačna raba. Ker je tožeča stranka zadnji narok zaradi bolezni predčasno zapustila, vseh dokazov do zaključka glavne obravnave ni mogla predložiti. Zato v pritožbi predlaga nove dokaze, da se vpogled v druge sodne postopke in predlaga postavitev sodnega izvedenca. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o uporabnini izključnega odjemnega mesta elektrike. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep št. 2201000/2013 z dne 24. 4. 2013, saj je bil njen zahtevek za izločitev sodnice neutemeljeno zavrnjen. Sodnica je namreč že vnaprej izjavila, da je ugotovitveni zahtevek neutemeljen, pristranskost pa izhaja tudi iz njenega siceršnjega obnašanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), prvo sodišče pa tudi ni storilo kršitev postopka na katere opozarja pritožba, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo ugotovitveni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi; „da ima pravico do uporabnine v vrednosti najemnine, tako po ustavi RS kot po Konvenciji pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do odprave kršitve“. Tožeča stranka lahko zahteva, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP). Pojem pravice ali pravnega razmerja predpostavlja obstoj konkretnega, med določenimi subjekti dejansko obstoječega življenjskega razmerja, ne pa nekega abstraktnega primera, kakor je to z ugotovitvenim zahtevkom uveljavljala tožeča stranka. Dejansko je tožeča stranka zahtevala ugotovitev posameznih elementov abstraktnega dejanskega stanja, ki šele v primeru, ko so vsi izpolnjeni, povzročijo nastanek pravnega razmerja. Ker z ugotovitvenim zahtevkom ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja, kakor tudi ni možno zahtevati ugotovitve vsebine pravne norme. Sodišče je namreč dolžno poznati pravo, tožeča stranka pa lahko kršitve pravnih norm uveljavlja naknadno z različnimi pravnimi sredstvi, ne pa v naprej zahteva ugotovitev obstoja pravnih norm, ki bi jih moralo uporabiti sodišče. 6. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sme in mora pretehtati smotrnost izvedbe novega dokaza glede na rezultat, ki naj bi ga prinesla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba novih dokazov s vpogledom v druge sodne postopke ni potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, navedeni dokazni predlog pa tudi ni ustrezno konkretiziran, predlog tožeče stranke za postavitev sodnega izvedenca pa je prepozen. Tožeča stranka bi ta dokaz lahko predlagala do konca glavne obravnave, ne glede na svoje zdravstveno stanje, za katerega pa ni priložila zdravniškega potrdila.

7. Sodišče lahko s sklepom združi več pravd, ki tečejo pred istim sodiščem med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (prvi odstavek 300. člena ZPP). Gre le za procesno možnost (ne pa obveznost), da sodišče združi več pravd med istimi osebami. Združitev pravd je stvar formalnega procesnega vodstva, o katerem odloča sodnik. Tožeča stranka je lahko predlagala združitev postopkov, vendar sodišče prve stopnje na njen predlog ni vezano. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko obravnavane zadeve ni združilo z zadevo P 441/2010. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da ji sodišče prve stopnje na naroku ni dovolilo postaviti podrednega vmesnega ugotovitvenega zahtevka so neutemeljene, saj gre zgolj za pavšalne navedbe tožeče stranke, ki niso podprte z dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 5. 2013 navedeno dejstvo ne izhaja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditvena podlaga in predloženi dokazi ne potrjujejo trditev tožeče stranke, da sta sodni poravnavi in dedni dogovor nični. Ugotovitev lastninske pravice v deležu, ki presega dajatveni zahtevek, in ugotovitev neupravičenosti brezplačne uporabe tožnikovega 26/100 idealnega dela v spodnjem stanovanju pa ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetnem postopku. Predhodno vprašanje je namreč vprašanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja, o katerem še ni odločil pristojen organ, in od katerega predhodne rešitve je odvisna odločba sodišča (prvi odstavek 13. člena ZPP). Sodne poravnave ni dopustno izpodbijati zaradi ničnosti, ker je sodišče, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, dolžno na ničnostne razloge paziti po uradni dolžnosti. Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave bi namreč, za razliko od uveljavljanja izpodbojnih razlogov, sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že presodilo (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. Če je sodišče ničnostne razloge prezrlo, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS zadevi II Ips 40/2010). Slednje velja tudi za dedni dogovor (A19), ki ima naravo sodne poravnave. Razveljavitev sodne poravnave je dopustno zahtevati s tožbo, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, kar pa iz navedb tožeče stranke ne izhaja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o uporabnini izključnega odjemnega mesta elektrike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki uporabljata odjemno mesto za elektriko s soglasjem tožnika, zaradi česar tožnik ni upravičen do nadomestitve zaradi prikrajšanja. Glede na to, da toženi stranki uporabljata nepremičnino, odjemno mesto elektrike in parkirna mesta v obsegu, kot je bilo dogovorjeno v sodnih poravnavah in je tožeča stranka v zatrjevano prikrajšanje privolila, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Neutemeljeno so tudi pritožbene navedbe, da so bili izpolnjeni pogoji za izločitev sodnice. Dejstvo, da je razpravljajoča sodnica odločala v drugi pravdni zadevi tožeče stranke, kjer je odločitev sprejela na podlagi veljavne zakonodaje, s katero se tožeča stranka ne strinja, ker zanjo ni ugodna, ni okoliščina, ki bi zbujala dvom o nepristranskosti sodnice oz. ni zakonsko določen izločitveni razlog (70. člen ZPP).

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

V nadaljevanju ZPP.

Podrobneje glej točko 19. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.