15. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Javno podjetje Centralna čistilna naprava Domžale – Kamnik, d.o.o., Domžale, ki jo zastopa direktorica dr. Olga Burica, na seji dne 15. decembra 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 5. člena in druge alineje prvega odstavka 12. člena Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Uradni list RS, št. 105/02 in 50/04) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o predhodni prijavi cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 52/04) v delu, ki se nanaša na urejanje tehnološke vode, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija kot izvajalka obvezne občinske gospodarske javne službe čiščenja komunalnih in padavinskih voda na območju občin Domžale, Kamnik, Mengeš in Trzin tretji odstavek 5. člena in drugo alinejo prvega odstavka 12. člena Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (v nadaljevanju Pravilnik), ki naj bi urejali odvajanje tehnološke odpadne vode v naseljih, opremljenih z javno kanalizacijo, kot obvezno lokalno gospodarsko javno službo. Pobudnica navaja, da je njena centralna čistilna naprava projektirana za 200.000 PE/dan in je največji tak objekt v državi. Na čistilno napravo naj bi se tehnološka odpadna voda dovajala po javnem kanalizacijskem omrežju ali s cisternami. Količine tehnoloških odpadnih voda naj bi dosegale 30 odstotkov vseh odpadnih voda, ki jih pobudnica očisti. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in nasl. – v nadaljevanju ZVO) naj bi določal kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo le čiščenje komunalne odpadne in padavinske vode. Izpodbijani Pravilnik pa naj bi določil kot obvezno lokalno gospodarsko javno službo tudi čiščenje tehnološke odpadne vode. Z urejanjem obveznega odvajanja tehnološke odpadne vode v javno kanalizacijo ter z njenim obveznim čiščenjem naj bi bilo preseženo zakonsko pooblastilo iz 26. člena ZVO. Pobudnica navaja, da ZVO ni določil obveznega odvajanja tehnološke odpadne vode v javno kanalizacijsko omrežje ter njenega čiščenja na čistilni napravi, zato naj bi bil Pravilnik v neskladju z načelom svobodne gospodarske pobude in z načelom zagotavljanja materialnih dobrin na trgu. Pravilnik in Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 52/04 – v nadaljevanju Uredba) naj bi pobudnico omejevala pri svobodnem urejanju gospodarskih razmerij oziroma pri določanju tržnih cen.

2.Uredba je prenehala veljati na podlagi Uredbe o oblikovanju cen komunalnih storitev (Uradni list RS, št. 45/05), zato je Ustavno sodišče pobudnico pozvalo, naj pojasni, ali so ji nastale škodljive posledice. Pobudnica je odgovorila, da ji na podlagi izpodbijane Uredbe ni nastala materialna škoda.

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) pojasnjuje, da tehnološka odpadna voda ni komunalna odpadna voda, ker ji ni podobna ne po nastanku ne po sestavi. Sestavo tehnološke (industrijske) odpadne vode naj bi urejala Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo (Uradni list RS, št. 47/05). Čiščenje in odvajanje tehnološke vode v javno kanalizacijo naj ne bi bila storitev javne službe. Pravilnik naj bi bil po vsebini oskrbovalni standard za izvajanje službe varstva okolja na področju odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Izvajalec javne službe naj bi bil dolžan zagotavljati čiščenje tehnološke odpadne vode le kot upravljalec javne kanalizacije. Ministrstvo pojasnjuje, da je naloga izvajalca javne službe, da se s povzročiteljem tehnološke odpadne vode dogovori in stori vse potrebno, da se ta voda, ki se je odvedla v javno kanalizacijo, očisti na stroške povzročitelja, vendar ne kot storitev javne službe.

B.

4.Pravilnik je bil izdan na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZVO, ki je po 1. točki prvega odstavka 193. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04 – v nadaljevanju ZVO-1) prenehal veljati. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 193. člena je ZVO-1 podaljšal veljavnost Pravilnika do sprejema novega podzakonskega akta. ZVO-1 smiselno enako ureja obvezne občinske gospodarske javne službe, kot jih je ZVO.

5.ZVO-1 določa v 2. točki prvega odstavka 149. člena kot obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode. Minister za varstvo okolja je pooblaščen, da predpiše vrste nalog, ki se izvajajo v okviru javnih služb, metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje javnih služb (tretji odstavek 149. člena ZVO-1).

6.Pravilnik v tretjem odstavku 5. člena določa, da se mora tehnološka odpadna voda, ki nastaja v stavbi v naselju ali v delu naselja, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, odvajati v javno kanalizacijo, če za njo ni zagotovljenega čiščenja in odvajanja neposredno v vode skladno s predpisi. Izvajalec javne službe v naselju ali delu naselja, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, mora zagotoviti čiščenje tehnološke odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo (druga alineja prvega odstavka 12. člena Pravilnika). Minister za okolje in prostor (v nadaljevanju Minister) je z izpodbijanima določbama uredil le enoten sistem odvajanja in čiščenja vode na območjih, opremljenih z javno kanalizacijo. S tema določbama so predpisani le oskrbovalni standardi. To pa ne pomeni, da gre v obravnavanem primeru za storitev javne službe, saj je v določbi drugega odstavka 2. člena Pravilnika predpisano, da se odvajanje in čiščenje tehnološke odpadne vode ne šteje za storitev javne službe ne glede na to, če se takšna voda odvaja v javno kanalizacijo in čisti v komunalni ali skupni čistilni napravi. Zato je zatrjevanje pobudnice, da je preseženo zakonsko pooblastilo po 26. členu ZVO, neutemeljeno.

7.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

8.Ker je Izpodbijana Uredba med postopkom za preizkus pobude prenehala veljati, je Ustavno sodišče pobudnico pozvalo, naj pojasni, ali pri pobudi vztraja, in kolikor pri njej vztraja, izkaže izpolnjenost pogojev iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Pobudnica je odgovorila, da ji na podlagi izpodbijane Uredbe ni nastala škoda, vendar s tem ni izkazala pogojev za presojo predpisa, ki ne velja več, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj