Jedro

Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 5,5 let, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje pa 8,5 let, utrpel udarnino možganov oziroma majhno subarahnoidno krvavitev desno frontalno supraorbitalno, zlom desne orbite, zlom desne etmoidne kosti in zlom nosu, rano nad zgornjo ustnico, opraskanine obraza, udarnine po levi roki in obeh stegnih nad koleni. V posledici udarca v glavo je na dan škodnega dogodka utrpel epileptični napad in krvavitev iz nosu, za tem pa še iztek likvorja iz nosu zaradi zloma lobanjskih kosti. Skupaj je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 16.800,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih odločitvah pod točko II in III izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23. 12. 2020 razsodilo: - pod točko I izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) in toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 8.291,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2018 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.500,00 EUR od 22. 11. 2018 do 12. 2. 2019, od zneska 40,36 EUR od 31. 8. 2018 do 12. 2. 2019, od zneska 150,00 EUR od 13. 8. 2017 do 12. 2. 2019 in od zneska 135,00 EUR od 13. 8. 2017 do 12. 2. 2019; - pod točko II izreka zavrnilo tožnikov višji tožbeni zahtevek in sicer za nadaljnjih zahtevanih 16.539,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.409,00 EUR od 22. 11. 2018 dalje, od zneska 690,36 EUR od 31. 8. 2018 dalje, od zneska 57,20 EUR od 31. 8. 2018 dalje, od zneska 2.118,00 EUR od 22. 11. 2018 dalje, od zneska 60,00 EUR od 13. 8. 2017 dalje, od zneska 40,00 EUR od 13. 8. 2017 dalje in od zneska 165,00 EUR od 13. 8. 2017 dalje ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19,64 EUR od 31. 8. 2018 do 12. 2. 2019; - pod točko III izreka odločilo o pravdnih stroških in toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 2.430,19 EUR, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe (točka II izreka) v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 13.200,00 EUR s pripadki in odločitev o stroških (točka III izreka). V pritožbi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku prisodi še nadaljnjih 13.200,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa naloži v plačilo ustrezno višje pravdne stroške tožnika, podredno, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je zatrjeval, da je glede na velik obseg poškodb, ki jih je utrpel tožnik, trajnost telesnih bolečin, obsežnost neugodnosti, ki jih je prestal tožnik, trajanje sekundarnega strahu, ki ga bo tožnik prestajal tudi v bodoče v situacijah, ki bi ga spominjale na škodni dogodek, zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika zaradi prisotnosti glavobolov, ki bodo pri tožniku podani v bodoče in ga bodo ovirali pri vsakdanjih aktivnostih in psihičnih naporih, pa tudi glede na posledice na duševnem področju, sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da tožnik iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičen do celotno zahtevanih odškodnin. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zavrnilo tožnikov zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Za prisojo le-te sta podana tako objektivni kot subjektivni pogoj. O objektivnem pomenu skaženosti je izpovedoval oče mladoletnega tožnika, sodišče pa bi se o tem lahko prepričalo tudi samo na podlagi slik, ki so bile kot dokaz priložene tožbi. Podan pa je sicer tudi subjektivni element. Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo tožniku prisoditi tudi vso zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota je prenizka. Odmero celotne zahtevane odškodnine za to škodo bi sicer narekovala tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki izhaja iz odločb VS RS II Ips 189/2013 in II Ips 801/2009 in iz katerih izhaja, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini približno 36 povprečnih neto plač. Ob odločitvi o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje tudi tudi zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank, ko ob ugotavljanju uspeha tožnika zneska 5.845,00 EUR, ki ga je toženka nakazala tožniku po vložitvi tožbe, ni upoštevalo kot uspeh tožnika v tem postopku.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju kot pravilnemu v celoti pridružuje. Dodaja le, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenja ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami1. 6. Sodišče prve stopnje je2 podalo pravilno materialnopravno razlogovanje o tem, da morata biti za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti podana objektivni in subjektivni element in kaj pomeni izpolnjenost vsakega od njiju. Zahtevek tožnika za odškodnino iz tega naslova je zavrnilo zato, ker je na podlagi ugotovitev izvedenca nevrološke stroke (na katere tožnik sicer ni imel pripomb), da pri pregledu mladoletnega tožnika pomembnejše iznakaženosti v smislu tožbenega zatrjevanja (širšega nosnega korena in brazgotine na zgornji ustnici) ni ugotovil in dejstva, da tožnik sicer drugih dokazov tudi ni predlagal, zaključilo, da tožnik spremenjene zunanjosti, ki bi bila navzven opazna in bi vzbujala v okolju pozornost, pomilovanje ali gnus, ni dokazal. Tožnik s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo očeta mladoletnega tožnika (ki je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, spremembe na koži obraza mladoletnega tožnika opisoval kot pikico nad ustnico, spremembe na nosu pa kot ″malo bolj ploščat″) in s protispisnim sklicevanjem na fotografije, ki bi jih naj tožnik priložil tožbi, ne more omajati prepričljivosti takšnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Tožnik niti v tožbi niti kasneje ni v dokaz svojih trditev predlagal (ali sodišču priložil) nobenih fotografij mladoletnega tožnika. Na podlagi takšnih dokaznih zaključkov, ki potrjujejo pravilnost nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje o neizkazanosti objektivnega elementa, pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

7. Sodišče prve stopnje je obseg tožnikove nepremoženjske škode ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj izvedencev nevrološke stroke in klinične psihologije, zdravstvene dokumentacije in izpovedbe zakonitega zastopnika mladoletnega tožnika. Takšen ugotovljen obseg tožnikove škode pritožbeno ni izpodbijan. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 5,5 let, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje pa 8,5 let, utrpel udarnino možganov oziroma majhno subarahnoidno krvavitev desno frontalno supraorbitalno, zlom desne orbite, zlom desne etmoidne kosti in zlom nosu, rano nad zgornjo ustnico, opraskanine obraza, udarnine po levi roki in obeh stegnih nad koleni. V posledici udarca v glavo je na dan škodnega dogodka utrpel epileptični napad in krvavitev iz nosu, za tem pa še iztek likvorja iz nosu zaradi zloma lobanjskih kosti. Tožnik je utrpel v področju obraza srednje hude bolečine, ki so trajale nekaj dni in nato lažje bolečine, ki so trajale teden dni, takšne bolečine v trajanju tedna dni pa je imel tudi po rokah in nogah. Po telesnih naporih je mladoletni tožnik trpel blage glavobole, takšne pa bo ob večjih telesnih naporih in v povezavi s športno aktivnostjo trpel tudi v bodoče, vendar ne trajno, ampak še nekaj let, saj se bodo ti sicer umirili. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki je pri tožniku trajalo 63 dni, od tega pa je bil prvih 15 dni hospitaliziran, je tožnik utrpel: oskrbo poškodbe v bolnici, CT slikanje celega telesa, zaradi epileptičnega napada je bil sediran, intubiran in umetno ventiliran (umetna koma) ter isti dan transportiran v UKC Ljubljana, kjer je bil 15 dni hospitaliziran, 2 RTG slikanji pljuč, več pregledov in odvzemov krvi, infuzije, odstranitev dveh šivov nad zgornjo ustnico, pregled pri specialistu in mesec dni počivanja po hospitalizaciji. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč naravo in težo utrpelih poškodb, stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin tožnika, številčnost in intenziteto prestanih neugodnosti med zdravljenjem, med katerimi je izpostavilo 15 dnevno hospitalizacijo in 3 dnevno umetno komo ter še nekaj let obstoja blažjih glavobolov v povezavi s športno aktivnostjo in telesnimi napori ter pomen športa in fizičnih aktivnosti za tožnika kot otroka, ter dejstva, da bolečinsko obdobje in zdravljenje sicer ni bilo dolgotrajno, tožnik pa tudi ni utrpel hudih bolečin, večjih neugodnosti oziroma zapletov tekom zdravljenja, iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožniku odmerilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR (od zahtevanih 12.000,00 EUR). Tožnik je utrpel primarni strah srednje intenzitete, ki je trajal nekaj ur in strah vezan na podoživljanje škodnega dogodka in obravnave v bolnici, manjše intenzitete in krajšega časa za tem, ko je bil vzbujen iz umetne kome. Glede na takšno (manjšo) intenzivnost in (krajše) trajanje strahu je sodišče prve stopnje tožniku iz naslovu strahu odmerilo odškodnino v znesku 1.800,00 EUR (od zahtevanih 2.500,00 EUR). Tožnik je zaradi še vedno prisotnega blagega strahu in negotovosti oviran pri kolesarjenju kot prostočasni aktivnosti. Zaradi posledične blage specifične kognitivne motnje pozornosti in izvršilnih funkcij, ki zmanjšujejo tožnikovo učinkovitost pomnenja in učenja in trenutno blago učinkujejo na tožnikovo učno uspešnost in učenje različnih spretnosti, sicer pa je zaradi težav z vzdrževanjem pozornosti lahko tožnik zbran krajši čas in zmore krajši čas vztrajati pri dejavnostih, ki zahtevajo dolgotrajnejši miselni napor, pa je tožnik manj natančen pri miselni dejavnosti, manj učinkovito načrtuje svojo dejavnost in potrebuje zaradi tega za izvedbo dlje časa in se utruja. Opisane blage kognitivne motnje pa bi lahko dolgoročno, s stopnjevanjem zahtevnosti učne snovi, brez tožnikovega učenja ustreznih kompenzatornih strategij in prilagoditev, vplivale na tožnikovo učinkovitost učenja, učno uspešnost in končno stopnjo izobrazbe, posledično pa bi lahko imele tako učinek tudi na njegovo psihosocialno prilagojenost. Glede na takšna tožnikova prikrajšanja in v zvezi z njimi povezano duševno trpljenje je sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo denarno odškodnino v višini 5.000,00 EUR (od sicer zahtevanih 14.000,00 EUR). Skupaj je tako sodišče prve stopnje tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 16.800,00 EUR, kar predstavlja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje približno 14,5 povprečnih mesečnih neto plač. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odmerjene denarne odškodnine glede na ugotovljen obseg in težo ugotovljenih tožnikovih poškodb, ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter intenzivnost in trajanje strahu ustrezno odražajo merila subjektivne in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Neutemeljeno zmotno upoštevanost slednje izpostavlja tožnik s sklicevanjem na zadeve, predmet katerih ni s tožnikom primerljiva škoda. V pritožbeno izpostavljenih zadevah je oškodovanec utrpel bistveno hujše poškodbe od tožnika in bistveno večjo škodo z bistveno hujšimi trajnimi posledicami. Po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina se sicer ustrezno umešča med odškodnine za običajne, težje in katastrofalne škode, hkrati pa upošteva tudi vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je zato pritožbene očitke tožnika o prenizko odmerjenih denarnih odškodninah za nepremoženjsko škodo kot neutemeljene zavrnilo.

8. Kot izhaja iz zapisa razlogov v 47. točki obrazložitve, je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju tožnikovega uspeha v postopku upoštevalo kot tožnikov uspeh tudi toženkino tekom postopka izvršeno delno plačilo zneska 9.845,00 EUR. Preizkus preračuna seštevka tožniku končno prisojenega zneska odškodnine in zneska 9.845,00 EUR v razmerju do prvotnega tožbenega zahtevka (34.675,56 EUR) pa potrjuje tudi pravilnost izračuna sodišča prve stopnje, da tožnikov uspeh v postopku znaša 52 %. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika o zmotno ugotovljenem uspehu tožnika, ker bi naj sodišče pri njegovem izračunu naj ne upoštevalo tekom postopka izvršenega delnega plačila toženke.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugi. 2 Točka 26. obrazložitve.