Jedro

Tožnik je prvotoženo stranko kot direktorja in solastnika drugotožene stranke tožil v času, ko je drugotožena stranka še obstajala. Pravni temelj za tožbo zoper prvotoženo stranko na podlagi šestega odstavka 580. čl. ZGD je sicer nastal po vložitvi tožbe, vendar pa tožniku ni bilo potrebno vlagati nove tožbe zoper prvotoženo stranko, glede na to, da je ob izbrisu drugotožene stranke iz registra že imel vloženo tožbo zoper prvotoženo stranko kot družbenika. Glede na to, da je bila drugotožena stranka likvidirana na podlagi petega odstavka 580. čl. ZGD, ker se v predpisanem roku ni uskladila z določbami tega zakona in je bila s 25.5.2000 izbrisana iz sodnega registra, so bili izpolnjeni pogoji, da prvotožena stranka kot družbenik drugotožene stranke odgovarja za obveznosti drugotožene stranke na podlagi šestega odstavka 580. čl. ZGD.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in 2. točka izreka sklepa razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zoper 1. točko sklepa sodišča prve stopnje zavrže. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki D. B. naložilo, da tožniku plača razliko v plači v višini 141.062,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje do plačila (prvi odstavek izreka sodbe). S sklepom je zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko D & P - Podjetje za trgovino in storitve d.o.o. (1. tč. izreka sklepa) in prvotoženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 95.533,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 do plačila ter stroške sodnih taks v višini 15.450,00 SIT (2. tč. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) pritožuje prvotožena stranka. Navaja, da je sicer res, da po izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra družbeniki še odgovarjajo za obveznosti z neomejeno odgovornostjo, morda bi se dalo strinjati tudi s primerjavo s 6. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS št. 30/93 - 6/99), vendar pa naj bi sodišče prve stopnje pri tem popolnoma zanemarilo procesna vprašanja, prekoračilo tožbeni zahtevek ter zanemarilo nadaljnje vprašanje, ali je tožnik sploh postavil tožbeni zahtevek v tem smislu in ga podkrepil z ustreznim tožbenim predlogom. V nadaljevanju prvotožena stranka podrobno povzema potek tega spora, ko je tožnik pri Okrajnem sodišču najprej vložil mandatno tožbo proti prvotoženi stranki kot fizični osebi, da je prvotožena stranka na to opozorila, da je bil dogovor o sporazumni poravnavi terjatve, na podlagi katerega je bila vložena mandatna tožba, sklenjen med tožnikom in družbo D & P d.o.o. in da je nato tožnik kar s pripravljalno vlogo, brez navedbe, da gre za razširitev tožbe, navedel, da je tožbeni zahtevek potrebno razumeti kot razširitev tudi na podjetje D & P d.o.o.. Tožnik tako razširitve tožbe ni podal v pravilni obliki, zato je okrožna sodnica delovnega sodišča, kamor je zadeva medtem bila odstopljena, drugotoženo stranko pravilno pozvala, da se izjavi, ali vstopa v pravdo, kar pa je ta odklonila, zaradi česar bi tožnik takrat moral vložiti novo tožbo, saj je drugotožena stranka takrat še obstajala. Prvostopenjsko sodišče naj bi na tej točki napravilo napako, saj prvotoženi stranki ni odgovorilo, zakaj naj bi kot fizična oseba bila pasivno legitimirana, niti ni obrazložilo, zakaj tožnik, ki je imel kvalificiranega pravnega zastopnika, ni že prvič vložil tožbe zoper drugotoženo stranko in zakaj potem, ko je dobil vlogo, da drugotožena stranka ne vstopa v pravdo, ni vložil nove tožbe, saj je takrat drugotožena stranka dejansko še obstajala. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odpravljati takšnih procesnih in materialno pravnih napak tožnika in dejansko prevzeti vloge tožnika, ki naj bi bil "dominus litis" postopka. Sodišče ne more skrbeti za tožbeni zahtevek, tožbeni predlog, subjektivno razširitev tožbe, izbris iz registra in ažuriranje tega podatka, saj je to stvar stranke v postopku. Ni mogoče razumeti, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se tožba zoper drugotoženo stranko zavrže. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi brez privolitve predlaganega novega toženca dovolilo razširitev tožbe, sedaj pa je obrazložitev izpodbijane sodbe razumeti, kot da je razširitev tožbenega zahtevka gotovo dejstvo. Razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju z izrekom, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Prvostopenjsko sodšče naj bi popolnoma pomešalo pojem fizične osebe, brez kakršne posebne obrazložitve dovolilo razširitev tožbe, da bi glede na izbris drugotožene stranke iz registra lahko izvedlo derivativno odgovornost družbenikov in v celoti pomešalo vprašanje sosporništva, saj je prvotoženo stranko obsodilo na glavnico, sklenilo pa je tudi, da je dolžna plačati stroške postopka, to svojo odločitev pa pojasnilo s tem, da je drugotožena stranka dolžna plačati zato, ker naj bi odgovarjala kot družbenik iz registra izbrisanega podjetja. Takšna prekvalifikacija prvotožene stranke iz fizične osebe v derivativno izvedenega odgovornega družbenika, je materialno pravno v celoti zgrešena. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem, tudi če je bilo motivirano z razlogi pravičnosti, ogrozilo osnovne pojme pravne varnosti in sodnega varstva, ki je zaradi znanih razlogov omejeno. Prvotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je že od vsega začetka prvotoženo stranko bremenil kot družbenika in direktorja podjetja D & P. Po spremembah ZGD se je ta legitimacija še dodatno potrdila, saj podjetje D & P ni opravilo uskladitve z določbami prvega in drugega odstavka 580. čl. ZGD, zaradi česar je bila obveznost družbe po zakonu prenešena na njenega lastnika. Zaradi navedenega v tem sporu vprašanje razširitve tožbe sploh ni pomembno, odgovornost prvotožene stranke do tožnika pa naj bi bila priznana na zapisnik glavne obravnave pred Okrajnim sodiščem v Mariboru dne 24.10.1995 v pravdni zadevi pod opr. št. II P 531/95. Tožnik je tožbo tako pravilno vložil proti družbeniku in solastniku družbe, ki je kot stranka sam izpovedal, da je družbenik s 50 % deležem in direktor podjetja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo in 2. točko izpodbijanega sklepa je utemeljena, pritožba zoper 1. točko sklepa sodišča prve stopnje pa ni dovoljena.

Pritožba utemeljeno uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, na kar pritožbeno sodišče sicer pazi le na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. čl. ZPP). Tožnik je s tožbo prvotno samo od prvotožene stranke zahteval plačilo glavnice v višini 141.062,00 SIT z obrestmi od 1.10.1994, po obrestni meri tolarskih vlog na vpogled pri KBM. S kasnejšo vlogo, ki je za prvotoženo stranko sicer sporna, je tožnik tožbeni zahtevek razširil še nerazdelno na drugotoženo stranko, ne da bi pri tem drugače oblikoval zahtevek za plačilo glavnice in obresti. Prvostopenjsko sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je tožniku dosodilo zakonite zamudne obresti, čeprav je ta zahteval obresti po obrestni meri tolarskih vlog na vpogled pri Kreditni banki Maribor. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi moralo uporabiti z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-A - Ur. l. RS št. 96/2002) spremenjeno določbo 357. čl. ZPP, ki v primeru ugotovitve prekoračitve tožbenega zahtevka ne predvideva več spremembe izpodbijane odločbe na pritožbenem sodišču. Glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko samo razveljavi in po potrebi zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 357. čl. ZPP pritožbi zoper sodbo v celoti, pritožbi zoper sklep pa delno ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče v nadaljevanju, v interesu hitrosti postopka, podaja svoja stališča do ostalih pritožbenih navedb v zvezi z izpodbijano sodbo.

Prvotožena stranka zatrjuje tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, pritožba pa ga tudi z ničemer ne utemeljuje.

Tožnik je prvotoženo stranko kot direktorja in solastnika drugotožene stranke tožil še v času, ko je drugotožena stranka še obstajala. Tako je tožnik na naroku za glavno obravnavo na Okrajnem sodišču v Mariboru dne 17.11.1995 navedel, da je tožbo zoper prvotoženo stranko vložil zato, ker je prvotoženec lastnik družbe D & P do 50 %, enako je tožnik navajal tudi na naroku pred delovnim in socialnim sodiščem dne 26.11.1999. Navedeno pomeni, da ni bistveno, ali je tožnik pravilno razširil tožbo na drugotoženo stranko, saj tožba zoper prvotoženo stranko ni odvisna od tega. Pravni temelj za tožbo zoper prvotoženo stranko na podlagi šestega odstavka 580. čl. ZGD je sicer nastal po vložitvi tožbe, vendar pa tožniku ni bilo potrebno vlagati nove tožbe zoper prvotoženo stranko, glede na to, da je ob izbrisu drugotožene stranke iz registra že imel vloženo tožbo zoper prvotoženo stranko, kot družbenika.

Glede na to, da je bila drugotožena stranka likvidirana na podlagi petega odstavka 580. čl. ZGD, ker se v predpisanem roku ni uskladila z določbami tega zakona in je bila s 25.5.2000 izbrisana iz sodnega registra, so bili izpolnjeni pogoji, da prvotožena stranka kot družbenik drugotožene stranke odgovarja za obveznosti drugotožene stranke na podlagi šestega odstavka 580. čl. ZGD. Ta namreč določa, da obstoječe kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ne uskladijo z določbami ZGD v rokih, določenih v prvem, drugem in četrtem odstavku tega člena, odgovarjajo za obveznosti do upnikov kot družbeniki v družbi z neomejeno odgovornostjo oziroma kot podjetnik. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da je prvotožena stranka na podlagi šestega odstavka 580. člena ZGD tožniku dolžna izplačati razliko v plači v višini, kakršna je bila dogovorjena s sporazumom med tožnikom in drugotoženo stranko, ob upoštevanju dejstva, da je prvotoženec še pred vložitvijo tožbe na podlagi tega sporazuma tožniku izplačal znesek 40.000,00 SIT.

Stališče sodišča prve stopnje je pravilno tudi, če ga presojamo s stališča odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS št. 93/2002), ki se v tem sporu sicer ne more uporabiti, saj je bila objavljena po izdaji izpodbijane sodbe. Ustavno sodišče je razveljavilo šesti odstavek 580. čl. ZGD in četrti in peti odstavek 27. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod - Ur. l. RS št. 54/99 in 110/99), kolikor se nanašajo na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Prvotožena stranka je bila direktor in 50 % solastnik gospodarske družbe, ki je bila iz sodnega registra izbrisana po uradni dolžnosti, zato se nanjo glede na obrazložitev ustavne odločbe, razveljavitev citirane določbe ZGD ne bi nanašala.

Pritožbo prvotožene stranke zoper sklep o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 343. čl. ZPP zavrglo kot nedovoljeno. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (tretji odstavek 343. čl. ZPP). Tožnik, čeprav je bil solastnik drugotožene stranke in njen direktor, po likvidaciji in izbrisu družbe iz sodnega registra, nima več pravice, da bi v njenem imenu vlagal pritožbe in za to tudi nima pravnega interesa.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.