Jedro

V primeru objektivne koneksitete je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme.

V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, dovoljuje reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je s sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih L.O. in D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena L.O. in D.Š. se oprostita plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 19.11.2001, s katero je spoznalo za krive tudi obsojene B.Ž., B.R. in K.K. ter obtoženo M.M., obsojenega L.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ, storjenega v sostorilstvu, torej tudi v zvezi s 25. členom KZ (točka I) in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ (točka III), obsojenega D.Š. pa pomoči h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ in 1. odstavkom 27. člena KZ (točka V). Obsojenemu L.O. je za kaznivo dejanje pod točko I po 2. odstavku 127. člena KZ določilo kazen petnajst let zapora, za kaznivo dejanje pod točko III po 1. odstavku 317. člena KZ dve leti zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šestnajst let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 18.12.2000 od 6.35 ure dalje. Obsojenemu D.Š. pa je za kaznivo dejanje pod točko V po 2. odstavku 127. člena KZ izreklo kazen osem let zapora, mu vanjo vštelo čas pridržanja od 19.12.2000 od 2.35 ure do 20.12.2000 do 2.05 ure. Na podlagi 95. in 96. člena KZ je obsojenemu L.O. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko I, tako da je odločilo, da je v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe dolžan plačati protivrednost 15.000 DEM, preračunano v slovenske tolarje po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Obsojenemu D.Š. je po 69. členu KZ izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo poštni paket (naslov prejemnika; ..., naslov pošiljatelja: ...), GSM aparata ... in kuverto s tremi lističi s telefonskimi številkami ter imeni in priimki. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojena L.O. in D.Š. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po 1. odstavku 97. člena ZKP nagradi in potrebni izdatki njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10.4.2002, s katero je deloma ugodilo pritožbi zagovornikov obtožene M.M., pritožbi zagovornikov obsojenih L.O. in D.Š. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem (a izpodbijanem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojena L.O. in D.Š. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper to sodbo, ki je glede obsojenih L.O., D.Š., kot tudi glede obsojenih K.K. in B.R. postala pravnomočna, sta zagovornika prvih dveh obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega L.O. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Zagovornik obsojenega D.Š. v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP ter kršitvi 355. in 380. člena istega zakona. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi; do odločitve o zahtevi pa odloči, da se izvrševanje kazni zoper obsojenca prekine.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane, zagovornik obsojenega L.O. pa pravnomočno sodbo izpodbija tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato meni, da sta zahtevi neutemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 15.10.2002 pod točko I zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega B.Ž. kot neutemeljeno in glede tega obsojenca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pod točko II pa je ugodilo pritožbi zagovornikov obtožene M.M. in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede te obtoženke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov, taksativno naštetih v 1. odstavku 420. člena ZKP, vložiti zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo. Izpolnjena morata biti dva pogoja: a) da je odločba pravnomočna in b) da je pravnomočno končan kazenski postopek.

V konkretni zadevi se postavlja vprašanje, ali je podan drugi pogoj, saj sodba ni postala pravnomočna kot celota (za obtoženo M.M.). V primeru objektivne koneksitete, za kakršno gre v obravnavani zadevi, je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V tej kazenski zadevi je sodišče tretje stopnje po 2. odstavku 398. v zvezi s 6. odstavkom 392. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje glede obtožene M.M. razveljavilo, vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve postopka zoper to obtoženko. Glede tega vprašanja je ZKP popolnoma določen, ko predpisuje, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti ali izločiti del postopka zoper določene storilce oziroma sostorilce le do konca glavne obravnave (1. odstavek 33. člena ZKP). Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo v veljavi deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razjasnjeno in bi bilo nesmotrno ali celo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, če se da sodba deloma razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Nerazveljavljeni del sodbe se ne da več izpodbijati s pritožbo in postane formalno in materialno pravnomočen ter za obsojence, ki jih razveljavitev ne zadeva, tudi izvršljiv. Navedena zakonska ureditev praviloma narekuje v primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je s sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Če bi Vrhovno sodišče o zahtevah zagovornikov obsojenih L.O. in D.Š. za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi ne odloči(a)lo, dokler kazenski postopek ne bo pravnomočno končan tudi zoper obtoženo M.M., bi nastal položaj, v katerem bi obsojencu ne bilo zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Ta pravica mora biti spoštovana tudi v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu. Sodišče je dolžno organizirati sojenje tako, da se obdolžencu dejansko zagotovi uresničevanje pravic iz 23. člena Ustave. V koliziji si stojita dve zahtevi: a) formalna, ki narekuje izvedbo enotnega postopka in b) obsojenčeva pravica do sojenja v razumnem roku. Kazenski postopek zoper obtoženo M.M. je po več kot treh letih zopet v fazi sojenja pred sodiščem druge stopnje. V takem procesnem položaju bi bila po presoji Vrhovnega sodišča, če bi z odločitvijo o zahtevah zagovornikov obeh obsojencev čakalo na pravnomočni zaključek kazenskega postopka kot celote, pravica obsojenih L.O. in D.Š. do sojenja v razumnem roku tako prekršena, da to opravičuje odstopanje od zahteve za izvedbo enotnega postopka. Zato je Vrhovno sodišče, ki je z enako argumentacijo že odločilo o zahtevi zagovornika obsojenega B.Ž. za varstvo zakonitosti (sodba z dne 15.12.2005, opr. št. I Ips 51/2003), po vsebini obravnavalo tudi zahtevi zagovornikov obsojenih L.O. in D.Š.

Zagovorniku obsojenega L.O. ni mogoče pritrditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na prvi obsojenčev zagovor, podan pred preiskovalnim sodnikom 19.12.2000. Tako kot v pritožbi vložnik zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navedbo, da je imel obsojenec že v času prijetja zagovornika po pooblastilu, kar da je potrdil tudi s svojim podpisom in da je to več kot razvidno iz odločbe o pridržanju. Vložnik opozarja, da bi ga zato morala preiskovalna sodnica obvestiti o obsojenčevem zaslišanju in da tega procesnega dejanja brez njegove navzočnosti ne bi smela opraviti. Po oceni zagovornika obsojenega L.O. je nerazumljiva navedba drugostopenjskega sodišča, da je obsojenec izjavil, da si razen zagovornika, ki mu ga je postavilo sodišče po uradni dolžnosti, ne bo najel, saj je obsojenec že imel zagovornika po pooblastilu. Obsojencu bi lahko sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, če bi ta preklical pooblastilo, dano vložniku, česar pa ni storil. Iz odločbe o pridržanju (list. št. 83 in 84) je razvidno, da je bila obsojenemu L.O. prostost odvzeta 18.12.2000 ob 6.35 uri, da je obsojenec poučen po 4. členu ZKP zahteval odvetnika L.H., da je bilo zato pridržanje do odvetnikovega prihoda odloženo za 120 minut. Preiskovalna sodnica je dne 19.12.2000, preden je začela z zaslišanjem obsojenega L.O., temu za zagovornika po uradni dolžnosti postavila odvetnika I.M., ki je bil navzoč tudi na obsojenčevem zaslišanju. Pred zaslišanjem je obsojenca poučila o pravici, da si sme vzeti zagovornika, ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, obsojenec pa je izjavil, da si drugega zagovornika sam ne bo najel. Po 1. odstavku 203. člena ZKP mora preiskovalni sodnik tistega, ki mu je bila vzeta prostost in mu je bil pripeljan, takoj poučiti po 4. členu tega zakona. Pouk preiskovalnega sodnika in izjava tistega, ki mu je bila vzeta prostost, morata biti zapisana v zapisnik. Če je potrebno, mu preiskovalni sodnik pomaga, da si najde zagovornika. V 204. členu tega zakona pa je predpisana procesna sankcija, da sodišče ne sme svoje odločbe opreti na izpovedbo tistega, ki mu je bila vzeta prostost, če preiskovalni sodnik tistemu, ki mu je bila vzeta prostost, ni dal pouka po 4. členu tega zakona, ali ta pouk ni zapisan.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona določno obrazložiti in jih sodišče, ko odloča o tem izrednem pravnem sredstvu, preizkusi samo v teh mejah.

Zagovornik obsojenega L.O. bistveno kršitev določb kazenskega postopka utemeljuje z navedbo, da ga je obsojenec že v času prijetja pooblastil in da je to potrdil tudi s podpisom pooblastila.

Zagovornik mora predložiti pooblastilo sodišču ali policiji pri prvem procesnem dejanju, ki se ga udeleži, oziroma v prvi vlogi, ki jo vloži kot zagovornik, lahko pa ga pri procesnem dejanju ustno na zapisnik pooblasti obdolženec. Oče obsojenega L.O. A.O. je dne 20.12.2000 (priloga B1) pooblastil odvetnika L.H. za zagovarjanje svojega sina v tem kazenskem postopku. Kakor je razvidno iz dohodnega žiga, je Okrožno sodišče v Murski Soboti prejelo pooblastilo istega dne, nato pa takoj s sklepom razrešilo obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti.

Zato je treba ugotoviti, da ne drži navedba v zahtevi, da je obsojenec zagovornika pooblastil takoj po prijetju, ampak je to zanj storil njegov oče dan po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Glede na to, da vložnik zatrjevano procesno kršitev utemeljuje zgolj s sklicevanjem na to dejstvo, ki pa ni izkazano, ne uveljavlja pa drugih morebitnih kršitev procesnih določb pred obsojenčevim prvim zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva v tem obsegu ni utemeljena.

Z navedbami, da je bil obsojenčev zagovor dne 19.12.2000 naučen in podan v dogovoru s soobsojenimi B.Ž., K.K. in B.R., da so v njem številne vrzeli, nelogičnosti in nasprotja, ki jih ni mogoče obiti, ter da sodišče v pravnomočni sodbi na te očitke obrambe ni odgovorilo in tudi ne pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je prvi obsojenčev zagovor podroben, natančen in brez pomanjkljivosti, pa vložnik ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Ne drži trditev v zahtevi, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je verjelo prvotnemu obsojenčevemu zagovoru in čemu ni sledilo njegovim poznejšim navedbam, ko je zagovor spremenil, saj ima sodba prvostopenjskega sodišča, ki ji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, o tem natančne razloge na straneh od 29 do 36. S tem, da zagovornik obsojenega L.O. takšno presojo zavrača, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi storilo drugostopenjsko sodišče, ko je na pritožbena izvajanja obrambe navedlo, da na glavni obravnavi za obsojenega L.O. ni bilo več nobenega razloga za vprašanja ter da je to povsem razumljivo, ker da so bili prvi in vsi nadaljnji zagovori tako izčrpni, natančni in obširni ter do glavne obravnave razjasnjeni s številnimi vprašanji, da na glavni obravnavi obsojenca ni bilo več kaj vprašati, vložnik ne pove. Take navedbe ni mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve določbe 2. odstavka 324. člena ZKP, po kateri se obtožencu, ko konča svojo izpovedbo, lahko (in ne morajo) postavijo vprašanja, pri čemer ima tako pravico ne le sodišče in nasprotna stranka, temveč tudi zagovornik. Da bi sodišče ne prebralo obsojenčevega prvega zagovora pred preiskovalnim sodnikom, kar bi po 2. odstavku 325. člena ZKP lahko storilo, vložnik tudi ne zatrjuje, pač pa zgolj izpodbija verodostojnost, torej dokazno presojo tega obsojenčevega zagovora. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enako velja za navedbe, da so poznejši obsojenčevi zagovori povsem nekaj drugega in v nasprotju z njegovim prvim zagovorom, da je drugi zagovor popolnoma v skladju s pridobljenimi dokazi, telefonskimi izpisi, mnenjem izvedenca orožarske stroke, pri čemer da je pomembno, da je obsojenec, še preden je vedel, kakšni bodo rezultati ugotovitev telefonskih povezav in mnenje izvedenca orožarske stroke, podal zagovor, ki se sklada s pozneje pridobljenimi podatki.

Zagovornik obsojenega L.O. v zahtevi tudi navaja, da je sodni izvedenec za daktiloskopijo in obuvala mag. E.D. v svojem mnenju prišel v taka protislovja in nasprotja, da v vsakem primeru o odločilnih dejstvih obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebino samih listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku. Že iz take formulacije v zahtevi je razvidno, da vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak postavlja pod vprašaj strokovno korektnost izvedenskega mnenja. Da je tako, je razvidno iz navedb, da je izvedenec ugotovil, da sledi niso bile zavarovane na strokoven način in da zato ni bila možna njihova kemična obdelava, da pa je vprašanje prvostopenjskega sodišča, ali bi bilo v primeru, če bi bila sled kemično obdelana, mnenje drugačno, odgovoril, da bi bilo enako. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nadaljnje navedbe, da je izvedenec vse življenje prebil v organih za notranje zadeve, tako da je zanj vsak osumljenec že vnaprej kriv, da parametrov v korist obsojencu ni ugotavljal, da je v svojem mnenju poskušal ustvariti vtis strokovnosti s sklicevanjem na metodo, opisano v neki angleški reviji, čeprav članek, na katerega se sklicuje, obravnava nekaj povsem drugega. Z navedbami, da celotna strokovna izvedenčeva analiza sloni na vizualnem opazovanju sledi, kar da mu je glede na njegovo prejšnje delo in izkušnje dovoljeno ter da si sam jemlje pravico, da vidi več kot vsi ostali, vložnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za nobenega od primerov iz 1. odstavka 44. člena ali 1. odstavka 251. člena ZKP, v katerih je določeno, da se sodna odločba ne sme opirati na izvedenčev izvid in mnenje. Prav tako tudi ne utemeljuje kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, kot navaja v zahtevi, ampak ponuja lastno videnje verodostojnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja in na ta način izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Ta vložnik tudi navaja, da je povsem protisloven zaključek sodišča, ki ga je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je obsojeni L.O. v zvezi s kaznivim dejanjem umora kontaktiral z obtoženo M.M. in obsojenim D.Š., kar po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V razlogih prvostopenjske sodbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pod točko I, ni ugotovitve, zatrjevane v zahtevi. Pač pa je v obrazložitvi iste sodbe glede kaznivega dejanja pod točko IV/1 (glede tega kaznivega dejanja je bila sodba pred sodiščem tretje stopnje razveljavljena) v drugem odstavku na 50. strani navedeno, da se številka, ki jo je uporabljala "baba" (po ugotovitvah sodbe naj bi bila to obtožena M.M.), v izpisu pogovorov za obdobje od 1.4.2000 do 15.11.2000 (list. št. 51) pojavlja tudi dohod na številko, ki jo je uporabljal obsojeni L.O. Na tej podlagi je sodišče sklepalo na telefonski kontakt med obtoženo M.M. in obsojenim L.O. Iz izpisa pogovorov je razvidno, da je bil ta opravljen 19.10.2000, da se je začel ob 20:08:23 uri ter da je trajal 57 sekund. Ta navedba v prvostopenjski sodbi zato ni v nasprotju z vsebino izpisov telefonskih klicev, na katere se sklicuje. Kolikor pa vložnik izpodbija dejanske sklepe, ki jih je na podlagi tega dokaza sprejelo sodišče druge stopnje, pa s tem ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Iz obrazložitve v prvostopenjski sodbi (stran 52) je navedeno, da je iz izpisa klicev za številko, katere imetnica je R.Ž., mati obsojenega B.Ž., razvidno, da sta s to številko imela kontakt tudi obsojeni L.O. in obsojeni D.Š. ter da se na izpisu na list. št. 2472 pojavlja številka, za katero je obsojeni D.Š. povedal, da ga je z nje klicala ženska. Nadalje je iz razlogov razvidno, da se slednja številka pojavlja tudi v izpisih z dne 7. in 8.9.1999, kar da potrjuje ugotovitev, da je bila številka (ki naj bi jo uporabljala obtožena M.M.) v kontaktu s številko, ki jo je uporabljal tudi obsojeni B.Ž., ki je zelo pogosto v telefonskih stikih z obsojenima D.Š. in L.O. Sodišče druge stopnje je v odgovoru na take očitke v pritožbi, kot jih zagovornik obsojenega L.O. ponavlja v zahtevi, navedlo, da sodišče prve stopnje s tem ni zaključilo ničesar, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi, temveč se je sklicevalo na vsebino izpisa telefonskih pogovorov na list. št. 2472 in da zato v pritožbi zatrjevana protispisnost ni podana. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti v sodbi prvostopenjskega niti drugostopenjskega sodišča ni navedeno, da se je obsojeni L.O. glede kaznivega dejanja umora pod točko I prvostopenjske sodbe pred storitvijo telefonsko pogovarjal z obtoženo M.M. ali obsojenim D.Š. Vložnik pa bistveno kršitev po 11. točki 1. odstavka 371.člena ZKP zatrjuje ravno izhajajoč iz napačne podmene, da je v pravnomočni sodbi ugotovljeno nekaj, kar pa dejansko ni.

S trditvami, da klic obsojenega B.Ž. dne 26.9.1999 ob 3. uri 31 minut in 4 sekunde z njegove telefonske številke na telefonsko številko obsojenega L.O., ki je trajal 19 sekund, dokazuje alibi slednjega obsojenca in kaže na verodostojnost drugega zagovora obsojenega L.O., zavrača dokazno oceno v pravnomočni sodbi, da ta okoliščina pomeni zgolj to, da sta bila obsojenca v kritični noči (pol ure po umoru) v telefonskem pogovoru, ne pa tudi tega, da to dejstvo obsojenega O. izključuje kot storilca tega kaznivega dejanja. Na ta način, kot tudi z navedbami, da se sodišče ne bi smelo zadovoljiti s pričevanjem M.K., ki je dopustil možnost, da ena bazna postaja prevzame signal druge bazne postaje, kar da se v praksi praktično ne dogaja, da bi stanje morebitne preobremenitve določene bazne postaje sodišče šele moralo ugotoviti, zagovornik obsojenega L.O. izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Ugotovitev, da telefonski pogovor med obsojencema pol ure po storitvi kaznivega dejanja ne dokazuje alibija obsojenega L.O., je razumna in ga vložnik z nasprotnimi zatrjevanji ne more izpodbiti.

Navedba v zahtevi zagovornika obsojenega L.O., da je bil "na mestu" dokazni predlog obrambe za odreditev izvedenstva s področja psihologije oziroma psihiatrije, ki pa ga je sodišče zavrnilo, zagovornik obsojenega L.O. uveljavlja kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je določno obrazložilo (tretji odstavek na 67. strani sodbe), zakaj je zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za odreditev izvedenstva s področja psihologije in psihiatrije, ki naj ga opravi tim strokovnjakov zaradi ugotovitve, kakšne so obsojenčeve osebne lastnosti, predvsem o tem, kakšna je njegova sugestibilnost in osebnostni agresivni potencial. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (tretji odstavek na 14. strani sodbe). Zagovornik obsojenega L.O. v zahtevi ostaja zgolj na ravni trditve, da bi sodišče ta dokaz moralo izvesti, vendar takega stališča v ničemer ne konkretizira. Utemeljenosti tako posplošene navedbe zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Zagovorniku obsojenega L.O. tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti (očitno mišljeno povzročitve splošne nevarnosti), za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Svojo trditev utemeljuje z navedbo, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca orožarske stroke J.L. in strokovnega mnenja Centra za protibombno zaščito pri Generalni policijski upravi razvidno, da sama priprava in način uporabe ročnih bomb kažeta na to, da je bil storilec navedenega kaznivega dejanja oseba, ki ima vsaj nekaj izkušenj v uporabi ročnih bomb v neposrednih spopadih. Poudarja, da sodišče med postopkom ni ugotavljalo, ali ima obsojeni L.O. takšna znanja, sodišče druge stopnje pa da je "docela protispisno" želelo napako prvostopenjskega sodišča popraviti in v razlogih sodbe v drugem odstavku na 16. strani zapisalo, da ni sprejemljivo, da obsojeni L.O., ki je odslužil vojaški rok leta 1994, nima vsaj nekaj izkušenj z uporabo ročnih bomb, pri čemer pa ni razvidno, v čem temelji taka ugotovitev drugostopenjskega sodišča. Sodišče je na podlagi temeljite presoje zagovorov obsojenih B.Ž., L.O. in B.R. in dokazov, ki jih je podrobno analiziralo na 45. strani sodbe, ugotovilo, da je ročni bombi na dvorišče policijske postaje in območnega štaba Slovenske vojske v L. vrgel obsojeni L.O., potem ko ga je 7.11.2000 ob 01:59:28 uri poklical obsojeni B.Ž., ki se je v času tega klica nahajal na C. Iz strokovnega mnenja je razvidno, da najdeni delci lepilnega traku, vrvice in žice in poškodbe na njih kažejo na to, da je s temi sredstvi storilec ročni bombi povezal med seboj tako, da je ustvaril čvrsto zvezo, da ni prišlo do njunega premikanja pri izvleku transportnih varovalk - razcepk v letu in ob udarcu v cilj oziroma pregrado (list. št. 29). Vendar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da je obsojeni L.O. bombi tudi pripravil, pač pa zgolj to, da ju je prinesel v neposredno bližino aktiviranja, odstranil obe transportni varovalki in ju vrgel. Tak razmeroma preprost način uporabe ročnih bomb ne terja nobenih posebnih znanj, ki jih nekdo, ki je bil na služenju vojaškega roka, ni mogel pridobiti. Tudi iz mnenja izvedenca orožarske stroke ni razvidno, da bi uporaba ročnih bomb terjala kakršnakoli vojaška znanja. Sicer pa je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi temeljito razčlenilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo sklep, da je obsojeni L.O. storil očitano kaznivo dejanje zgolj z zatrjevanjem, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je imel potrebna znanja, da bi lahko to storil, vložnik zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe niti v tem delu ne more spodnesti.

Zagovornik obsojenega D.Š. navaja, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 375. (očitno mišljeno 372.) člena ZKP. Svoje stališče utemeljuje z navedbo, da obsojenčevega naklepa ni mogoče dokazati z eksaktnimi dokazi, pač pa da je sodišče svojo odločitev oprlo samo na indice (telefonske povezave med obsojenčevim telefonskim aparatom in telefonom obtožene M.M.). Četudi bi bilo ugotovljeno obsojenčevo naklepno ravnanje, pa po mnenju tega vložnika sodišče ni dovolj upoštevalo, v kakšnem obsegu je ta pomoč pripomogla k storitvi kaznivih dejanj ostalih obsojencev (obtožencev). S temi navedbami, kot tudi z nadaljnjimi trditvami, da je obsojeni D.Š. odklonil kakršnokoli sodelovanje z žensko, ki mu je po telefonu ponujala "dober posel" in je namesto svoje udeležbe predlagal, naj se obrne na obsojenega Ž., da je po naročilu slednjega odšel po denar in ga po navodilih neznane ženske izročil B.Ž., da pa obsojenemu D.Š. sodišče ni dokazalo, da je vedel, h kakšnemu končnemu cilju sta bili ti dejanji usmerjeni, to je k storitvi kaznivega dejanja umora, vložnik ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od sprejetega v napadeni pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za trditve, da bi v primeru, če bi obsojeni D.Š. neznani ženski ne povedal za B.Ž., ta ne odstopila od svoje namere in da ostalih storilcev ne bi oviralo, če bi obsojeni D.Š. ne bil kurir za prenos dejanja. Na ta način vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja razlog, iz katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne odločbe ni mogoče izpodbijati.

Zagovorniku obsojenega D.Š. tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je napačno povzelo obsojenčevo izpovedbo pri prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, ko se je zagovarjal, da sedaj (torej ko je že vedel, da je obtožena M.M. osumljena storitve kaznivega dejanja umora svojega moža) zaključuje, da bi mu denar lahko pošiljala le ona. Prvostopenjsko sodišče naj bi na dveh mestih na strani 48 in 62 to njegovo izpovedbo povzelo v tem smislu, kot da je že od vsega začetka vedel, da mu denar lahko pošilja le M.M. oziroma da je le ona lahko Ž. poslala 20.000 DEM, ki mu jih je izročil v sanitarijah gostišča P. Ne le, da obsojenčevo sklepanje o tem, kdo je naročnica dejanja, glede na opis očitanega mu kaznivega dejanja ne sodi med odločilna dejstva, ampak tudi ne drži, da je zatrjevano nasprotje podano. Tako je v 1. odstavku na 48. strani prvostopenjske sodbe navedeno, da je obsojeni D.Š. (tudi) na poznejših zaslišanjih govoril o ženski, pri čemer je poudaril, da je ne pozna, da pa je zanimiv zagovor v tistem delu, ko pravi, da sklepa, da je ženska, ki ga je klicala, žena pokojnega J.M., o čemer da sklepa na podlagi dejstva, da je bilo 20.000 DEM ogromno denarja in da kdo drug toliko denarja kot M. ni imel. Glede navedbe v prvem odstavku na 62. strani sodbe, da je za umor J.M. izvedel v zaporu, saj je bil ta dogodek objavljen po sredstvih javnega obveščanja, da pa je sklepal, da bi mu denar lahko pošiljala le soobtožena M.M., ker drugi ni imel toliko denarja, pa je ugotoviti, da je dobesedno enaka obsojenčevemu zagovoru na vprašanje državnega tožilca na glavni obravnavi 12.7.2001 (list. št. 2345). V drugem odstavku na isti strani gre le za oceno obsojenčevega zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki pa je v skladu tudi s temi obsojenčevimi navedbami. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da v zahtevi zatrjevano nasprotje ni podano in s tem tudi ne na tej podlagi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Ta vložnik ne more biti uspešen niti z navedbo, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP podana tudi zato, ker je sodišče ugotovilo, da je obsojeni D.Š. obsojenima B.Ž. in L.O. pokazal pokojnega M., ki ga je potrebno umoriti, na hipodromu v L., čeprav sta obsojena Š. in O., pa tudi priči S.M. in N.M. skladno izpovedali, da ta Ž. trditev ni resnična. Kršitev navedene procesne določbe vidi vložnik v tem, ker sodišče izpovedb prič S.M. in N.M. v razlogih sodbe sploh ni omenilo in da je zato podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebino zapisnikov o zaslišanju priče S.M. in N.M., pa tudi zagovori obsojenega O. in obsojenega Š. Trditev v zahtevi je že sama s seboj v nasprotju, saj ni mogoče hkrati zatrjevati, da sodišče izpovedb navedenih prič v obrazložitvi sodbe sploh ni ocenilo in hkrati da je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino teh zapisnikov. Zato je to nejasno navedbo v zahtevi mogoče razumeti tako, da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, o katerih naj bi govorili navedeni priči. Vložnik pa v zahtevi sploh ne pove, kateri deli pričevanj S.M. in N.M. potrjujeta navedbo zahteve, da ni res, da je obsojeni D.Š. drugima dvema obsojencema v navedenem lokalu pokazal J.M. kot osebo, ki jo je treba ubiti. Priča S.M. je namreč povedala, da obsojenega D.Š. nikoli ni videla v lokalu v letih 1998 in 1999, pač pa enkrat leta 1997 v družbi nekega moškega in da takrat J.M. tam ni bilo, priča N.M. pa, da je tega obsojenca videla enkrat leta 1999 in da se ne spominja, v kakšnih okoliščinah ter da obsojena B.Ž. in L.O. ne pozna. Ne le da vložnik v zahtevi ni utemeljil, o katerih relevantnih dejstvih sta izpovedali navedeni priči in jih sodišče v sodbi ni ocenilo, ampak tudi iz navedb obeh prič ne izhaja, da sta trdili, da Ž. navedba ni resnična in zato tudi v tem obsegu zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Kolikor pa vložnik zavrača dokazno presojo zagovora obsojenih D.Š. in L.O. glede tega dejstva, ter o tem, ali je obsojeni Ž. pištolo z dušilcem nabavil po naročilu obsojenega D.Š., pa ponuja lastno dokazno presojo in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Tudi s sklicevanjem na kršitev določbe (2. odstavka) 355. člena ZKP in razlago, da sodišče s tem, da dokazov, ki so bili izvedeni in so "evidentno" v korist obsojenemu D.Š., sploh ni omenilo in seveda nanje tudi ni oprlo sodbe, vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Da je tako, je razvidno tudi iz nadaljnje navedbe, da zaradi tega sodišče ni moglo glede navedenih dejstev sprejeti ustreznih sklepov, ali so obsojenemu D.Š. "očitana" dejstva dokazana ali ne.

Ne drži niti to, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 380. člena ZKP, ker da je brez obravnave v pritožbenem postopku ugotovilo drugačno dejansko stanje. Tudi če bi držale navedbe v zahtevi, ne bi šlo za kršitev navedene določbe, ampak za prekoračitev pristojnosti, ki jih ima sodišče druge stopnje po 5. odstavku 392. člena ZKP. Katero dejstvo naj bi sodišče druge stopnje ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, zahteva ne pove. Če je v pritožbi izpodbijano dejansko stanje, sodišče druge stopnje, razen ob pogojih iz 5. odstavka 392. člena ZKP, na seji ne sme drugače presojati že ugotovljenih dejstev, pač pa presoja pravilnost (ali popolnost) dejanskega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, in če vanj podvomi, izpodbijano sodbo razveljavi. Z navedbami, da prvostopenjsko sodišče izpovedb prič M. in M. ni ocenjevalo, ker je očitno ocenilo, da ti dve priči s svojima izpovedbama nista z ničemer prispevali k razjasnitvi zadeve, je sodišče druge stopnje izrazilo svoje stališče, da pritožnik s sklicevanjem na pomembnost navedenih pričevanj, ki da ju sodišče v prvostopenjski sodbi ni ocenilo, ni uspel omajati pravilnosti ugotovitve v prvostopenjski sodbi, da je obsojeni D.Š. v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah pokazal obsojenemu B.Ž. in L.O. J.M. kot osebo, ki jo je potrebno ubiti. Na ta način je višje sodišče po vsebini izrazilo tudi svoje stališče, da ni podana kršitev določbe 7. odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Sodišče je v izpodbijani sodbi celovito presojalo zagovore obsojenih D.Š., B.Ž. in L.O., primerjalo, glede katerih okoliščin se ti prekrivajo oziroma razlikujejo, v tretjem odstavku na 30. strani pa tudi obrazložilo, zakaj in v katerih delih je verjelo zagovoru obsojenega B.Ž. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da so obsojeni B.Ž., L.O. in D.Š. z različnimi oblikami udeležbe sodelovali pri storitvi kaznivega dejanja umora J.M., prva dva kot sostorilca, drugi pa kot pomagač, dejanskih zaključkov, ki jih je sprejelo glede kaznivega dejanja pod točko I in so relevantne tudi za presojo glede kaznivega dejanja pod točko V prvostopenjske sodbe, ni bilo treba še enkrat ponavljati. Kolikor pa vložnik ne sprejema presoje verodostojnosti zagovora obsojenega B.Ž., pa s tem ne uveljavlja nobene od kršitev določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev kazenskega zakona, ki jo v uvodnem delu uveljavljata oba vložnika, pa v obrazložitvi zahtev ne obrazložita. Utemeljenosti tako posplošenih navedb pa ni mogoče preizkusiti.

Z navedbami, da je bila obsojenemu D.Š. izrečena neprimerno visoka kazen glede na obseg njegovega dejanja pomoči, pa zagovornik tega obsojenca ne uveljavlja kršitve zakona, ampak z vidika primernosti izpodbija odločbo o kazni. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujeta zagovornika obsojenih L.O. in D.Š., niso podane, vložila sta ju tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornika z zahtevama nista bila uspešna, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojena L.O. in D.Š., glede na njune slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.