Jedro

V avtorski pogodbi je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se takih primerih nanaša samo na plačilo honorarja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo drugič. Medtem ko je pri prvem sojenju tožniku priznalo pravico do pogodbene kazni, a jo je znižalo, je pri drugem sojenju v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 3.840.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva vložitve tožbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je v tretjem odstavku 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) določeno, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Tožeča stranka, ki se s tako odločitvijo ni strinjala, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi ter ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da pogodba o avtorskem delu, ki sta jo sklenili pravdni stranki, vsebuje za toženo stranko dvojno obveznost: omogočiti tožeči stranki javno izvajanje glasbe v toženčevem lokalu in plačilo honorarja. Prva obveznost ni denarna, druga pa je denarna. To jasno izhaja iz 5. točke priloge oziroma pripisa k pogodbi, po kateri bi onemogočanje javnega izvajanja glasbe privedlo do predčasne prekinitve pogodbe. Če tožena stranka ne bi plačala honorarja, tožeča stranka ne bi zahtevala pogodbene kazni, temveč plačilo honorarja. Ker pa tožena stranka tožeči ni omogočila izpolnjevanja pogodbe, to je nedenarnega dela njene obveznosti, ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 270. člena ZOR, saj ne gre za izigravanje predpisov o obrestih.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. Po njenem je imel tožnik do toženca denarno terjatev, zato dogovor o pogodbeni kazni ni bil dopusten. Iz pogodbe izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati 10.000 tolarjev na člana ansambla. Ob tem opozarja, da je sporna tudi aktivna legitimacija, ker je moral toženec plačevati denar članom ansambla in ne samo tožniku.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta na pogodbo o avtorskem delu z dne 10.4.1996 na koncu pripisali nekaj določil, med katerimi sta v 5. točki zapisali: "Pogodbena stranka, ki ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti in s tem povzročila predčasno prekinitev pogodbe, je dolžna plačati drugi pogodbeni stranki pogodbeno kazen v znesku 50.000 DEM".

Pogodbena kazen je urejena v prvem odstavku 270. člena ZOR kot dogovor upnika in dolžnika, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel drugo gmotno korist, če ne bo izpolnil svoje obveznosti ali če bo zamudil z njeno izpolnitvijo. V konkretnem primeru sta pogodbeni stranki izbrali naslednjo možnost: - kot pogodbeno kazen sta določili denarni znesek (kar je v sodni praksi najbolj pogost primer); - pogodbeno kazen sta določili za primer predčasne prekinitve pogodbe, torej za primer neizpolnitve pogodbe.

V postopku pred sodiščem je bilo sporno, če je tako pogodbeno določilo dopustno, ker tretji odstavek 270. člena ZOR prepoveduje dogovor o denarni kazni za denarne obveznosti. Ne glede na to, da so se in se v pravni teoriji še vedno navajajo različni pomisleki proti prepovedi pogodbene kazni za denarne obveznosti, je sodišče to določilo upoštevalo, saj je glede na 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (UZIU, Ur.l. RS, št. 33/91), v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur.l. RS, št. 1/91), del veljavnih predpisov. Po 3. členu Zakona o sodiščih (ZS, Ur.l. RS, št. 19/94 do 28/2000) je sodišče vezano na ustavo, splošna načela mednarodnega prava, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe in zakon, to je v danem primeru ZOR, prepoved pogodbene kazni pri denarnih obveznostih pa je predvidena tudi v predlogu Obligacijskega zakonika (OZ, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 82 z dne 20.9.2000).

Tožeča stranka v reviziji vztraja, da je kljub določilu tretjega odstavka 270. člena ZOR pogodbena klavzula o denarni kazni veljavna, ker trdi, da ne gre za denarno terjatev oz. da je samo del obveznosti med upnikom in dolžnikom denarne narave. Temu stališču je pritrditi zaradi razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju.

Pravdni stranki sta med seboj sklenili pogodbo o avtorskem delu na formularju Avtorske agencije za Slovenijo, s katero sta se sporazumeli, da bo vokalno instrumentalni ansambel X. pod tožnikovim vodstvom v času od 1.4. do 30.9.1996 javno izvajal glasbo v živo in preko ozvočenja v toženčevem lokalu A., vsak četrtek, petek, soboto in nedeljo, v zasedbi petih instrumentov in vokala. Posebej sta na koncu pogodbe dodali 6 točk, v katerih sta tožnik in toženec prevzela dodatne obveznosti. Tako se je tožnik s pogodbo v imenu ansambla zavezal: - da bodo člani ansambla zagotovili lastno ozvočenje in instrumente, - da bo ansambel umetniško izvajal avtorska dela, in - da se kvaliteta ansambla zaradi morebitnih sprememb ne bo poslabšala.

Toženec se je s pogodbo izrecno obvezal: - da bo po vsakem nastopu plačal na člana ansambla 10.000 tolarjev v tolarski vrednosti po prodajnem tečaju Nove LB d.d. na dan plačila, - da bo dal članom ansambla ob vsakem nastopu večerjo in pet pijač in - da bo v času trajanja pogodbe omogočil hrambo instrumentov in ozvočenja v lokalu.

Že iz besedila pogodbe izhaja, da toženčeve obveznosti niso bile samo v plačilu določene vsote denarja, marveč so zajemale tudi druge premoženjske pravice; iz same narave avtorske pogodbe pa izhaja, da pogodba ureja poleg premoženjskih upravičenj tudi posledice različnih osebnostnih upravičenj (moralne avtorske pravice) in drugih upravičenj avtorja (druge pravice avtorja). Po naravi stvari izhaja obveznost toženca, da bo tožniku kot avtorju in glasbenemu izvajalcu ter članom njegovega ansambla omogočil nastopanje v svojem gostinskem lokalu A., torej jim bo omogočil javno glasbeno izvajanje (2. točka 26. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP, Ur.l. RS, št. 21/95) v pogodbi določenem času in kraju, da jih bo priznal kot avtorje in jim omogočil, da se kot taki uveljavijo, da se uprejo skazitvi svojega dela in podobno.

Ker kršitev avtorskih pravic omogoča prizadetemu ali prizadetim različno sodno varstvo, od zahtevka, da se prepove kršitev (prepovedana ali opustitvena tožba) ali da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo (odstranitvena tožba), do pravice, da zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode ter celo civilno kazen (primerjaj 167. do 169. člen ZASP), ni nobenega razloga, da pogodbeni stranki že pri sklenitvi avtorske pogodbe ne bi smeli določiti pogodbene kazni. Tožnik v reviziji pravilno poudarja, da je plačilo honorarja (ki je denarna terjatev) samo ena od mnogih obveznosti toženca, ki omogočajo izvrševanje avtorske pravice in niso denarne narave. Zato sta pogodbeni stranki tudi dogovorili pogodbeno kazen za primer, da katera od pravdnih strank ne bi izvrševala pogodbenih obveznosti; na toženčevi strani torej za primer, če toženec ne bi izvrševal pogodbenih obveznosti in bi s tem povzročil predčasno prekinitev pogodbenega razmerja, in ne za primer, da bi bil v zamudi s plačilom honorarja (za kar so tako in tako že vnaprej predpisane zamudne obresti).

Ker je avtorska pravica po 15. členu ZASP enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izhajajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice), izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja, je mogoče predvideti pogodbeno kazen v pogodbi o naročilu avtorskega dela za primer neizpolnitve tistih premoženjskih obveznosti naročnika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se nanaša samo na plačilo honorarja, za kar so tako ali tako predpisane zamudne obresti. Zato določitev denarne kazni v pogodbi za utrditev nedenarnega dela toženčeve obveznosti ni v nasprotju z veljavnim pravnim redom. Toda ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili predpis iz tretjega odstavka 270. člena ZOR, ki ga ne bi smeli uporabiti, nista pravilno uporabili materialnega prava. Ker zaradi tega nista popolno ugotovili dejanskega stanja, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je moralo razveljaviti sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje, ki naj v ponovnem sojenju ugotovi potrebne pogoje za utemeljenost tožbenega zahtevka ali okoliščine, ki vplivajo na neutemeljenost zahtevka iz naslova pogodbene kazni.

Glede na to, da bo o zadevi ponovno odločalo sodišče prve stopnje, ki bo po odločitvi o glavni stvari odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, mu je revizijsko sodišče zaupalo tudi odločitev o plačilu revizijskih stroškov (tretji odstavek 166. člena ZPP 1977).