Jedro

Glede na to, da so kolektivne pogodbe pri osnovi za določanje plač še vedno izhajale iz podatkov povprečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije, le-teh pa Statistični urad Republike Slovenije od dne 1.1.1997 dalje ne ugotavlja več, se je s sprejetim Zakonom o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja sprejela začasna rešitev za prehodno obdobje, ki naj bi v času do ustrezne spremembe kolektivnih pogodb zagotovila novo osnovo za določanje teh pravic. Tako se na novo določena osnova plače iz določbe 1. člena ZZDODP usklajuje na način, kot je določeno za usklajevanje izhodiščnih plač z Zakonom o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996, pri čemer v skladu z določbo 4. člena ZZDODP minister, pristojen za delo, ugotovi višino osnove za določanje plač in drugih prejemkov, ki jo objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se znesek 78.540,00 SIT zniža na znesek 61.740,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odpravnine ob upokojitvi v znesku 103.809,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.8.2000 dalje (1. odst. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 78.540,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dne 21.8.2002 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo (2. odst. izreka). Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da mu je tožena stranka izračunala višino odpravnine na podlagi zmotnih podatkov o povprečni plači v gospodarstvu RS. Upoštevati bi morala podatke o povprečni plači v obdobju od meseca maja do julija 2000, ki je znašala 188.801,67 SIT, zaradi česar bi mu pripadala odpravnina v znesku 566.406,00 SIT, in ne 462.597,00 SIT, kot mu je bila izplačana ob upokojitvi. Uporaba Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja iz leta 1997 je v tem sporu brezpredmetna, saj je potrebno pri odmeri njegove odpravnine uporabiti določbe Kolektivne pogodbe za kovinsko in elektroindustrijo. Navedeni zakon ne more enostavno suspendirati določb veljavne kolektivne pogodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: V zakonih, drugih predpisih in v kolektivnih pogodbah je kot osnova za določanje plač in drugih pravic iz delovnega razmerja določena povprečna plača v gospodarstvu RS, ki jo je do konca leta 1996 ugotavljal in objavljal Statistični urad RS. Podatek o povprečni plači v gospodarstvu se je ugotavljal na podlagi pridobljenih podatkov o plačah pri pravnih osebah, razvrščenih v skladu z Odlokom o enotni klasifikaciji dejavnosti (Ur.l. SFRJ, št. 34/76). Z dnem 1.1.1997 pa se je v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Ur. l. RS, št. 34/94 - 15/96) izteklo predhodno obdobje, v katerem se je za statistične in analitske namene še uporabljala enotna klasifikacija dejavnosti. Novi princip razvrščanja dejavnosti, ki je prilagojen evropskim standardom, deli enote na tržne in netržne, zaradi česar združevanje dejavnosti na raven, ki bi ustrezala dosedanjemu pojmu gospodarstva, ni več mogoče. Zato Statistični urad RS od leta 1997 dalje ne objavlja več posebnih podatkov o plačah za gospodarstvo in negospodarstvo. Glede na to, da so kolektivne pogodbe pri osnovi za določanje plač še vedno izhajale iz podatkov povprečne plače v gospodarstvu RS, le-teh pa Statistični urad RS od dne 1.1.1997 dalje ne ugotavlja več, se je s sprejetim Zakonom o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97) sprejela začasna rešitev za predhodno obdobje, ki naj bi v času do ustrezne spremembe kolektivnih pogodb zagotovil novo osnovo za določanje teh pravic. Tako se na novo določena osnova plače iz določbe 1. čl. ZZDODP usklajuje na način, kot je določena za usklajevanje izhodiščnih plač z Zakonom o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 (3. čl. ZZDODP), pri čemer v skladu z določbo 4. čl. ZZDODP minister, pristojen za delo, ugotovi višino osnove za določanje plač in drugih prejemkov, ki jo objavi v Uradnem listu RS. Tako je minister za delo za čas od 1. julija 2000 dalje ugotovil osnovo za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v bruto višini 154.199,00 SIT, kot je to razvidno iz objave v Ur. l. RS, št. 62/2000. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pri odmeri tožnikove odpravnine ob upokojitvi z dnem 31.7.2000 pravilno izhajala iz določb ZZDODP v zvezi z določbo 67. čl. KP za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96) in tožniku pravilno določila odpravnino v 3 kratnem bruto znesku 154.199,00 SIT, to je po osnovi, ki jo je za konkreten čas ugotovil pristojen minister. V tej zvezi se pritožba zmotno sklicuje na podatek o povprečni plači 188.801,67 SIT, ki bi se moral upoštevati pri odmeri tožnikove odpravnine, saj pri tem podatku ne gre za osnovo v skladu z določbami ZZDODP, temveč zgolj za podatek o povprečni plači v RS za čas od meseca maja do julija 2000, objavljenim s strani Statističnega urada RS, ki pa iz že obrazloženih razlogov ne more biti uporabljiv za določitev osnove tožnikove odpravnine. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v višjem znesku, kot mu jo je odmerila in že izplačala tožena stranka, v celoti materialnopravno pravilna. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je delno utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno prisodilo toženi stranki za zastopanje pooblaščenca na naroku obravnave 200 točk, saj je za to opravilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 7/95) upravičena le do 100 točk (tar. št. 10/3 OT) in za končno poročilo stranki namesto do 50 točk, pravilno do 10 točk (tar. št. 33/4 OT), to je 140 točk manj, kar v primerjavi z dosedaj odmerjenimi 612 točkami znaša 472 točk. Ob upoštevanju 100,00 SIT za točko (Ur.l. RS, št. 78/01), DDV in stroškov plačila sodne takse odgovora na tožbo v znesku 5.100,00 SIT, znašajo stroški tožene stranke v postopku na prvi stopnji pravilno 61.740,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je višino odmerjenih stroškov, ki so bili naloženi v plačilo tožniku, ustrezno znižalo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP). V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.