Jedro

Ob tem, ko je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in sama odločila, ne da bi v postopku odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, je tudi sama kršila pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS št. ... z dne 24.11.1995.

Obrazložitev

Z začasno odločbo Centra za socialno delo Ljubljana Šiška št. ... z dne 12.9.1995 so bili določeni osebni stiki med očetom M.Š. in mld. sinom J.Š. tako, da vsako prvo in tretjo soboto v mesecu oče otroka prevzame na dvorišču Č. Ljubljana in ga ob 18. uri vrne na isto mesto (1. tč. izreka). Odločba se izdaja za obdobje dveh mesecev, ko bo organ ponovno odločal o stikih (2. tč. izreka). Na tako določene stike je otrokova mati otroka dolžna pripraviti in te stike tudi omogočiti (3. tč. izreka). Z dnem izvršljivosti te odločbe preneha veljati odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 6.3.1995 (4. tč. izreka).

Zoper to odločbo sta se pritožila tožnik in B.Š. Oba pritožbena postopka je tožena stranka z izpodbijano odločbo združila (1. tč. izreka), pritožbo M.Š. zavrgla (2. tč. izreka); pritožbi B.Š. ugodila in odločbo prve stopnje odpravila, ter v zadevi odločila: "Osebni stiki med mld. J.Š. in njegovim očetom M.Š., se začasno ne dovolijo. Ta odločba velja do odločitve v glavni stvari" (3. tč. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je pritožbo M.Š. zavrgla, ker je bila vložena po preteku zakonsko določenega roka. Na pritožbo matere B.Š. tožena stranka ugotavlja, da kljub obstoju dokončne odločbe o določitvi osebnih stikov med otrokom in njegovim očetom M.Š., se ti stiki niso v praksi izvajali. Otrokova mati je dne 21. aprila 1995 pri prvostopnem organu vložila predlog za spremembo odločbe o stikih in sicer tako, da se določijo osebni stiki pod nadzorom tretje osebe in predlog z dne 30.5.1995 za prepoved stikov, ker je oče ob zadnjem odvzemu otroka zadržal mesec dni, ne da bi otrokova mati vedela, kje se otrok nahaja. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje določil manjši obseg osebnih stikov z izdano začasno odločbo na podlagi 217. člena ZUP, vendar pa v postopku ni ugotovil, kakšen je otrokov odnos do očeta po enomesečni ugrabitvi. Organ prve stopnje je pridobil mnenje dveh strokovnjakov, diplomiranih psihologinj, ki sta pregledali otroka in ugotovili pri njem čustveno nesigurno vedenje, prestrašenost, nezaupljivost, negotovost in nestabilnost, ni pa ugotovljeno, ali se je otrokov odnos do očeta spremenil, ali se otrok očeta morda boji, ga morda odklanja. Določitev manjšega obsega stikov, ne da bi bil ugotovljen otrokov odnos do očeta po otrokovi vrnitvi, bi lahko pustili nepopravljive posledice na otroku. Tožena stranka se nadalje sklicuje na dokončno odločbo o osebnih stikih med otrokom in očetom, ki jo otrokov oče predlaga v izvršitev in njeno prisilno izvršitev, čeprav ni bilo ugotovljeno ali so osebni stiki med otrokom in očetom v otrokovo korist tudi po vrnitvi otroka materi in v času, ko je otrok tudi zaradi teh dogodkov in morebitnih posledic vključen v družinsko terapijo. V primeru, ko otrokov oče upravno odločbo o stikih izkorišča za pridržanje ali odvzem otroka ali kakorkoli drugače škodi otroku ali ga ogroža, je organ dolžan podvzeti ustrezne ukrepe za zaščito otrokovih koristi. Tudi strah matere, ki ima osnovo v ravnanjih in postopkih otrokovega očeta, vpliva na otrokov odnos do očeta. Glede na vse navedeno je tožena stranka presodila, da je potrebno do odločitve o glavni stvari, to je o osebnih stikih na podlagi spremenjenih okoliščin, osebne stike med J. in njegovim očetom začasno ukiniti.

Tožnik M.Š. izpodbija navedeno odločbo v delu pod 3. točko izreka, s katero ne soglaša. Mnenje psihologinje Centra za socialno delo Ljubljana Šiška M.G. je pristransko, zato ne more biti dejanska podlaga za odločitev, da se osebni stiki med očetom in otrokom J. začasno prekinejo, toliko manj, ker tožena stranka pred odločitvijo o prekinitvi stikov ni o tem zaslišala tožnika, ni pa dovolj, da je organ tožniku to mnenje poslal le v vednost. Tožena stranka ni imela pravice, da o prekinitvi stikov sama odloči, pač pa bi o tem, če je podana zakonska in dejanska podlaga, kvečjemu lahko odločil prvostopni organ. S tem je tožniku odvzeta možnost pritožbe zoper prekinitev stikov. Tožena stranka je s tem bistveno kršila določbe ZUP. Sicer pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla materialnega predpisa, ki bi ji dajal pravno podlago za odločitev o prekinitvi stikov. Tožniku se tudi postavlja vprašanje, ali ni odločila mimo zahtevka otrokove matere, saj tožnik takega zahtevka ne najde v njeni pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa, ki se nanaša zgolj na določitev stikov. Tožnik nadalje meni, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen, saj iz njega ne izhaja, koliko časa bo trajala ta prekinitev. Nejasen je tudi izrek v zadnji alinei 3. točke, kjer je določeno, da odločba velja do odločitve v glavni stvari. Ni namreč jasno, katere glavna stvar je tu mišljena. Otrokova mati po tožnikovem mnenju tudi ne more presojati, ali so stiki, ki jih je določil prvostopni organ, v otrokovo korist, ampak o tem lahko odloči le pristojni organ. Zaradi kršitev določb materialnega zakona in bistvenih kršitev določb ZUP je po tožnikovem mnenju izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga naj sodišče tožbi ugodi in jo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka B.S. (prej Š.) v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže kot nedopustno, podrejeno pa naj jo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je postopek tekel pravilno in korektno. Ni res, da ne bi dala zahteve za prekinitev stikov, saj je to izrecno zahtevala potem, ko je tožnik dvakrat ugrabil otroka še med postopkom, pred približno dvema letoma pa je ponovno prišlo do ugrabitve in tožnik otroka vse do danes še ni vrnil. Predvsem pa je tožnikova tožba nedovoljena, saj je bila z izpodbijano odločba njegova pritožba zavržena kot prepozna, zato se v tem postopku ne morejo obravnavati tožnikovi ugovori vsebinske narave, temveč le ugovori, ki se nanašajo na zavrženje pritožbe. Kot izhaja iz tožbe, pa tovrstni razlogi niso navedeni, saj tožba sploh ni vložena proti 2. točki izpodbijane odločbe, ki se nanaša na zavrženje tožnikove pritožbe, temveč le proti 3. točki, ki se nanaša na pritožbo B.S. Tožbo, ki jo je vložil otrokov oče M.Š. in s katero izpodbija tisti del odločbe, s katero je tožena stranka spremenila vsebinsko odločitev organa prve stopnje in določene stike začasno ukinila, šteje sodišče za dopustno, saj jo je vložil tožnik kot prizadeta stranka, ki je izkazal pravni interes za vložitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, ima pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo, glede na koristi otroka ne odloči drugače (119. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/76 in 1/89 ZZZDR). Pri določitvi in obsegu osebnih stikov je odločujoča otrokova korist. V obravnavani zadevi je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker prvostopni organ ni ugotavljal otrokovega odnosa do očeta v času, ko ga je oče nasilno, proti materini volji, odpeljal za dalj časa in kakšne posledice je to očetovo ravnanje pustilo na otroku. Gre za ugotavljanje dejstev, s katerimi bi dal organ vsebino pojmu otrokove koristi, kot nedoločenemu pravnemu pojmu. Toda ob tem, ko je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, in sama odločila, ne da bi v postopku odpravila ugotovljene pomanjkljivosti, je tudi sama kršila pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev. Tožena stranka ni v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP ugotovila vseh tistih dejstev, ki so bila pomembna za njeno odločitev o začasni ukinitvi stikov, ter jih tudi ni navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po 2. odstavku 209. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbe o pritožbah (1. odstavek 245. člena ZUP) mora tudi drugostopna odločba za svojo presojo navesti razloge. Za odločitev o ukinitvi stikov, čeprav kot začasnemu ukrepu, je treba ugotoviti vse tiste pomembne okoliščine primera, ki neogibno, zaradi uresničitve otrokove koristi, terjajo navedeni skrajni ukrep. Ni dovolj samo navajanje trditev matere in navajanje mnenj psihologinj, ne da bi tožena stranka nato obrazložila, katera dejstva in okoliščine šteje za dokazane in zakaj. Seveda pa je treba o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah stranko seznaniti in ji dati možnost, da se o njih izjavi (1. odstavek 8. člena ZUP).

Že zaradi navedenih bistvenih kršitev pravil postopka je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo, ne da bi presojalo ostale tožbene ugovore.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).