Jedro

Ker bi moralo sodišče odločiti o stroških postopka s sodbo in ne s posebnim sklepom o stroških, je sodbo in z njo povezani sklep o stroških, šteti kot eno odločbo (sodbo), za katero se plača enkratna taksa, to je taksa za sodbo.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 16.1.2014 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 5.11.2013 se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Ugovoru tožnikov se delno ugodi in se plačilna naloga III P 291/2007 z dne 2.102013 za plačilo takse za pritožbo z dne 10.9.2013 po tarifni številki 3090-1 v znesku 126,00 EUR (za prvega tožnika) in v znesku 102,00 EUR (za drugega tožnika) razveljavita.

Prvi tožnik je dolžan v roku 15 dni plačati sodno takso na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani št. SI56 000, sklic ..., v višini 315,00 EUR, sicer bo sodišče štelo, da je pritožba zoper sodbo ( s sklepom o stroških), umaknjena.

Drugi tožnik je dolžan v roku 15 dni plačati sodno takso na račun Okrajnega sodišča v Ljubljani št. SI56 000, sklic ..., v višini 255,00 EUR, sicer bo sodišče štelo, da je pritožba zoper sodbo (s sklepom o stroških) umaknjena.

V preostalem se ugovor zavrne.“ Sicer se pritožba zavrne in sklep v preostalem nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 16.1.2014 je sodišče prve stopnje pritožbo tožnikov z dne 11.12.2013 (zoper sklep z dne 5.11.2013) zavrglo.

2. Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve določb Ustave RS in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico. Navajata, da ne more biti sporno, da ima stranka postopka možnost pritožbe zoper sklep s katerim sodišče odloči o ugovoru, ki ga stranka poda zoper plačilni nalog s katerim sodišče odmeri takso. Noben predpis takšne pritožbe ne omejuje oziroma ne določa, da ni dopustna. Gre za pravdni postopek in se v tej zvezi uporablja določilo 363. člena ZPP, ki določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če ni v zakonu določeno, da ni pritožbe. Kaj takšnega za sporni sklep ni določeno. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje tožnikoma kratilo tudi ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

3. S sklepom z dne 5.11.2013 je sodišče prve stopnje ugovor tožnikov zoper štiri plačilne naloge za plačilo sodnih taks, vložen dne 15.10.2013, zavrnilo ter odločilo, da sta tožnika dolžna takso po prejetih plačilnih nalogih plačati v roku 15 dni, sicer bo sodišče štelo, da so njune pritožbe zoper sodbo in sklep, umaknjene.

4. Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, s stroškovno posledico. Izpostavljata, da je napačen pravni pouk na izpodbijanem sklepu, da zoper sklep ni pritožbe. Kaj takšnega ne določa noben predpis, s takšnim pravnim poukom pa je sodišče prve stopnje poseglo tudi v ustavno pravico tožnikov do uporabe pravnega sredstva. Sodišče je ravnalo nezakonito s tem, ko je tožnikoma naložilo plačilo več sodnih taks, in sicer vsakemu od njiju tako za sodbo kot tudi za sklep o stroških. Nobenega razloga ni bilo, da je sodišče s sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, nato pa s posebno odločbo odločilo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje mora namreč odločiti tako glede glavne stvari kot tudi glede stranskih terjatev z eno odločbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Prizadevati si mora tudi, da postopek izpelje čim bolj ekonomično, s čim manjšimi stroški (11. člen ZPP). Sodišče je kršilo tudi določbo 18. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki v prvem odstavku določa, da se za postopek na posamezni stopnji, vključno z odločbo, ki jo v tem postopku izda sodišče, plača enkratna taksa. Nezakonito je tudi postopanje sodišča prve stopnje, ker je tožnikoma naložilo plačilo dveh sodnih taks za obravnavanje zgolj ene pritožbe (prvi odstavek 18. člena ZST-1). Sodišče bi moralo naložiti plačilo sodne takse zgolj za eno pritožbo, saj bo izveden zgolj en pritožbeni postopek.

5. Pritožba zoper sklep z dne 16.1.2014 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 5.11.2013 je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sklep z dne 16.1.2014:

6. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po ZST-1, se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon (ZST-1) ne določa drugače (tretji odstavek 1. člena ZST-1) (1). Konkretni postopek je pravdni postopek, tako da se v postopku odločanja glede plačila sodnih taks smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. Določba 363. člena ZPP je jasna – zoper sklep sodišča prve stopnje je dovoljena pritožba, razen če ni v zakonu določeno, da ni pritožbe. To pa glede konkretnega sklepa ni določeno. Pravni pouk na sklepu z dne 5.11.2013 (da zoper ta sklep ni dovoljena pritožba) je tako v nasprotju z zakonom, s takšnim pravnim poukom pa je bila pritožnikoma kršena tudi pravica do pravnega sredstva. Do tega sta tožnika upravičena, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da njuno pritožbo zoper sklep z dne 5.11.2013 zavrže. 7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljevanju je nato obravnavalo pritožbo tožnikov zoper sklep z dne 5.11.2013. K pritožbi zoper sklep z dne 5.11. 2013

8. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo s sodbo z dne 20.6.2013, v kateri je med drugim (v IV. točki izreka) odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. Sklep o stroških je nato izdalo dne 23.8.2013. Prav ima pritožba, da sodišče prve stopnje za takšno postopanje ni imelo pravne podlage. Sodišče mora s sodbo odločiti tako glede glavne stvari kot tudi glede stranskih terjatev, kamor sodijo tudi pravdni stroški (prvi odstavek 310. člena ZPP). Tudi četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu s katerim se konča postopek pred njim. O stroških pa odloči s posebnim sklepom le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari (šesti odstavek 163. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tako je sodbo in z njo povezani sklep o stroških, šteti kot eno odločbo (sodbo), za katero se plača enkratna taksa, to je taksa za sodbo, za prvega tožnika po plačilnem nalogu z dne 2.10.2013 v višini 315,00 EUR in za drugega tožnika v višini 255,00 EUR. V tem obsegu je pritožba tožnikov utemeljena.

9. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila oba tožnika, (čeprav z eno pritožbo po skupnem pooblaščencu), zato je sodišče prve stopnje takso za pravno sredstvo pravilno odmerilo vsaki stranki posebej in to od vrednosti tistega dela odločbe, ki sta jo s pravnim sredstvom izpodbijala (šesti odstavek 18. člena ZST-1).

10. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (3. in 2. točka 365. člena ZPP). Tožnika sta torej dolžna plačati takso za sodbo po že prejetih plačilnih nalogih z dne 2.10.2013 in sicer v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje, sicer se bo štelo, da sta pritožbo zoper sodbo (in sklep o stroških) umaknila.

11. Kljub delnemu uspehu s pritožbama, je pritožbeno sodišče odločilo da pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Nasprotna stranka v postopku odločanja o obeh sklepih ni bila udeležena, zato (delni) uspeh tožnikov s pritožbama na pomeni tudi (delnega) neuspeha tožene stranke, zato ta tožnikoma ni dolžna povrniti stroškov pritožbenega postopka.

(1) Glej Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1A), Ur. l. RS, št. 97/2010 z dne 3.12.2010.