Jedro

Tudi oseba, ki je bila v času vojne mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije v državljanstvu sledila svojim staršem, mora imeti možnost izpodbiti domnevno nelojalnosti oziroma individualno dokazovati svojo lojalnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke, št. ... z dne 27. 11. 2006, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A., št. ... z dne 5. 9. 2006. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje ugotovil, da se tožnik, rojen 6. 6. 1928 v B., po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana oziroma državljana SFRJ in SR Slovenije in od 25. 6. 1991 ne za državljana Republike Slovenije. Organ prve stopnje je navedeno odločitev sprejel na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48; ZDrž). Navaja, da je bilo na prvi stopnji ugotovljeno, da je bil tožnik na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v B., A. Tam sta bila domovinsko pristojna tudi njegova starša. Tožnik je vpisan v seznamu oseb nemške narodnosti, ki so med 2. svetovno vojno prosile za preselitev iz province Ljubljana v nemški Reich. Vpisan je pod številko ..., kar je razvidno iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 23. 1. 2006. Tožnik je vpisan tudi v Službenem listu za Ljubljansko pokrajino, v prilogi k ... kosu z dne 3. 12. 1941, Objave Visokega komisariata; XXVI. seznamu oseb, ki so zaprosile za preselitev v Nemčijo na podlagi italijansko-nemškega sporazuma z dne 20. 10. 1941, pod zaporedno številko .... Navedeno je razvidno iz dopisa Arhiva Republike Slovenije, Oddelka za dislocirano arhivsko gradivo II, z dne 6. 1. 2006. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik dne 4. 9. 1951 pridobil avstrijsko državljanstvo ter da prebival v tujini že pred 4. 12. 1948. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na Zakon o državljanstvu FLRJ in na 2. odstavek 35. člena Novele zakona o državljanstvu FLRJ (Zdrž) ter na sodno prakso Ustavnega sodišča v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 v kateri je določeno, da je domneva nelojalnosti izpodbojna, vendar je breme dokazovanja na strani tistega, ki zatrjuje, da dejstvo nelojalnosti ne obstaja. Navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 24. 11. 2005 sprejela stališče, ki zadeva ugotovitev državljanstva oseb, mladoletnih ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ. Sprejeto je bilo stališče, ki podrobneje ureja različne starostne meje oseb, za katere se ugotavlja državljanstvo, in ki naj bi služilo kot pomoč pri uporabi 2. odstavka 35. člena ZDrž, predvsem pri presoji, ali je stranka uspela izpodbiti domnevo nelojalnosti osebe, mladoletne na dan 28. 8. 1945. Ugotavlja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da se domneva nelojalnosti staršev osebe, rojene leta 1929, ne more raztezati na mladoletnega otroka. Ugotovitev, da je mladoletna oseba v nemški narodnosti sledila svojim staršem, ne more veljati glede domneve nelojalnosti. Domnevo nelojalnosti, ki jo določa 2. odstavek 35. člena ZDrž, mora imeti možnost izpodbijati vsaka oseba, ne glede na svoje prednike. Glede obstoja nelojalnosti pa je potrebno upoštevati tudi starost osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločbi ustavnega sodišča, št. Up-2/2002 z dne 28. 2. 2002 in št. Up-525/04 z dne 9. 12. 2004. Sklicuje se tudi na upravno sodno prakso, po kateri se za osebe, za katere je bilo v postopku ugotovljeno, da so nemške narodnosti in so bile na dan 4. 12. 1948 odsotne z območja tedanje Jugoslavije, domneva, da so bile nelojalne. Lahko pa domnevo nelojalnosti vsaka oseba izpodbija kot dejansko neutemeljeno, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin. Stranka se pri tem ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Pri presoji, kdaj ima mladoletna oseba določeno mero svobode pa se je treba opreti na pravne predpise, ki so v takratni Kraljevini Jugoslaviji urejali tako poslovno sposobnost mladoletnih oseb, kot tudi njihovo morebitno kazensko odgovornost. Sklicuje se tudi na Obči državljanski zakonik iz leta 1811, ter Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929. Na podlagi navedenih zakonov je mogoče določiti tri stopnje in sicer obdobje do dopolnjenega 7 leta, obdobje od dopolnjenega 7 do dopolnjenega 14 leta in na obdobje po dopolnjenem 14 letu starosti. Navaja, da si je organ prve stopnje pred izdajo odločbe pridobil mnenje posebne strokovne komisije, ki jo je imenovala Vlada Republike Slovenije s sklepom z dne 24. 11. 2005. Poudarja, da organ prve stopnje, ki ima pooblastilo za odločanje, na stališče komisije ni vezan, mora pa se do njega opredeliti v obrazložitvi odločbe. Organ prve stopnje je z dopisom seznanil stranko po njenem pooblaščencu z vsemi navedenimi ugotovitvami in ji dal tudi možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Stranki je dal možnost tudi predlaganja dokazov za izpodbijanje domneve nelojalnosti in tudi za samo sodelovanje v postopku. Tožnik bil tudi seznanjen s stališčem Vlade Republike Slovenije z dne 24. 11. 2005. Tožnik je v postopku predložil dopis nemške okupacijske oblasti oziroma državnega pooblaščenca Izpostave v C. z dne 28. 3. 1945, naslovljenega na njunega očeta D.D., ki ga je priložil k dopisu v kopiji s prevodom v slovenski jezik, navedel pa je, da zaradi časovne odmaknjenosti ne razpolaga z drugimi pisnimi dokazili ali s pričami, s katerimi bi lahko izpodbil domnevo o nelojalnosti njegovih staršev. Pooblaščenec tožnika je navedel, da tožnik, kakor tudi njegov brat, nista bila člana nobenih nacističnih organizacij in zanju domneva o nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž ne vzdrži. Družina se je s slovenskimi družinami v B. in okolici B. vedno dobro razumela, prav tako so se tudi sinovi dobro razumeli s svojimi slovenskimi sošolci in vrstniki, med njimi, kljub različni nacionalnosti, ni bilo nikoli nobene sovražnosti ali nestrpnosti. Z nekaterimi prijatelji in sošolci slovenske narodnosti pa so ostale prijateljske vezi tudi po vojni in so se ohranile še do danes. V dokaz o navedenem je tožnik predlagal zaslišanje E.E. in F.F., ki sta bili v postopku tudi zaslišani. Izpovedali sta, da so bili člani družine prijetni, pošteni, urejeni in delovni ljudje. Bili so sicer nemške narodnost, vendar so se z vsemi dobro razumeli, to sožitje je trajalo tudi po nastanku Kulturbunda, njihov odnos do sovaščanov se ni spremenil. Družina se je iz B. izselila jeseni 1941, saj niso imeli druge izbire. Po vojni so se v A. srečali z G.G. in H.H., še kasneje sta večkrat prišla na obisk, z njima pa je bila tudi njuna mati. E.E. je izpovedala, da tožnik še danes dostikrat obišče vas B., da njihova hiša še vedno stoji in ni obnovljena. Izpovedala je tudi, da so na obisku govorili malo slovensko in malo nemško, G.G. pa zelo lepo govori slovensko. Priča F.F. je izpovedala, da je bil oče D.D. družinski človek, bil je lojalen do države, želel je, da bi se otroci učili slovensko. Tudi njegova žena je bil dobra ženska in usmiljenega srca. Tožnika nikoli ni videla v kakšni uniformi, vedno je bil zelo prijazen. Ni sodeloval v nobeni nemški organizaciji, cela družina pa se je držala bolj zase, saj so imeli veliko dela. V postopku je bil zaslišan tudi tožnik, ki je izpovedal, da je rojen v B., kjer je hodil tudi v osnovno šolo. S svojima učiteljema, ki sta oba že pokojna, je imel po vojni stike, živela sta v J. Učitelj K.K. je bil po vojni zelo reven, zato so mu pošiljali denarno in materialno pomoč, v zahvalo pa jim je poslal knjigo s svojim podpisom. Po vojni je imel stike z družino E.E. in z njo ima stike še sedaj. Z vsemi sosedi so imeli dobre sosedske odnose. Nihče od njihove družine ni bil član kakšne nacistične organizacije. Ko se je začela vojna so na njihovo območje, v sredini aprila 1941, prišli Italijani. Ko je razpadla vojska Kraljevine Jugoslavije in so ti vojaki bežali preko B., jim je njegova družina dajala hrano. Njegov oče je napisal pismo na nemški konzulat v M., da naj pustijo Kočevarje živeti naprej na tem območju, saj je to njihova domovina. Njegov oče je vztrajal, da ne bi optirali, vendar so mu Italijani grozili, da ga bodo izselili na Sicilijo ali v Abesinijo. Tako so mu grozili tudi pooblaščenci Urada za izselitev. Ni mu znano, da bi oče podpisal kakšno izjavo za opcijo k Reichu, prav tako ni bilo dano pooblastilo Preselitvenemu uradu, da bi lahko razpolagal z njihovim premoženjem. Niso vedeli, kam jih bodo preselili. Iz B. so jih 5. ali 6. decembra 1941 odpeljali s tovornimi vozili na železniško postajo v N. in od tam z vlakom preko O. do P. Tam so bili najprej v nekem taborišču blizu železniške postaje, s seboj so lahko vzeli konja, kravo, kočijo in nekaj malega pohištva. Po približno enem tednu so jih preselili v R. in tam so jih naselili v hišo gospoda S.S., ki se je že odselil. To je bila slovenska družina. Takrat je njegov oče zavrnil prevzem hiše in pripadajoče kmetije, zato so jih iz nje izselili in jim dali manjšo hišo nekega krojača. Očetu pa so nemške oblasti grozile, da mora prevzeti kmetijo, sicer ga bodo izgnali na vzhod proti Rusiji. Njegov oče je prejel tudi neko pismo, ki ga na žalost nima več, je pa to pismo rešilo življenje očetu, ko je bil s strani partizanov interniran v taborišče v Teharjih. Povedal je še, da je po vojni okoli leta 1980 obiskal gospoda S.S., ki mu je takrat dejal, da so bili takrat prevarani tako Kočevski Nemci kot tudi Slovenci. Povedal je še, da je njegov oče pomagal tudi drugim Slovencem v R., ki jih niso izselili in z njimi je vedno govoril tudi slovensko. Poudaril, je da je bil pred vojno in med vojno vedno lojalen do Slovencev. Bil je še mladoleten, leta 1941 je bil star 13 let, politično ni bil aktiven in ne sprejema zakonske domneve o nelojalnosti. Tožnik je predložil še notarsko overjeno izjavo Š.Š. z dne 8. 6. 2006. V svoji izjavi je navedla, da lahko iz lastnih izkušenj pove, da so se člani tožnikove družine do slovenskega prebivalstva vedno vedli korektno. Skupaj so delali in so bili prijatelji. Sinovi družine niso nikoli pripadali kakšni nacistični organizaciji. Izpovedala je tudi, da so se s slovenskimi sošolci sinovi razumeli dobro in so bili prijatelji.

Organ prve stopnje je 31. 5. 2005 prejel dopis Ministrstva za notranje zadeve, v katerem je navedeno, da so člani tožnikove družine vpisani v seznam optantov za nemški Reich, z drugimi podatki pa da ne razpolagajo. Organ prve stopnje je pridobil še dopis Generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu, v katerem sporočajo, da v arhivskem gradivu nimajo podatkov o morebitnem odpustu iz jugoslovanskega državljanstva na ime D. Na podlagi izvedenih dokazov organ druge stopnje ugotavlja, da je organ prve stopnje upošteval vse dokaze, ki sta jih navedli stranki, in ki jih je pridobil po uradni dolžnosti in da je po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejel pravilno odločitev, pri tem pa tudi pravilno ugotovil, da so navedbe prič in strank preveč splošne, da bi lahko izpodbile domnevo nelojalnosti. Tožena stranka še ugotavlja, da je organ prve stopnje v skladu s stališčem Vlade z dne 24. 11. 2005 zaprosil Komisijo za ugotavljanje lojalnosti mladoletnih oseb v postopku denacionalizacije za mnenje glede izpodbijanja domneve nelojalnosti. Nadalje ugotavlja, da je organ prve stopnje prejel dopis Ministrstva za pravosodje, v katerem je komisija sprejela mnenje, da se naj G.G., rojen 6. 6. 1928, in H.H., rojen 18. 12. 1934, obravnavata, kot da sta domnevo o njuni nelojalnosti do slovenskega naroda in do jugoslovanske države uspela ovreči. Mnenje pa je komisija utemeljila z dejstvom, da sta bila oba v času vojne še mladoletna, zato od njiju ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da bi se lahko kakorkoli aktivno vključila v odpor proti okupatorju in na ta način dokazala svojo lojalnost do slovenskega naroda in do slovenske države. Iz priložene dokumentacije pa ni mogoče zaslediti, da bi imenovana pred ali med vojno storila kakšno konkretno dejanje, ki bi bilo naperjeno proti interesom slovenskega naroda in jugoslovanske države. Prvostopni organ je pri tem ugotovil, da se komisija ni opredelila do posamičnih dokazov in ni iskala aktivnega ravnanja. Ocenil je, da mnenje komisije ni v skladu s stališči Vlade Republike Slovenije, da je potrebno v takih primerih presojati, ali je mogoče osebo, zaradi njene starosti sploh šteti za nelojalno oziroma, ali jo je mogoče šteti za nelojalno šele od določene starosti dalje. Tožena stranka navaja, da je nelojalnost v kontekstu določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž posledica ravnanj proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in pomeni pregrešitev zoper državljanske dolžnosti. Mladoletni otroci takih dolžnosti niso imeli in se zoper njih niso mogli pregrešiti. Za lojalnost je namreč potrebna določena mera svobodne volje in izbire, česar mladoletni otroci nimajo. Tudi preostala dva pogoja določbe 2. odstavka 35. člena ZDRŽ sta po vsebini takšna, da je za mladoletne osebe, ki jim ni mogoče priznati svobodne volje v relevantnem obdobju, ni mogoče uporabiti. Državljanski status teh oseb je zato po stališču tožene stranke odvisen od statusa staršev. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi U 2256/2004 z dne 31. 8. 2005. Glede na navedeno, na ugotavljanje državljanstva tožnika posredno vpliva ugotovitev državljanstva očeta, D.D., oziroma matere, T.T., in posledično ugotovitev, da se njegova oče oziroma mati nista štela za jugoslovanska državljana in državljana SR Slovenije, kar je bilo ugotovljeno z odločbo Upravne enote A. z dne 25. 8. 2006. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in v skladu z upravno sodno prakso je organ prve stopnje tako ugotovil, da tožnik v relevantnem obdobju ni bil jugoslovanski državljan in tudi ne postal državljan Republike Slovenije. Tožena stranka meni, da je organ prve stopnje podal dokazno oceno, ki jo je dovolj in razumljivo obrazložil. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno sklepal, da niso dovolj konkretni, da bi lahko stranka z njimi izpodbila domnevo.

Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločbi organa prve in druge stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen nepravilen sklep o dejanskem stanju ter zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, saj se izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik pripadnik nemške manjšine in nemške nacionalnosti, prav tako kakor tudi njegov brat H.H. in njegovi starši. Sporno tudi ni, da je bil tožnik skupaj s svojimi starši verjetno vpisan v Seznam oseb nemške narodnosti, ki so se med 2. svetovno vojno odločile za preselitev v Nemčijo, in da je dne 4. 9. 1950 pridobil avstrijsko državljanstvo. Prav tako ni sporno, da je imel tožnik možnost v postopku ugotavljanja državljanstva izpodbijati domnevo nelojalnosti, tako za svoja starša, kakor tudi za sebe. Poudarja, da iz dokazov, ki jih je predlagal tožnik in glede na dokaze, ki jih je pridobil organ prve stopnje iz arhivskega gradiva, izhaja, da tako tožnik kakor tudi njegova družina niso bili politično aktivni, ter da pred vojno ni bil nihče član kakšne politične organizacije. To so potrdile tudi priče, ki so bile zaslišane v postopku. Organ prve stopnje in tožena stranka nista predložila ali uporabila dokazov, ki bi nasprotovali tej ugotovitvi. Med strankama pa so sporne naslednje okoliščine: tožnik še naprej vztraja, da je s predlaganimi dokazi, ki so sicer enaki kot v postopku ugotavljanja državljanstva njegovih prednikov, ovrgel domnevo o nelojalnosti iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, tako za sebe, kakor tudi za svoje prednike. Tožena stranka se ni opredelila glede pritožbene navedbe o oceni pisnega dokaza, to je poziva državnega pooblaščenca Izpostave v C., z dne 28. 3. 1945 tožnikovemu očetu, ki nesporno dokazuje, da je oče odklonil prevzem slovenske kmetije, s tem pa odkrito, aktivno in trajno nasprotoval nemški okupaciji in razseljevanju Nemcev in Slovencev in nacistični raznarodovalni politiki. Ta dokaza in izjave prič nedvomno potrjujejo, da je bil oče pred in med vojno lojalen slovenskemu narodu, kar je izkazal z aktivnem ravnanjem, ko ni hotel prevzeti slovenske kmetije. Tožnik se ne strinja, da je njegov državljanski status odvisen izključno od državljanstva njegovih prednikov in da na ugotavljanje njegovega državljanstva posredno vpliva ugotovitev državljanstva njegovih prednikov. Meni, da lahko v skladu z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z ugotavljanjem državljanstva mladoletnih oseb zahteva, da se zanj ugotovi, da ni bil nelojalen. Poudarja, da so ugotovitve in navedbe organa prve stopnje in drugostopne nepravilne in protispisne. Meni, da je v obeh izpodbijanih odločbah toliko nejasnosti in medsebojnih nasprotij, da se izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Stališče organa prve stopnje, ki mu je v celoti pritrdila tožena stranka, da se državljanstvo oseb, ki so bile v relevantnem obdobju mladoletne, ugotavljale preko državljanstva staršev oziroma, da otroci sledijo državljanstvu staršev, je v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije (št. Up 461/01, št. Up 2/02 in št. Up 525/04). Upravno sodišče Republike Slovenije je v svoji določbi št. Up 52/04, navedlo, da se je potrebno pri ugotavljanju nelojalnosti mladoletne osebe oziroma komaj 10-letnega otroka opredeliti tako, da je iz obrazložitve razvidno, zakaj ga je mogoče šteti za nelojalnega. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka se v tej zadevi o tem nista opredelila in sta zavzela stališče, da je državljanski status tožnika odvisen izključno od državljanskega statusa njunih prednikov, in da se v postopku ugotavljanja državljanstva mladoletnih oseb nelojalnost sploh ne ugotavlja. Organ prve stopnje tudi ni upošteval mnenja komisije, z razlogom, ker bi morala komisija ugotavljati ali obstoji pritožniku kot mladoletni osebi aktivno ravnanje proti okupatorju. Meni, da za mladoletno osebo zadošča, da se v postopku ugotavljanja lojalnosti dokaže, da se ni pregrešila zoper interese slovenskega naroda, kot je to edino pravilno in logično storila komisija. Tožnik pa je navedeno dokazal z zaslišanjem prič in ne na koncu z ravnanjem svojega očeta D.D., ki je zavrnil prevzem slovenske kmetije. V nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča, da se domneva o nelojalnosti staršev ne more raztezati na osebo, ki je bila v času vojne še mladoletna, je tudi pravna konstrukcija upravnega organa, da se tudi državljanski status otrok, rojenih pred 28. 8. 1945 v postopkih ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije presoja po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž, s katerim se vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom, veljavnim pred 28. 8. 1945, to je z Zakonom o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tožnik predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik pripadnik nemške manjšine in nemške narodnosti, prav tako tudi ne, da se je pred 4. 12. 1948 nahajal v tujini. Za odločitev v zadevi je pomembno dejstvo, da je bil tožnik, na kar je v postopku tudi opozoril, leta 1941 star 13 let, torej je bil mladoleten. Tožena stranka in pred tem organ prve stopnje sta to dejstvo sicer upoštevala, pri tem pa nepravilno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je namreč svojo odločitev utemeljila z dejstvom, da je potrebno pri otrocih, ki so poslovno nesposobni in brez svobodne volje glede ravnanj in odločitve pri razlagi določila 2. odstavka 35. člena ZDrž dati vsebino temu določilu preko ugotavljanja državljanstva za njihove pravne prednike. Na podlagi navedenega je sklepala, da na ugotavljanje državljanstva tožnika posredno vpliva ugotovitev državljanstva očeta in matere, za katera pa je bilo ugotovljeno, da nista štela za jugoslovanska državljana in državljana SR Slovenije. V obravnavani zadev, ko gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen je treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva po vojni FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu. Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-1-23/93 z dne 20. 3. 1997, vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva opravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega. Da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na otroke, ki so bili v času vojne še mladoletni, je stališče, ki ga je v vrsti svojih odločitev sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopkih odločanja o ustavni pritožbi, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v postopkih odločanja o reviziji. To pomeni, da mora imeti tudi oseba, ki je bila v času vojne še mladoletna in je po predpisih bivše Kraljevine Jugoslavije v državljanstvu sicer sledila svojim staršem, možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti oziroma individualno dokazovati svojo lojalnost. Tožnik je imel sicer v postopku možnost izpodbiti domnevo nelojalnosti svojih staršev in sebe. Tožnik je bil zaslišan, prav tako so bile zaslišane predlagane priče. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje presoje izvedenih dokazov. Tožena stranka se je do izjav prič in tožnika le pavšalno opredelila in ugotovila, da tožniku ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnost. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj določenih dokazov v upravnem postopku ne more vzeti za zanesljive, pridobljenih izjav ni povezala in se ni opredelila do zatrjevane okoliščine, da je bil tožnik med vojno mladoleten, čeprav bi to morala storiti. Vsak izvedeni dokaz je namreč podvržen presoji organa in o vsakem izvedenem dokazu se mora organ v odločbi izjasniti. Tožena stranka je svojo odločitev nepravilno oprla samo na stališče, da je bila ugotovljena nelojalnost za njegova starša. S tem pa je bila določba 3. odstavka 63. člena ZDen nepravilno uporabljena.

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji (1. alinea 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnik na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V novem postopku bo morala tožena stranka postopati v skladu s stališči iz te sodne odločitve.