Up-656/02-7

13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. junija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 965/2001 z dne 27. 6. 2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IX Pg 488/98 z dne 12. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (sedaj pritožnice). Zoper tako odločitev je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica izpodbijanima sodnima odločbama očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov tožeče stranke in s tem kršilo načelo kontradiktornosti v postopku. Meni tudi, da Okrožno sodišče ni obrazložilo svoje ugotovitve, da ravnanje druge tožene stranke nima elementov spregleda pravne osebnosti. V ustavni pritožbi tudi zatrjuje, da je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ostalo neraziskano dejansko stanje, posledično pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Višjemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da je tožba nesklepčna.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica kršitve človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

Ustavno pritožbo namreč utemeljuje predvsem z navedbami, s katerimi po vsebini zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo prava, kar pa, kot je obrazloženo zgoraj, ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

Z vidika zatrjevane kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave (ki je na področju sodnih postopkov poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnice, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v obravnavanem gospodarskem sporu predlagala tožeča stranka (sedaj ustavna pritožnica). Vendar je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bistveni. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga stranke obrazložiti. Ob teh izhodiščih se izkaže, da očitki pritožnice o kršitvi človekovih pravic v postopku niso utemeljeni.

5.Okrožno sodišče je namreč pritožnici pojasnilo, da za svoje tožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje instituta spregleda pravne osebnosti po določbi druge alineje prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - ZGD), ni ponudila nobenih pravno relevantnih dokazov. V nadaljevanju je pojasnilo, da zgolj na podlagi navedb o domnevnem odkupu avtomobila in slabem poslovanju, ki se kaže v nezmožnosti vrniti del kredita, še ni mogoče sklepati, da je druga tožena stranka zlorabila pravno osebo za oškodovanje svojih upnikov. Navedlo je tudi, da tega ni mogoče sklepati niti iz dejstva, da prva tožena stranka ni spoštovala dogovora o odstopu deviznih terjatev, saj je to spadalo v okvir poslovanja prve tožene stranke. Pojasnilo je tudi, da tožeča stranka ni konkretno navedla, v čem naj bi se kazala zatrjevana zloraba druge tožene stranke, s katero bi oškodovala upnike prve tožene stranke, zgolj to, da je druga tožena vodila poslovanje prve tožene tako, da to ni bilo ugodno za upnike prve tožene stranke, pa tudi ne kaže na takšno zlorabo. Iz take obrazložitve izhaja, da je Okrožno sodišče ugotovilo, da dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, niso pravno relevantna za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka. Razumljivo je, da dokazov, ki naj bi dejstva podprli, posledično iz tega razloga ni izvajalo.

Sodišče prve stopnje je s tem svojo odločitev dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo in podprlo z argumenti, ki jih dopuščajo v pravni znanosti uveljavljene metoda razlage zakonov. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo predlagane dokaze, pač pa je pri tem treba upoštevati vse okoliščine primera.

6.Višje sodišče je odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo, pri tem pa je sprejelo pravno stališče, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Pritožnica pritožbenemu sodišču očita, da je spregledalo, da je utemeljila pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka v pripravljalnih vlogah in ne v tožbi, saj se je postopek nadaljeval v pravdi na podlagi ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi. Vendar ta očitek pritožnice ne drži. Višje sodišče je namreč v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da je pravilna ugotovitev nižjega sodišča, da pogoji za uporabo pravnega instituta spregleda pravne osebnosti niso podani. Pri tem pa ni, kakor zmotno misli pritožnica, prezrlo v postopku pred nižjim sodiščem navedenih dejstev, temveč je celo izrecno navedlo, da zgolj dejstva, ki jih je v tem postopku navedla tožeča stranka, ne morejo tvoriti dejanske podlage za uporabo omenjenega pravnega instituta, utemeljenost tožbenega zahtevka pa že iz navedb tožeče stranke ne izhaja. Iz tega razloga je do navedb pritožnice v postopku zavzelo še strožje materialnopravno stališče kakor prvostopenjsko sodišče in odločilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. S tako obrazložitvijo je Višje sodišče zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave. Zgolj nestrinjanje pritožnice z odločitvijo sodišča pa kršitve te ustavne pravice ne utemeljuje.

7.Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger