Jedro

Tožnikovo zdravstveno stanje se po naboru, na katerem je bilo ugotovljeno, da je brez omejitev sposoben za vojaško službo, ni spremenilo. Zdravnica, ki je nabornike pregledala ob začetku služenja vojaškega roka, zato ni imela podlage za omejitev njegovih aktivnosti med služenjem vojaškega roka. Odškodninska odgovornost države zato ni podana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Navedlo je, da je tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna. K nastanku škode je prispevalo ravnanje naborne komisije, ki bi morala tožnika v dvomu o njegovi zdravstveni sposobnosti poslati na specialistični pregled. Tudi zdravnici dr. Ž. je očitalo opustitev dolžnega ravnanja. Čeprav se ji je ob pregledu tožnika pojavil dvom o tem, ali je tožnik sposoben služenja vojaškega roka, tožnikovih nadrejenih ni seznanila z njegovimi zdravstvenimi težavami in ga ni opravičila telesnih aktivnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom prvostopenjske sodbe, da dr. Ž. ni ravnala v skladu z zahtevano poklicno skrbnostjo. Ker je podana odgovornost tožene stranke za ravnanje dr. Ž., pritožbeno sodišče ni preizkušalo razlogov prvostopenjske sodbe o odgovornosti naborne komisije.

Revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je skladno z Zakonom o vojaški dolžnosti (Ur. l. RS, št. 18/91; v nadaljevanju: ZVojD) vojaški obveznik razporejen k posameznim aktivnostim in dolžnostim glede na oceno zdravstvene sposobnosti za vojaško službo. Za to oceno je, na podlagi Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo (Vojaški list št. 5/91; v nadaljevanju: Pravilnik) in Pravilnika o izvajanju nabora in napotitve (Ur. l. RS, št. 17/92), pristojna naborna komisija, ne pa vojaška zdravnica. Na oceno zdravstvene sposobnosti, ki vse do poškodbe tožnika ni bila spremenjena, je vojaški organ vezan. Tožnik je bil 30.4.1992 na zdravstvenem pregledu pri naborni zdravnici, ki je ugotovila, da je že trikrat utrpel izpah leve rame. Ob pregledu ni imel težav ter, po lastni izjavi, nobenih problemov z zdravjem, kar pomeni, da že dalj časa ni prišlo do izpaha in da so se njegove sklepne vezi toliko utrdile, da ni bilo več pričakovati izpaha. Zato je bil ocenjen kot sposoben za vojaško službo z oceno 4 in diagnozo ponavljajočega izpaha leve rame z oznako 262.1. po šifrantu bolezni in telesnih okvar citiranega pravilnika. Takšna diagnoza, ki jo je potrdila tudi naborna komisija, pomeni minimalno telesno okvaro, ki je ozdravljena ali ozdravljiva, med tem ko je diagnoza z oznako 262.2 v šifrantu opredeljena kot neozdravljiva z oceno stanja 1 in posledično nesposobnostjo za opravljanje vojaške službe. Glede na ugotovitve naborne zdravnice, oceno naborne komisije, okoliščino, da tožnik v času od zdravniškega pregleda na naboru do sistematskega pregleda v vojašnici ni imel zdravstvenih težav in ker vojaška zdravnica ni razpolagala z ustrezno zdravstveno dokumentacijo (ki je tožnik v nasprotju z 10. členom Zakona o vojaški dolžnosti ni predložil), ni bilo podlage za omejitev njegovih aktivnosti v vojski. Zato je zaključek sodišč o neskrbnem ravnanju zmoten. Ugotovitev obeh sodišč, da je dr. Ž. podvomila v pravilnost ocene tožnikove zdravstvene sposobnosti pa je protispisna, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.2.1999 na kateri je bila dr. Ž. zaslišana kot priča izhaja, da je od tožnika zahtevala predložitev zdravstvenega kartona zaradi poteka časa od zadnjega pregleda. Ker sodbi sodišč prve in druge stopnje o vseh pravno odločilnih dejstvih tudi nimata razlogov oziroma so ti nejasni, med razlogi o vsebini zapisnika glede izpovedbe dr. Ž. in med samim zapisnikom pa je nasprotje, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da se od tožnika ne more zahtevati, da bi seznanjal nadrejene o svojih težavah, saj bi tako ravnala povprečno skrbna oseba. Do poškodbe je prišlo po končani jutranji telovadbi pri sproščanju mišic z odročenjem rok, kar je splošno koristna dejavnost. Disciplina v vojski tudi ni bila absolutna. Vadbe so bili oproščeni tisti vojaki, ki so sporočili vaditelju športne vzgoje, da imajo zdravstvene težave, ta pa jih je napotil v ambulanto. Tožnik bi se mogel in moral zavedati, da lahko zaradi izvedbe vaje utrpi poškodbo, saj je bil ob predhodnih izpahih poučen o aktivnostih, ki pomenijo povečano nevarnost za njegovo zdravje. Ker se je lotil vaje sproščanja mišic z odročenjem rok, čeprav mu tega njegove fizične sposobnosti niso dovoljevale, je za svojo škodo v celoti sam odgovoren.

V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da absolutno bistvene kršitve postopka niso podane ter da revizija izpodbija dejansko stanje.

Tožena stranka v reviziji citira, vendar pa ne konkretizira veljavnih predpisov. Glede odgovornosti naborne komisije meni, da so pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča, glede odgovornosti vojaške zdravnice pa, da je njena odgovornost podana in da je neodvisna od odgovornosti naborne komisije. Priglaša stroške.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije, ki mu je bila revizija vročena, se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizija očita sodbama bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se kazala v protispisnosti njune ugotovitve, da je dr. Ž. podvomila v pravilnost ocene tožnikove zdravstvene sposobnosti. Ta kršitev ni podana, saj iz zapisnika o zaslišanju dr. Ž. ne izhaja, da je zaradi poteka časa od tožnika zahtevala predložitev zdravstvenega kartona. Iz njega je razvidno prav to, kar pravilno povzemata sodbi obeh sodišč; da je zdravnica glede na postavljeno diagnozo menila, da je potrebno ponovno oceniti tožnikovo zdravstveno sposobnost. Revizija nadalje še navaja, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Dolžnost vlagatelja revizije kot izrednega pravnega sredstva je, da opredeljeno navede razloge, ki jih uveljavlja. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah v reviziji določno navedenih razlogov. Ker pa je ta revizijska navedba pavšalna in neobrazložena, revizija glede uveljavljene kršitve določb postopka ne more uspeti.

Pač pa je potrebno reviziji pritrditi v delu ko navaja, da je bilo materialno pravo glede dolžnega ravnanja zdravnice dr. Ž. zmotno uporabljeno. Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka. Dne 30.4.1992, to je pred nastopom vojaškega roka, je bil tožnik pregledan pri zdravnici dr. M.R., specialistki medicine dela zadolženi za pregled nabornikov. Ta mu je postavila diagnozo: habitualna luksacija leve rame (ohlapne vezi velikih sklepov, ki so ozdravljene ali se dajo ozdraviti), saj je imel pred tem že trikrat izpahnjeno levo ramo. Ocenila ga je kot sposobnega za vojaško službo z oceno 4, kar pomeni, da je pri njem ugotovila manjši defekt. Takšno diagnozo in oceno je 21.5.1992 sprejela tudi naborna komisija. Tožnik je avgusta 1993 odšel na služenje vojaškega roka in je bil v vojašnici 12.8.1993 pregledan pri zdravnici dr. B.Ž., tako kot vsi naborniki. Ta je podvomila ali je, glede na postavljeno diagnozo, sposoben za služenje vojaškega roka. Zato mu je naročila, naj ji do 16.8.1993 dostavi svoj zdravstveni karton, na podlagi katerega bo mogoče ponovno presojati njegovo zdravstveno sposobnost za vojaško službo. Istega dne zjutraj, preden je bil naročen pri zdravnici, si je tožnik med jutranjo vadbo izpahnil levo ramo. Dva dni po škodnem dogodku je bil spoznan za nesposobnega služenja vojaškega roka in oproščen nadaljnjega služenja vojaškega roka.

Za oceno sposobnosti za vojaško službo je pristojna naborna komisija (16. člen ZVojD), ki sposobnost nabornika ocenjuje na podlagi predhodnih zdravniških in drugih pregledov ter preiskav in na podlagi zdravniškega pregleda pri naboru (17. člen ZvojD). ZVojD tudi določa, kako morajo vojaški organi ravnati v primeru, ko pride do spremembe nabornikovega zdravstvenega stanja po opravljenem naboru. Tak nabornik je lahko poslan na ponovni zdravniški pregled, da se oceni njegova sposobnost za vojaško službo (četrti odstavek 18. člena ZvojD). Kot izhaja iz ZVojD je tudi za ponovno oceno nabornikove sposobnosti za vojaško službo pristojna naborna komisija. Merila za ocenjevanje zdravstvene sposobnosti vojaških obveznikov za vojaško službo je v času, ko je bil nabor opravljen, predpisoval Pravilnik. Telesne napake, pomanjkljivosti in poškodbe, zaradi katerih naborniki niso bili sposobni oziroma so bili omejeno sposobni za vojaško službo, so bile določene v seznamu bolezni, ki je bil objavljen kot priloga Pravilnika in je bil njegov sestavni del. Prav tako so bile kot sestavni del Pravilnika v prilogi navedene skupine omejitev, zaradi katerih so bili naborniki, ki so bili ocenjeni kot omejeno sposobni za vojaško službo, oproščeni določenih aktivnosti oziroma niso smeli biti razporejeni na posamezne dolžnosti. ZvojD in navedeni Pravilnik sta torej določala, kdo odloča o oceni nabornikove sposobnosti za vojaško službo, kakor tudi merila za to oceno, med tem ko je Pravilnik o izvajanju nabora in napotitve natančno urejal postopek izvajanja samega nabora.

Dr. Ž., ki je nabornike pregledala ob začetku služenja vojaškega roka, je bila pri pregledu dolžna ravnati po pravilih zdravniške stroke in običajih s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj je izpolnjevala obveznosti v okviru svoje poklicne dejavnosti. Ker pa vojaško dolžnost nabornikov opredeljujejo ZvojD in ustrezni podzakonski akti, je treba njeno dolžno ravnanje presojati tudi v luči navedenih predpisov. Za oceno sposobnosti nabornikov za vojaško službo je bila po ZvojD pristojna naborna komisija, ki je hkrati odločala tudi o morebitnih oprostitvah aktivnosti nabornikov oziroma o tem, na katere dolžnosti se v primeru omejene sposobnosti za vojaško službo ne smejo razporediti. V konkretnem primeru je naborna komisija ocenila, da je tožnik brez omejitev sposoben za vojaško službo. Iz navedenih predpisov, kot tudi iz Pravilnika o ocenjevanju zdravstvene sposobnosti za vojaško službo (Uradni list RS, št. 61/92), ki je veljal v času, ko je dr. Ž. pregledala nabornike, ne izhaja, da bi bila njena naloga, da preverja pravilnost ocene sposobnosti za vojaško službo, ki jo je za posameznega nabornika sprejela naborna komisija. Prav tako tudi ni bila pristojna za spremembo ocene sposobnosti za vojaško službo temveč je lahko, zaradi spremembe nabornikovega zdravstvenega stanja, začela postopek za ponovno ocenitev njegove sposobnosti. Ker se tožnikovo zdravstveno stanje po opravljenem naboru ni spremenilo, zdravnica za omejitev njegovih obveznosti ni imela podlage. Kot nadalje izhaja iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, zdravnica pred ponovnim izpahom tožnikove leve rame tudi ni razpolagala z njegovim zdravstvenim kartonom. Zato je, po presoji revizijskega sodišča, dr. Ž. v danih okoliščinah ravnala v skladu z ustrezno poklicno skrbnostjo, ko je tožniku naročila, da ji dostavi svoj zdravstveni karton in ga naročila na pregled zaradi ponovne ocene zdravstvenega stanja. Zgolj dvom dr. Ž. v pravilnost ocene naborne komisije ob tem, da s tožnikovo zdravstveno dokumentacijo niti ni razpolagala, ni dovolj za očitek, da je bila kot zdravnica dolžna ravnati bolj skrbno.

Ob ugotovljeni dejanski podlagi je materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnikova škoda nastala zaradi malomarnega ravnanja zdravnice, zadolžene za pregled nabornikov ob začetku služenja vojaškega roka. Zaradi napačnega izhodišča pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh pritožbenih navedb tožene stranke, kar bi omogočalo končni preizkus uporabe materialnega prava glede odgovornosti tožene stranke za ravnanje naborne komisije. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugoditi reviziji tožene stranke in odločiti kot v izreku tega sklepa. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.