Jedro

Sodišče druge stopnje se z zgoraj povzetimi obrambnimi tezami ne strinja, saj iz doslej zbranih podatkov in dokazov zanesljivo izhaja zahtevani dokazni standard, torej utemeljen sum, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji zoper mladoletno oškodovanko A. A. storjeni ter da je storilec teh dveh dejanj prav obdolženi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 7. 3. 2022, opr. št. II Ks 7481/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 8. 5. 2022 do 12.25 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 8. 2. 2022 od 12.25 ure dalje. Zoper njega je uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem in drugem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi predmetne kazenske zadeve in sklepa o podaljšanju pripora v luči pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Zagovornik v pritožbi povzema dokazno oceno prvega sodišča, ko slednje ugotavlja obstoj zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma na podlagi izjav mladoletne oškodovanke, njenega brata B. B. ter matere C. C., uradnega zaznamka o prepoznavi obdolženca po fotografijah, zapisniku o ogledu kraja dejanja z dne 8. 2. 2022, fotografij le-tega, zasega oškodovankinih oblačil ter odvzema bioloških sledi z delov oškodovankinega telesa. Pritožnik izraža prepričanje, da kljub doslej zbranim dokazom, še vedno ni razlogov za utemeljen sum. O slednjem bi po mnenju obrambe bilo možno govoriti šele, ko bo sodišče pridobilo mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede zavarovanih bioloških sledov ter izvedenski mnenji psihiatrične in klinično-psihološke stroke. Zato pritožnik meni, da je zaenkrat možno govoriti le o sumu storitve kaznivega dejanja.

6. Sodišče druge stopnje se z zgoraj povzetimi obrambnimi tezami ne strinja, saj iz doslej zbranih podatkov in dokazov zanesljivo izhaja zahtevani dokazni standard, torej utemeljen sum, da sta bili obravnavani kaznivi dejanji zoper mladoletno oškodovanko A. A. storjeni ter da je storilec teh dveh dejanj prav obdolženi. Mladoletna oškodovanka ga je na prepoznavi po fotografijah 9. 2. 2022 zanesljivo prepoznala kot storilca, sodišče prve stopnje pa je pod točkami 8 do 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo tudi druge relevantne podatke in dokaze, ki utemeljujejo večjo verjetnost, da sta bili predmetni kaznivi dejanji po obdolžencu storjeni kot pa da nista bili. Do takšnega zaključka je lahko sodišče prve stopnje prišlo tudi brez rezultatov analiz odvzetega biološkega materiala. Pridobljeni izvedenski mnenji psihiatrične in psihološke stroke pa bosta služili ugotavljanju subjektivne plati obravnavanih kaznivih dejanj na strani obdolženca in mladoletne oškodovanke in zato za zahtevani dokazni standard, kot je utemeljen v izpodbijanem sklepu, v predmetni fazi kazenskega postopka nista bistvenega pomena.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pod točkami 16 do 18 navedlo in tudi ocenilo tudi vse okoliščine, ki potrjujejo obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. To velja tako za objektivne kot subjektivne okoliščine. Pritožnik tega dela prvostopenjskega sklepa sicer ne izpodbija, gre pa poudariti, da je izrazita obdolženčeva ponovitvena nevarnost izkazana na podlagi podatkov o njegovi predkaznovanosti, saj je specialni povratnik, ki je bil že dvakrat pravnomočno obsojen zaradi storitev istovrstnih kaznivih dejanj.

8. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točkami 19 do 23 je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.