Jedro

Fotografije oškodovanca, posnete v bolnici, ki jih je oškodovanec sodišču predložil pred zadnjo glavno obravnavo (ne pa na predobravnavnem naroku), predstavljajo dopolnitev oškodovančeve izpovedi in ne glede na to, kdaj so bile sodišču predložene, ne gre za dokaz, na katerega se po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodba ne sme opirati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 10. 2014 spoznalo M. K. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 6. 2015 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso v znesku 240,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica pravočasno dne 14. 7. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma odredi, da se opravi nova glavna obravnava (427. člen ZKP) ter odloči, da stroški postopka obremenjujejo proračun.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 25. 8. 2015, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da album fotografij, ki jih je sodišče sprejelo kot dokaz v postopku, ni nedovoljen dokaz in je razloge o tem utemeljilo že pritožbeno sodišče v točki 6 sodbe. Pri ostalih kršitvah, ki jih zatrjuje zagovornica, pa gre za oceno dokazov, ki sta jih sprejeli sodišči in pomenijo izpodbijanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in zagovornica seznanjena ter se je zagovornica o njem izjavila z vlogo z dne 9. 9. 2015. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na vsebino vložničine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi ter ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Zato je sklicevanje obsojenčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga kljub obširnim navedbam zagovornice o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi ni ugotovilo, tudi ni dolžno razlagati, zakaj ne.

6. Neutemeljeno zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da niso podani objektivni znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 123. člena KZ-1, pri tem pa zatrjevane pomanjkljivosti niti ne obrazloži. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da je obsojenec oškodovanca z udarcem in brcami tako telesno poškodoval (udarnina obraza in izpahnjen zlom desnega gležnja, zaradi česar je bil oškodovanec še isti dan v bolnici operiran in zatem 6 dni hospitaliziran), da je bil začasno nezmožen za vsakršno delo, vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Z navedbami v zahtevi, da je sodišče napačno presodilo jakost in vrsto poškodbe oškodovanca, da krivda obsojenca ni podana in da obsojenec za izvršitev očitanega kaznivega dejanja ni odgovoren, pa zagovornica ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

7. Zagovornica v zahtevi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da so fotografije, ki jih je oškodovanec predložil sodišču na glavni obravnavi, ne pa na predobravnavnem naroku, dokazi na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati, saj so bile predložene prepozno. Enako kršitev je zagovornica uveljavljala tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene sodišče te v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni zaznalo (sodba sodišča druge stopnje, tč. 6).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so poškodbe, ki jih je kritičnega dne utrpel oškodovanec, razvidne iz obvestila o telesni poškodbi UKC Ljubljana Kirurška klinika z dne 13. 3. 2012, izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke z dne 20. 2. 2013 in dopolnitve tega mnenja, fotokopij zdravstvene dokumentacije, priloženih premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca z dne 19. 3. 2014, ter da je o poškodbah oškodovanec izpovedoval zaslišan v preiskavi dne 13. 1. 2013 in na glavni obravnavi 16. 9. 2014. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da so fotografije oškodovanca, posnete v bolnici 15. 3. 2012 (2 dni po dogodku), ki jih je oškodovanec sodišču predložil dne 25. 9. 2014, dopolnitev oškodovančeve izpovedi in ne glede na to, kdaj so bile sodišču predložene (fotografije so bile predložene pred zadnjo glavno obravnavo, na zadnji glavni obravnavi pa jih je sodišče vpogledalo in predočilo izvedencu medicinske stroke ob njegovem neposrednem zaslišanju), ne gre za dokaz, na katerega se po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP sodba ne sme opirati.

9. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje prič D. K. ter „policista, ki je obravnaval dogodek“ in ogleda kraja dogodka ter rekonstrukcije, s katerimi sodišču prve stopnje očita kršitev 17. člena ZKP, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na obravnavi 16. 9. 2014 zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje D. K., policista, ki je kritičnega dne opravil razgovor z obdolženim in oškodovancem ter za ogled in rekonstrukcijo dogodka. Ocenilo je, da priče katerih zaslišanje je zagovornica predlagala, niso neposredne priče dogodka in dejstva o katerih naj bi te priče izpovedovale k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi ničesar doprinesle; dokaznega predloga za ogled in rekonstrukcijo pa zagovornica ni obrazložila in ni navedla, katera dejstva želi z njimi dokazovati. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo tako na glavni obravnavi (list. št. 153) kot v sodbi (tč. 23 in 27). Tem razlogom je ob zavrnitvi pritožbe obsojenčeve zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (tč. 13). Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili do dokaznih predlogov obrambe in jih obrazloženo kot nepotrebne zavrnili; z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov tudi po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena. Sklicevanje vložnice na kršitev 17. člena ZKP (procesno načelo iskanja resnice) po katerem mora sodišče po resnici in popolnoma ugotovitvi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe in navedbe vložnice, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja ter da poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, ni moč pripisati obsojencu, implicira očitek zahteve, da sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo zanesljivo in popolno. S tem pa v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer skladno z Zakonom o sodnih taksah in tarifo.