Jedro

Pravnomočne sodne odločbe so zavezujoče. Na področju urejanja pravnega položaja otrok to načelo sicer ni absolutno, saj v določenih primerih lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje koristi otroka, v kateri mora sodišče tehtati obe načeli in pravni vrednoti ter odločati, kateri od njiju je treba glede na okoliščine primera dati večjo vrednost. Vendar pa so takšni primeri izjemni. Predpostavlja se, dokler se ne izkaže drugače, da pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno o varstvu in vzgoji ter stikih, temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Udeleženca sta bivša zunajzakonska partnerja in starša mld. otrok A. A., roj. ... (13 let), in B. A., roj. ... (12 let).

2.Pred sodiščem prve stopnje poteka postopek zaradi zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, ureditve stikov in določitve preživnine.

3.Sodišče prve stopnje je 14. 1. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je kot bistveno odločilo, da stiki med predlagateljico in B. A. na eni strani ter stiki med nasprotnim udeležencem in A. A. na drugi strani začasno potekajo enkrat na teden v trajanju ure in pol v prostorih CSD ... (v nadaljevanju CSD), pri čemer je na stiku prisoten tudi otrok, ki ne izvaja stikov, stiki pa potekajo v navzočnosti strokovnega delavca CSD. Stiki potekajo po predhodnem dogovoru staršev in CSD o dnevu in uri termina tako, da udeleženca otroka na stik pripeljeta deset minut pred dogovorjeno uro in ju po končanem stiku prevzameta (I. in II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da se za primer kršitve začasno določenih stikov kršitelju izreče denarna kazen v višini 500 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo višjo kazen za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju s I. in II. točko izreka začasne odredbe (III. točka izreka). Začasna odredba velja do drugačne odločitve sodišča, vendar najdlje devet mesecev od začetka izvajanja stikov pod nadzorom, pritožba zoper sklep pa ne zadrži njegove izvršitve (IV. in VI. točka izreka). Pritožbeno sodišče je s sklepom IV Cp 364/2025 z dne 18. 3. 2025 pritožbo nasprotnega udeleženca zoper začasno odredbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep potrdilo.

4.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu zaradi kršitve I. in II. točke navedene začasne odredbe izreklo denarno kazen v višini 500 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 8 dni na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (I. točka izreka), sicer jo bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka). Za primer ponovne kršitve obveznosti iz I. in II. točke začasne odredbe je nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 800 EUR, pri čemer bo sodišče v primeru kršitve prav tako po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni ter hkrati izdalo nov sklep, s katerim mu bo izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če bo tudi v nadaljevanju kršil začasno odredbo (III. točka izreka).

5.Pritožbo vlaga nasprotni udeleženec in kot bistveno navaja, da do stikov pod nadzorom ni prišlo, ker sta tako B. A. kot A. A. takšne stike zavrnila. Ne glede na to si je sam vseskozi prizadeval za izvajanje stikov, tako B. A. s predlagateljico kot A. A. z njim. Nasprotni udeleženec je B. A. vseskozi vzpodbujal k stikom z mamo in bratom, a do sedaj ni bil uspešen, saj B. A. ni bil pripravljen na nikakršne stike. Nasprotni udeleženec je A. A. klical in želel z njim vzpostaviti stik, povabil ga je tudi na dopust, za pomoč pri vzpostavitvi osebnih stikov je prosil A. A. razrednika. A. A. je vse stike zavrnil. Glede na navedeno ne držijo ugotovitve sodišča, da nasprotni udeleženec ne želi izvajati osebnih stikov in da je kršil izdano začasno odredbo. Če do stikov, ki jih je določilo sodišče, ne pride zaradi razlogov na strani otrok, tega ni mogoče šteti v breme nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec se trudi v smeri izvajanja stikov, kar izhaja tudi iz dejstva, da je med udeležencema prišlo do dogovora o stiku med predlagateljico, A. A. in B. A., ki se bo izvedel 6. 6. 2025 na igrišču v C. Navedeni dogovor je dokaz, da sta udeleženca zmožna stike vzpostaviti v nevtralnem in domačem okolju, brez prisotnosti tretjravnanje ve osebe. Glede na starost otrok izvajanje stikov pod prisilo ni v njuno korist in je škodljivo za njuna psihofizičen razvoj in zdravo rast. Nasprotni udeleženec je zato predlagal, da se način in obseg stikov, ki so v korist otrok, ugotovi s pomočjo izvedenca klinične psihologije, do tedaj pa se denarna kazen ne izreče. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo in je brez ugotovitve največje koristi otrok izreklo denarno kazen, pri čemer se je oprlo na "splošno znana dejstva" in "stališča stroke". Sklep je napačen tudi zato, ker izrečena denarna kazen ne predstavlja sredstva izvršbe, temveč pomeni kaznovanje nasprotnega udeleženca.

6.Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

7.Pritožba ni utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo odločilo, da stiki med predlagateljico in B. A. ter nasprotnim udeležencem in A. A. začasno potekajo pod nadzorom CSD. Pritožbeno sodišče se je s takšno odločitvijo strinjalo.

9.Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni ravnal v skladu z izdano začasno odredbo in je njeno izpolnitev večkrat in izrecno zavrnil.

10.Prvi sklop pritožbenih navedb, s katerimi se nasprotni udeleženec kljub temu upira izreku in izterjavi denarni kazni, se nanaša na grajo odločitve o ureditvi stikov pod nadzorom in razlogov zanjo.

11.Pravnomočne sodne odločbe so zavezujoče.1 Na področju urejanja pravnega položaja otrok to načelo sicer ni absolutno, saj v določenih primerih lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje koristi otroka, v kateri mora sodišče tehtati obe načeli in pravni vrednoti ter odločati, kateri od njiju je treba glede na okoliščine primera dati večjo vrednost. Vendar pa so takšni primeri izjemni. Predpostavlja se, dokler se ne izkaže drugače, da pravnomočna sodna odločba, v kateri je odločeno o varstvu in vzgoji ter stikih, temelji na spoštovanju načela največje koristi otroka.2

12.Sodišče je v postopku izdaje začasne odredbe presojalo ogroženost A. A. in B. A. ter njuno največjo korist. Na podlagi celovitega tehtanja relevantnih okoliščin je ocenilo, da ju odsotnost stikov z enim od staršev in sorojencem ogroža ter da so v tem trenutku v njuno največjo korist stiki pod nadzorom CSD. Sodišče je pri odločanju imelo pred očmi negativne vidike stikov pod nadzorom, vendar je ocenilo, da je v dani družinski situaciji to edini način stikov, ki lahko zagotovi njihovo ponovno vzpostavitev ter redno in kvalitetno izvajanje. Sodišče je pred izdajo začasne odredbe pridobilo mnenje otrok in upoštevalo, da A. A. stike z očetom zavrača in da B. A. stikom z mamo ni naklonjen, vendar je ocenilo, da ne gre za pristno doživljanje otrok, temveč posledico ravnanja udeležencev, pri čemer je pretežni delež odgovornosti pri nasprotnem udeležencu. Sodišče za sprejem in utemeljitev navedene odločitve ni potrebovalo strokovnega znanja klinične psihologije ali psihiatrije. Začasna odredba o ureditvi stikov je namenjena odvrnitvi ogroženosti otroka v zvezi z njegovimi stiki s starši in drugimi sorodniki in ne zagotovitvi dolgoročno najkoristnejšega načina izvajanja stikov. Noben udeleženec ni predstavil okoliščin, ki bi razumno pojasnile, kaj šele opravičile ali utemeljile prekinitev odnosa vsakega fanta z enim od staršev in sorojencem. V odsotnosti indicev, da bi izvajanje stikov otroka ogrožalo, se je sodišče pri iskanju začasne rešitve smelo opreti na splošno znana dejstva in enotno sprejeta strokovna stališča o pomembnosti in koristnosti ohranjanja in razvijanja odnosov s starši in drugimi sorodniki za otrokov zdrav osebnostni in čustveni razvoj ter škodljivosti (neupravičene) prikrajšanosti za te odnose.

13.Pritožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ne uspe utemeljiti, da je v začasni odredbi vsebovana odločitev v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V pritožbi navaja, da otroka stike zavračata in da glede na njuno starost (12 in 13 let) stiki zoper njuno voljo niso v njuno korist. Do teh pomislekov se je pritožbeno sodišče izčrpno opredelilo v sklepu z dne 18. 3. 2025, v njem zavzetih stališč ne omaje nobena pritožbena navedba.

14.V okviru drugega sklopa razlogov, s katerimi nasprotuje izreku denarni kazni, nasprotni udeleženec utemeljuje, da je razlog za neizvršitev začasne odredbe na strani otrok, ki kljub njegovemu prizadevanju stike zavračata. Tudi te navedbe so neutemeljene.

15.Predlagateljica je A. A. uspešno pripravila na stike pod nadzorom, A. A. se je ob razgovoru na CSD s takšnimi stiki (sicer nerad) strinjal. Pritožnik tako ob obširnem pojasnjevanju svojih prizadevanj za stike z A. A. spregleda, da je opustil najbolj očitno, smiselno in najlažje izvedljivo možnost. Ta je hkrati tista, h kateri je zavezan z začasno odredbo. Očitno je zato, da nasprotni udeleženec pri zavračanja njene izvršitve ne zasleduje volje in koristi otroka, temveč lastna prepričanja in interese.

16.Iz navedb nasprotnega udeleženca nadalje izhaja, da je B. A. ponudil izvajanje stikov pod nadzorom, vendar jih je sin odklonil. Tudi če to drži, nasprotni udeleženec s takšnim ravnanjem ni izpolnil z začasno odredbo naloženih obveznosti. Starš, pri katerem biva otrok, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike, ter si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev (drugi odstavek 141. člena Družinskega zakonika). Že to, da je nasprotni udeleženec odločitev in odgovornost za izvajanje stikov preložil na B. A., predstavlja psihični pritisk in čustveno obremenjevanje otroka. Poleg tega nasprotni udeleženec svoja odkrito negativna stališča do stikov pod nadzorom ter odklonilen odnos do kakršnihkoli drugih stikov B. A. z materjo prenaša na sina, ki se zaradi lojalnosti in čustvene odvisnosti od očeta do stikov ne upa ali zmore opredeliti drugače kot on. Ne samo da B. A. k stikom ne vzpodbuja, s svojim zavednim ali nezavednim vplivom ga od njih odvrača. Razlog za to ni skrb za sina, temveč togo in nekritično vztrajanje pri svojih stališčih in preteklih zamerah.

17.Res je, da obveznost prizadevanja starša za stike otroka z drugim od staršev predstavlja obveznost prizadevanja in ne rezultata. Vendar pa iz zgornjih ugotovitev povsem jasno izhaja, da nasprotni udeleženec niti svoje obveznosti prizadevanja ni izpolnil. Šele, če bi se to zgodilo, bi lahko sodišče razlog za neizvajanje stikov pripisalo (izključno) volji otrok.3 Izrečena denarna kazen tako ne predstavlja kaznovanja nasprotnega udeleženca, temveč je njen namen doseči njegovo spoštovanje obveznosti iz sodne odločbe z namenom uresničitve pravice predlagateljice in sinov do družinskega življenja.

18.Dogovor o izvedbi dveh stikov izven prostorov CSD in brez navzočnosti strokovnih delavcev ugotovitev in odločitve sodišča ne spremeni. Najprej zato, ker takšni stiki po pogostosti in trajanju ne ustrezajo v začasni odredbi urejenim stikom. Drugič zato, ker je izvedba takšnih stikov vedno znova odvisna od odločitve nasprotnega udeleženca in kot taka predlagateljici in otrokom ne zagotavlja uresničevanja pravice do stikov. In nazadnje zato, ker ravnanja nasprotnega udeleženca po izdaji začasne odredbe, ko je kljub sklenjenemu dogovoru o izvajanju stikov pod nadzorom v zadnjem trenutku preklical predhodno dogovorjeni stik, nato pa se ni strinjal s stikom v domačem okolju, jasno kažejo, da stike podpira le verbalno in navidezno, v resnici pa jih še naprej na različne načine otežuje in onemogoča.

19.Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1) tako ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1 V konkretnem primeru je obveznost spoštovanja sodne odločbe nastopila že z njeno izdajo, saj pravno sredstvo zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-383/11 z dne 18. 9. 2013.

3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2022 z dne 19. 4. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 141, 141/2, 161, 162

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.