Jedro

Tožnica (Zoisova štipendistka) je imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu, zato je izpolnjevala pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013 in tožnici za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR in ga naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici njene stroške postopka v višini 195,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo in sicer zoper vse tri točke izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena Zakona o štipendiranju, ki določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Pogoji za pridobitev štipendije morajo biti izpolnjeni na prvi dan šolskega oz. študijskega leta, saj se o štipendiji odloči od prvega dne šolskega oz. študijskega leta. Dodatek je po 3. členu Zakona o štipendiranju del štipendije in velja zanj glede izpolnjevanja pogojev enako kot glede osnovne štipendije, kar pomeni, da mora štipendist izpolnjevati pogoje za dodelitev posameznega dodatka z dnem dodelitve štipendije, torej za študente s 1. 10. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oz. študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu. Nadalje opozarja na napačno tolmačenje 30. člena Zakona o štipendiranju, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Namen zakonodajalca je bil dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja oz. zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 57/2012, v nadaljevanju ZPCP-2D) je črtal besedo "ali" in celotno 2. alineo, zaradi česar se 30. člen dobesedno sicer bere tako, kot ga je razlagalo prvostopenjsko sodišče. S pritožbo poudarja, da razlaga po namenu, kakor tudi zgodovinska razlaga, takšnega stališča ne podpirata. Namen dodatka za bivanje ostaja še naprej enak - pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. Navaja, da je bil javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije objavljen že junija 2012, zato ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti, niti popraviti obrazca vloge, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov. Tožena stranka se je zato zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja oprla na uradne evidence na podlagi 139. člena ZUP. Upravni organ si mora skladno s to določbo podatke iz uradnih evidenc priskrbeti po uradni dolžnosti in jih ne sme zahtevati od vlagateljev, razen če bi vlagatelj izrecno prepovedal pridobivanje teh podatkov po uradni dolžnosti. Slednjega pa tožeča ni storila. Čeprav je s podpisom vloge izjavila, da je seznanjena, da na podlagi 66. in 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, iz uradnih evidenc pridobiva podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev pomembnih za odločanje in da se s tem strinja. Opozarja še, da ob začetku študijskega leta 2012/2013 podatki o subvencijah prevoza niso bili na voljo, saj se je ZPCP-2D začel uporabljati šele konec avgusta 2012 in evidence sploh še niso bile vzpostavljene. Zaradi navedenega se je moral organ prve stopnje pri odločanju o tem, ali dodatek za bivanje zasleduje namen, za katerega je dodeljen, opreti na podatke iz uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja. Toženec opozarja tudi na napačno interpretacijo 47. člena Zakona o štipendiranju, ki opredeljuje medletne spremembe. Poleg tega pa Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij v 23. členu in v 35. členu določa, da so spremembe in druge okoliščine iz 3. odstavka 47. člena Zakona o štipendiranju, ki vplivajo na štipendijsko razmerje takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Opozarja pa tudi na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da štipendist, ki 1. 10. še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka šolskega oz. študijskega leta.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 11. 2013 v zvezi z odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 30. 1. 2013, s katero je vlogi tožnice za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ugodil in ji dodelil Zoisovo štipendijo v študijskem letu 2012/2013 v višini 169,99 EUR mesečno, ki se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Ni pa ji priznal dodatka za bivanje, ker je štel, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanje 1. 10., to je na začetku študijskega leta.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Zakonu o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 57/2012 v nadaljevanju ZŠtip), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica imela stalno prebivališče prijavljeno na naslovu A. izobraževala pa se je v kraju B., kjer je začasno prebivala. Kot dokaz je predložila nastanitveno pogodbo, iz katere izhaja, da je imela sklenjeno za čas od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2013 za bivanje na naslovu C.. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v vlogi za uveljavitev pravice oz. za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 navedla, da se bo izobraževala izven kraja stalnega prebivališča. Potrdilo o začasnem prebivanju na naslovu začasnega prebivališča v B. je bilo izdano 9. 10. 2012 in ne ob začetku študijskega leta dne 1. 10. 2012, je pa že za obdobje od 1. 10. 2012 imela sklenjeno nastanitveno pogodbo (priloga A5).

Ker je tožnica imela sklenjeno nastanitveno pogodbo že z začetkom študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 na začasnem naslovu C., pomeni, da je tožnica že na ta dan izpolnjevala tudi pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Tožnica je sicer res šele 9. 10. 2012 prijavila začasno prebivališče, vendar pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da dokaz o prebivanju na začasnem naslovu tožnica dokazuje z nastanitveno pogodbo. Razen tega ZŠtip Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij in Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 (priloga A4).

V konkretnem primeru ne gre za spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oz. višino te štipendije, temveč zato, da je tožena stranka v okviru pravnega postopka nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnici ni priznalo spornega dodatka, čeprav je tožnica že od samega začetka študijskega leta bivala v kraju študija, na podlagi sklenjene nastanitvene pogodbe in zaradi bivanja v kraju študija imela tudi višje stroške. Tožena stranka je napačno materialnopravno odločila, da tožnici dodatka za izobraževanje zunaj prebivališča ni priznala in upoštevala v višini štipendije.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot npr. opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. S tem, ko je tožnica že v vlogi za priznanje pravice do Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 z dne 2. 9. 2012 navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega bivanja in da bo stanovala drugje ter da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da ima tožnica že z 9. 10. 2012 prijavljeno začasno prebivališče v B., torej v kraju študija, so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Takšno dejansko stanje pa je bilo mogoče ugotoviti že do dneva izdaje prvostopne odločbe z dne 30. 1. 2013. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena ZŠtip in da je napačno stališče v zvezi z razlago 30. in 47. člena ZŠtip. Stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da štipendist, ki 1. 10. še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka šolskega oz. študijskega leta, ampak od prijave začasnega prebivališča dalje, pa je bilo kasneje spremenjeno in zavzeto stališče, kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih podpisov, zaradi česar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.