Jedro

Za izdajo sodbe brez opravljene glavne obravnave ni potrebno, da sodišče stranke o takšni nameri obvesti ali jim da možnost, da se o tem izjavijo.

Skupščina delniške družbe je univerzalna, če se je udeležijo vsi delničarji. Pri tem se ne upoštevajo lastne delnice družbe, ker družba iz lastnih delnic nima nobenih pravic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev ničnosti skupščine toženke z dne 26. 5. 2021 ter ničnost vseh skupščinskih sklepov, sprejetih na tej skupščini, ki se nanašajo na: - ugotovitev sklepčnosti skupščine, - razrešitev člana nadzornega sveta in imenovanje dveh novih članov nadzornega sveta, - izrek nezaupnice direktorici toženke (tj. tožnici) ter - pooblastilo notarki za izvedbo vpisa sklepov v sodni register.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti zgoraj navedenih sklepov skupščine toženke. Utemeljevala jih je na kršitvi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki zadevajo sklic skupščine (prva alineja 390. člena ZGD-1): skupščine ni sklicalo poslovodstvo, ni potekala na sedežu družbe, ni bila sklicana 30 dni pred zasedanjem in ni bila javno objavljena.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja dejstva, ki med strankama niso bila sporna: - družba A. d. d. je edini delničar toženke z 152.558 delnicami, poleg tega pa ima toženka tudi 123 lastnih delnic; - tožnica je (bila) direktorica toženke, - skupščine dne 26. 5. 2021 se je udeležil zakoniti zastopnik edinega delničarja, medtem ko se je tožnica ni udeležila.

7. Iz prvostopenjske sodbe še izhaja, da toženka v bistvu ni oporekala trditvam o kršitvah, ki zadevajo sklic skupščine (prva alineja 390. člena ZGD-1), vendar je trdila, da so te kršitve sanirane preko univerzalne skupščine, saj so se je udeležili vsi delničarji oziroma edini delničar. Med strankama je bilo sporno ali je treba lastne delnice upoštevati pri institutu univerzalne skupščine. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lastne delnice pri tem ne upoštevajo, ker ne dajejo družbi nobenih članskih pravic (249. člen ZGD-1). Zato so bile vse kršitve glede sklica skupščine sanirane s tem, da so se je udeležili vsi delničarji.

8. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo brez opravljene glavne obravnave, v skladu s 488. členom ZPP, ki določa, da kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu.

9. Zaradi tega pritožnica očita kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ustavne pravice do enakega varstva pravic ter kršitev določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem predvsem očita, da bi sodišče prve stopnje o nameri izdaje sodbe brez glavne obravnave moralo stranki obvestiti in pozvati na izjasnitev.

10. Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Kot navaja tudi pritožnica sama, obveznost razpisa glavne obravnave ni absolutna. ZPP določa tako izjemo za gospodarske spore v skladu s prej citiranim 488. členom. Taka ureditev in koriščenje te možnosti, ob izpolnitvi predpostavk, ne pomeni kršitve ustavno zagotovljenih pravic. V zakonu ni podlage za stališče pritožnice, da bi moralo sodišče pred tem stranko o nameri izdaje sodbe brez opravljene glavne obravnave obvestiti. Zakon kaj takega ne zahteva. Tudi iz pravne teorije izhaja, da sodišče strank k izjavi o tem, ali zahtevajo obravnavo, ni zavezano pozivati, stranka mora to zahtevati že vnaprej.1 Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožbe na sodno odločbo VSL I Cpg 397/2021, saj tudi iz slednje kaj takega ne izhaja. V citirani zadevi je sodišče prve stopnje stranki sicer o tem predhodno res obvestilo, vendar to za uporabo 488. člena ni nujno. Tako stališče pa tudi ne izhaja iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) 47227/99, saj ESČP zadeve v navedenem primeru sploh ni sprejelo v obravnavo.

11. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da pogoji v skladu s 488. členom ZPP niso bili izpolnjeni, ker je bilo dejansko stanje sporno. V zvezi s tem navaja, da je bilo sporno ali so bili na skupščini prisotni vsi delničarji ali ne. To pa ne drži, saj med strankama ni bilo sporno, da je A. d. d. edini delničar toženke in je bila na njeni skupščini prisotna. V zvezi s tem je bilo sporno le vprašanje ali se pri izpolnjenosti pogoja univerzalnosti skupščine morajo upoštevati tudi lastne delnice. To je pravno in ne dejansko vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo. Lastne delnice se pri tem ne upoštevajo, ker družba iz lastnih delnic nima nobenih pravic (249. člen ZGD-1). Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče moralo opraviti pisno presojo dokazov, saj vso relevantno dejansko stanje izhaja že iz trditev strank.

12. Nazadnje pritožnica navaja tudi, da bi moralo v zvezi s sklepom pod točko 3 (izrek nezaupnice direktorici) izvesti materialno procesno vodstvo, tožnico pozvati na dopolnitev trditvene podlage, zahtevek pa presojati v skladu z vsemi možnimi pravnimi podlagami. V zvezi s tem izpostavlja 86. člen OZ, ki določa ničnost pravnih poslov, ki nasprotujejo moralnim načelom. Tudi te navedbe so neutemeljene. Razlog za zavrnitev zahtevka v tem delu ni v pomanjkljivi trditveni podlagi, ampak v njegovi nesklepčnosti (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica je v zvezi s to točko podala precej obširno trditveno podlago (6. točka prve pripravljalne vloge), vendar te navedbe (ki se nanašajo na prodajo družbe A. d. d.) niso pravno relevantne za odločanje o ničnosti sklepa, s katerim skupščina izreče nezaupnico, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Potrebe po materialnem procesnem vodstvu zato ni bilo, ker je bil zahtevek v tem delu nesklepčen.

13. Višje sodišče tudi ne sledi pritožnici, da sodišče prve stopnje ni zahtevka v tem delu presojalo glede na vse možne pravne norme, predvsem 86. člen OZ, ki določa ničnost pravnih poslov v primerih nasprotovanja moralnim načelom. Ob tem ni jasno zakaj pritožnica meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti 86. člen OZ, saj že ZGD-1 v 390. členu določa ničnost skupščinskega sklepa, če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo (četrta alineja). Navedeni ničnostni razlog je potrebno že zaradi same odprtosti pojma morale razlagati ozko in v praksi redko pride v poštev.2 Sklep, s katerim skupščina družbe izreče nezaupnico direktorici, tako ne more biti ničen zaradi nasprotovanja morali. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722. 2 Literatura npr. navaja nasprotovanje morali, če bi sklep določal dotacije dela dobička neonacistični organizaciji; M. Kocbek v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja, str. 562.