Jedro

Zahtevek za izročitev listine, primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (ki ga v primeru dvojne prodaje nepremične prvi kupec vloži zoper drugega, nedobrovernega kupca, ki je svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo), predstavlja stvarnopravni in ne obligacijski zahtevek.

Ugotovitvena tožba je dopustna tudi, če tožnik izkaže, da njegov pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek konkretnega spornega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel. Le z ugotovitveno tožbo si namreč stranka v takšnem primeru lahko zagotovi pravnomočno odločitev o (ne)obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja.

Tožnik bi vpis v zemljiško knjigo lahko dosegel le s t.i. izbrisno tožbo po hrvaškem pravu, ki je urejena v drugem odstavku 125. člena Zakona o vlastništvu i drugim stvarnim pravima (ZV). Gre za tožbo, s katero lahko stranka, v primeru dvojne prodaje nepremičnine, zahteva izbris vpisa lastninske pravice in vpis svoje lastninske pravice, v primeru, da pridobitelj ni postopal v dobri veri in je v trenutku, ko je sklenil pravni posel z odsvojiteljem vedel, da je nepremičnina veljavno odsvojena drugemu in mu predana v posest. Ker gre za dajatveno tožbo, ki zagotavlja popolnejše in učinkovitejše pravno varstvo, pa (skladno z ustaljeno sodno prakso) nima pravnega interesa za izdajo ugotovitvene sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Drugi toženec in tožeča stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa mora prvemu tožencu povrniti 1.759,73 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka). Zaradi nepristojnosti slovenskih sodišč je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožeča stranka od drugega toženca zahteva, da ji izstavi zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki ležijo v Republiki Hrvaški (II. točka izreka). Prav tako je zavrglo tožbo na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med prvim in drugim tožencem, v delu, ki se nanaša na sporne nepremičnine (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.735,85 EUR pravdnih stroškov prvega toženca in 2.735,85 EUR pravdnih stroškov drugega toženca (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev (iz pritožbe izhaja, da zoper II., III. in IV. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Oba toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek za izročitev listine, primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (ki ga v primeru dvojne prodaje nepremične prvi kupec vloži zoper drugega, nedobrovernega kupca, ki je svojo lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo), predstavlja stvarnopravni in ne obligacijski zahtevek. Netočne so pritožbene navedbe, da sodišče takšnega stališča ni pojasnilo. Razlaga o tem je podana v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je v njem navedlo, da gre za zahtevek,(1) ki je zrcalno istoveten ugovoru, ki bi ga tožeča stranka (prvi kupec nepremičnine) imela v primeru, da bi prodajalec (ali poznejši nedobroveren kupec) od nje zahteval izročitev sporne nepremičnine. Gre za ugovor prodane in izročene stvari, poznan že od rimskega prava, kot execptio rei venditae et traditae. Takšen ugovor je stvarnopravni in ne obligacijski ugovor – torej exceptio in rem, ne pa in personam. Enako stališče je že večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.(2) Svojo odločitev je tako sodišče prve stopnje obrazložilo v zadostni meri. Smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP posledično ni podana.

6. Iz navedenega izhaja, da ni sprejemljivo pritožbeno stališče (zavzeto ob sklicevanju na odločbo Sodišča evropskih skupnosti C 294/92(3) in odločbo VS RS II Ips 216/86), da zahteva za izstavitev zemljiškoknjižne listine prvega dobrovernega kupca, zoper drugega slabovernega kupca, temelji na pogodbi med prvim kupcem in prodajalcem, drugi kupec pa naj bi s tem, ko je v slabi veri sklenil s prodajalcem drugo prodajno pogodbo, vstopil v obligacijsko razmerje med prvim kupcem in prodajalcem. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage. Ni mogoče šteti, da je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 14. 11. 2011 prodajalca (prvega toženca) z drugim kupcem (drugega toženca) prišlo do prenosa pogodbe po 122. členu OZ, zaradi česar bi postal drugi kupec imetnik vseh pravic in obveznosti prodajalca iz kupoprodajne pogodbe z dne 15. 3. 2004, sklenjene s prvim kupcem. Pritožbeno naziranje, da je prišlo do vstopa drugega kupca v obligacijsko razmerje med prodajalcem in prvim kupcem je zmotno, saj za to, da bi bilo mogoče drugega kupca šteti za (singularnega) pravnega naslednika prodajalca, ni ne zakonske ne pogodbene podlage. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo VSL II Cp 641/2010, v kateri je višje sodišče presojalo povsem drugačno situacijo, ko je tožeča stranka sicer razpolagala s prodajno pogodbo za nepremičnino, na kateri pa prodajalčev podpis ni bil overjen. Izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, je tako v omenjenem primeru res pomenila zgolj dopolnitev že obstoječe listine (torej prodajne pogodbe) z overitvijo podpisa prodajalca. Tudi s pravnim mnenjem občnih sej Vrhovnega sodišča RS, objavljenem v Poročilu VSS 1/87 str. 2., stališča pritožnice ni mogoče uspešno utemeljiti, glede na to, da obravnava uporabo določbe drugega odstavka 104. člena ZOR, o odvzemu predmeta nične pogodbe v korist občine po uradni dolžnosti. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine prvega kupca zoper drugega kupca, s katerim prvi kupec ni v pogodbenem razmerju, že zato ne temelji niti na določbi prvega odstavka 87. člena OZ.

7. V posledici zaključka, da zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v obravnavanem primeru predstavlja stvarnopravni zahtevek, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je za njegovo presojo izključno pristojno sodišče, na območju katerega leži sporna nepremičnina – v obravnavanem primeru torej hrvaško sodišče. Tožbo tožeče stranke je zato sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrglo.

Glede zahtevka na ugotovitev ničnosti:

8. Iz določbe drugega odstavka 181. člena ZPP izhaja, da je pravni interes tožnika posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe. Najbolj na splošno predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Pravilno pa pritožba izpostavlja, da je ugotovitvena tožba dopustna tudi, če tožnik izkaže, da njegov pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek konkretnega spornega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel. Le z ugotovitveno tožbo si namreč stranka v takšnem primeru lahko zagotovi pravnomočno odločitev o (ne)obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja.(4)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru takšna situacija ni podana. Sodba, s katero bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporna kupoprodajna pogodba nična, bi bila ugotovitvena sodba, ki ne bi bila izvršljiva. Tožnik na njeni podlagi vpisa v zemljiško knjigo ne bi mogel doseči. To bi lahko dosegel le s t.i. izbrisno tožbo po hrvaškem pravu, ki je urejena v drugem odstavku 125. člena Zakona o vlastništvu i drugim stvarnim pravima (v nadaljevanju ZV). Gre za tožbo, s katero lahko stranka, v primeru dvojne prodaje nepremičnine, zahteva izbris vpisa lastninske pravice in vpis svoje lastninske pravice, v primeru, da pridobitelj ni postopal v dobri veri in je v trenutku, ko je sklenil pravni posel z odsvojiteljem vedel, da je nepremičnina veljavno odsvojena drugemu in mu predana v posest. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka zoper drugega toženca, pred pristojnim hrvaškim sodiščem, takšno tožbo že vložila. Ker gre za dajatveno tožbo, ki zagotavlja popolnejše in učinkovitejše pravno varstvo, pa (skladno z ustaljeno sodno prakso) nima pravnega interesa za izdajo ugotovitvene sodbe. Cilj, ki ga tožeča stranka zasleduje z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne seže prek opisanega dajatvenega zahtevka, s katerim bo tožeča stranka lahko dosegla prav to kar želi – torej vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.

10. Iz zavzetih zaključkov nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da si tožeča stranka s predmetno tožbo skuša le izboljšati položaj v postopkih, ki se vodijo pred hrvaškim sodiščem (predvsem v postopku, ki med njim in drugim tožencem teče na podlagi 125. člena ZV). Navedbe, ki jih podaja v predmetnem sporu (predvsem, da so bile nepremičnine že veljavno prodane in izročene tožniku, drugi toženec pa je ob njihovem nakupu to vedel), bo moralo presojati hrvaško sodišče, ko bo odločalo o dajatvenem zahtevku. Iz tožbe, ki jo je tožeča stranka v dokazne namene predložila tudi v predmetnem postopku izhaja, da je ta takšne trditve v sporu pred hrvaškim sodiščem že podala. Ugotovitveni zahtevek tako ni nujen za zavarovanje lastninske pravice tožeče stranke na spornih nepremičninah.(5) Varstvo, ki ga daje tožba po 125. členu ZV je namreč popolnejše od varstva, ki bi ga tožeča stranka lahko dosegla z ugotovitveno tožbo (ki tožeči stranki ne bi dala nobenega zagotovila, da bo mogoč vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo). Že iz tega razloga pravni interes za odločanje o slednji, ne more biti podan.

11. V zvezi z vprašanjem, ali bi bila tožeča stranka upravičena do ugotovitvenega zahtevka, če bi se nepremičnina nahajala v Sloveniji, je treba kot bistveno ugotoviti, da je bila v predmetnem primeru vložena samostojna ugotovitvena tožba ter da hkrati že poteka pravdni postopek z ustreznim dajatvenim zahtevkom. V takem primeru bi tožeča stranka lahko vložila zgolj vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP), ne pa samostojne ugotovitve tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP). Nenazadnje bi namreč lahko, ob dopustitvi takšne samostojne tožbe, prišlo do nezdružljivih sodnih odločb v različnih državah, tako na primer ob ugoditvi predmetnemu tožbenemu zahtevku in zavrnitvi stvarnopravnih zahtevkov tožeče stranke pred hrvaškim sodiščem. Kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bila v zadevi, v kateri tožeča stranka zahteva ugotovitev lastništva spornih nepremičnin in vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, podrejeno pa izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vložena nasprotna tožba z zahtevkom za izpraznitev in izročitev nepremičnin. Gre torej za en postopek, ki odpravlja nevarnost, da bo prišlo do medsebojno protislovnih sodnih odločb, s predhodnim vprašanjem glede ničnosti kupoprodajne pogodbe med toženkama. Ugotovitev morebitne ničnosti pogodbe med toženkama bo zato obravnavana kot predhodno vprašanje v pravdi pred hrvaškim sodiščem.

12. Na takšno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da so sodišča pravni interes za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb priznavala denacionalizacijskim upravičencem in dejanskim lastnikom funkcionalnih zemljišč (oziroma pripadajočih zemljišč k stavbi). Bistvena razlika med predmetnim postopkom in postopki na katere se sklicuje pritožba (VSL II Cp 3712/2009 ter VS RS II Ips 262/2009 in II Ips 3/2010), je v tem, da je v citiranih primerih že jasno, da stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti pogodb, ima lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču oziroma na zemljišču, ki je predmet denacionalizacijskega postopka. Vprašanje je le še, kolikšno to zemljišče je oziroma ali ji bo zemljišče vrnjeno v naravi. Gre za specifične postopke, ki so posledica ureditve in institutov, ki izhajajo iz časa družbene lastnine (in niso primerljivi z današnjim, jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava). V vseh citiranih primerih je tako poudarjeno je, da pravni interes za ugotovitev ničnosti izhaja iz dejstva neurejenosti zemljiške knjige (in močno relativiziranega načela zaupanja vanjo), ki je posledica specifičnosti sistema družbene lastnine. To je povsem drugače od primera kot je obravnavani, ko je sporno prav lastništvo tožeče stranke na nepremičninah in je to predmet ugotavljanja v drugem postopku.

13. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da bi ugodilna ugotovitvena sodba v obravnavanem primeru omogočila izbris hipoteke, ki je na sporni nepremičnin vpisana v korist hrvaške davčne uprave. 89. člen Općeg poreznog zakona se namreč (kot pravilno navaja odgovor na pritožbo) nanaša na „privremeno porezno rješenje“, torej na začasno odmero davka (in davčnemu organu omogoča, da naknadno preveri podatke iz davčne prijave, podane s strani davčnega zavezanca, ter na takšni podlagi spremeni odmero). V obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano, da bi bila hipoteka na nepremičninah vpisana na podlagi takšne (začasne) odmere, zato tudi do izbrisa po citiranem členu ne bi moglo priti.

14. Dejstvo, da tožeča stranka lastninske pravice pravno formalno še ni pridobila, saj ta ni bila nikoli vpisana v zemljiško knjigo, je sicer resnično. Tako je utemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da njegova lastninska pravica ni zgolj ogrožena, ampak je kršena. Vendar pa takšen zapis na pravilnost odločitve ne vpliva. Iz njega predvsem izhaja, da je posledica vpisa lastninske pravice drugega kupca (drugega toženca) v zemljiško knjigo (v kolikor ta lastninske pravice dejansko ni pridobil) neposredno kršila pravice tožeče stranke, ne pa jih zgolj ogrozila. Takšna ugotovitev pa je povsem pravilna.

15. Irelevantni so ob vsem navedenem pritožbeni očitki, da se bo v postopku po 125. členu ZV pred hrvaškim sodiščem uredilo zgolj razmerje med tožečo in drugo toženo stranko. Kot je že bilo pojasnjeno, bo v primeru, da bo zahtevku tožeče stranke v izbrisnem postopku ugodeno, iz zemljiške knjige izbrisana drugo tožena stranka, namesto nje pa se bo vanjo kot lastnica spornih nepremičnin vpisala tožeča stranka. To pa je nesporno končni interes, ki ga tožeča stranka zasleduje tudi s predmetno tožbo. Na kakšen način naj bi se v posledici izrecne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe dodatno oziroma drugače rešilo tudi njeno razmerje s prvo toženo stranko, ni jasno. Tudi, če bi (eventualno) ta terjatev do drugo tožene stranke prodala, to na položaj tožeče stranke ne bi vplivalo. Zgolj potencialna možnost, da bi kupec terjatve lahko le-to zavaroval s hipoteko na spornih nepremičninah, pa ne zadostuje za interes za ugotovitveno tožbo.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (drugi odstavek 360. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je izpodbijani sklep pravilen, tožeči stranki pa z njim nista bili kršeni ustavni pravici do zasebne lastnine in do sodnega varstva. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena) ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Poleg tega mora prvi toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Priznalo ji je 1.422,40 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV. Tožeča stranka ji mora tako povrniti 1.759,73 EUR pritožbenih stroškov.

18. Odgovor na pritožbo drugega toženca ni doprinesel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben. Slednji mora tako sam kriti stroške, ki so mu z njim nastali (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodna praksa je tak zahtevek dopuščala pred uveljavitvijo novele ZZK-1C.

Op. št. (2): Poleg odločb II Ips 44/2007 in II Ips 898/2009, ki ju omenja sodišče prve stopnje, tudi v odločbi II Ips 1244/2008. Da gre za stvarnopravni zahtevek pa je mogoče razbrati tudi iz pravnega mnenja občne seje VSS z dne 29. in 30. 6. 1987 (ko to zapiše: „Pravica, zahtevati na tak način odpravo ovire za vknjižbo prvega kupca kot lastnika, je zrcalno istovetna stvarnopravnemu varstvu, ki ga prvi kupec nepremičnine zoper nedobrovernega drugega kupca lahko uveljavlja v primeru, da drugi kupec zoper prvega kupca vloži lastninsko tožbo iz 1. odstavka 37. člena ZTLR“).

Op. št. (3): V citirani sodbi je Sodišče evropskih skupnosti presojalo, kakšen (actio in rem ali actio in prsonam) je zahtevek na ugotovitev, da ima tožena stranka nepremičnino v posesti kot skrbnik (in ne kot obdarjenec) in na izdajo dokumentov, ki bodo tožniku „dodelili“ pravno lastništvo (gre za razmerje med dejanskim lastnikom nepremičnine in osebo, ki je njen nakup financirala). Nedvomno sta bili stranki postopka v obligacijskem razmerju (sporno pa je bilo vprašanje ali je šlo za darilo ali pa je tožena stranka (skladno s pravili angleškega prava) postala zgolj skrbnica nepremične, ki jo je plačala tožeča stranka). V podobnih primerih tudi slovenska sodna praksa zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine presoja kot actio in personam (izstavitev listine se zahteva na podlagi sklenjene pogodbe). Drugačna pa je situacija v primeru kot je obravnavani, ko tožeča stranka izročitev takšne listine zahteva od tretje osebe, s katero ni v nikakršnem pogodbenem ali drugem obligacijskem razmerju.

Op. št. (4): Tako tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 3/2010 Op. št. (5): Ob tem velja pripomniti, da tožeča stranka v nadaljnjih pritožbenih navedbah zatrjuje, da takšne pravice sploh še nima, saj bi jo pridobila šele z vpisom v zemljiško knjigo