Jedro

Res je, da sodišče druge stopnje ni ponovno v podrobnostih omenjalo vseh okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ko je zavračalo tožnikove očitke o pomanjkljivostih izvedbe procesa.

Zadovoljilo se je s "podrobno, obširno in kompleksno analizo dokazov", sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, s katero je to "že odgovorilo na vse pritožbene pomisleke in predloge". Vendar pa to pomeni, da je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je oporoka pokojnega M. D. z dne 13.10.1986 pravno neveljavna. Tak tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi neutemeljenosti, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagal njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče druge stopnje ni preverilo pritožbenih navedb. Ekipa zdravnikov, ki naj bi podala izvedensko mnenje o fizičnem in psihičnem stanju zapustnika v času sestavljanja oporoke, ni bila prava. Poleg izvedenca J. L. sta namreč nastopila še dva zdravnika, ki nista sodna izvedenca in ne moreta samostojno nastopati pri podaji izvedenskega mnenja. Zaslišanje oporočne dedinje ni bilo do konca izvedeno. Zaradi nasprotij v pričevanju tudi ni bilo izvedeno soočenje med oporočno dedinjo ter oporočnima pričama in dr. R. Izvedenec grafolog je podal mnenje na podlagi oporočne kopije.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje mora v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Revizija vsebinsko izpodbijani sodbi očita ravnanje v nasprotju s citirano zakonsko določbo. Res je, da sodišče druge stopnje ni ponovno v podrobnostih omenjalo vseh okoliščin, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ko je zavračalo tožnikove očitke o pomanjkljivostih izvedbe procesa. Zadovoljilo se je s "podrobno, obširno in kompleksno analizo dokazov", sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje, s katero je to "že odgovorilo na vse pritožbene pomisleke in predloge". Vendar pa to pomeni, da je sodišče druge stopnje presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da je ocena sodbe sodišča prve stopnje o ustreznosti določanja medicinskega izvedenstva in izbire strokovnjakov pravilna. Podano izvedensko mnenje je tudi po oceni pritožbenega sodišča bilo ocenjeno v povezavi z ostalimi dokazi. Pri izbiri strokovnjakov, ki jim je bilo poverjeno izvedensko delo, so bile v celoti upoštevane določbe 250., 251. in 252. člena ZPP. Stališče, da izvedensko mnenje lahko poda samo stalni sodni izvedenec, je v določbi drugega odstavka 252. člena ZPP relativizirano. V pritožbi predlagano "super izvedenstvo" je bilo zavrnjeno z obrazložitvijo, da taka dopolnitev dokaznega postopka glede na sprejeto odločitev ne bi mogla privesti do drugačne dokazne ocene in drugačne pravne presoje.

Na pritožbeni stopnji je bil obravnavan tudi pritožbeni očitek o nezanesljivosti mnenja izvedenca grafologa, ker je pristnost zapustnikovega podpisa na oporoki ocenjeval na podlagi kopije oporoke. Povedano je bilo, da izvedenčevi argumenti ne vzbujajo dvoma o zanesljivosti mnenja kljub opisani pomanjkljivosti.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se (vsebinsko) jasno nanaša na že opisani zavrnjeni očitek kršitve po določbi prvega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP, pa bi široka razlaga revizije omogočala tudi presojo s stališča uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Vendar pa so razlogi sodbe sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih jasni in sposobni revizijskega preizkusa. O podrobnostih - kot že povedano - sprejemajo razloge sodbe sodišča prve stopnje, o že opisanih načelnih izhodiščih pa navajajo lastne argumente, ki so sposobni revizijskega preizkusa. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je revizijski uradni preizkus (386. člen ZPP) možen le v smeri bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP - te kršitve pa v pravdi ni bilo.

V ostalem revizija z očitkom, da oporočna dedinja ni bila v celoti zaslišana in da ni bilo opravljeno soočenje med njo in oporočnima pričama, uveljavlja po eni strani obstoj procesnih kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP na prvi stopnji, kar na revizijski stopnji ni dopustno (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), po drugi strani pa očita zmotno dejansko presojo, kar pa ne more biti upoštevan revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Zmotno uporabo materialnega prava revizija očita izpodbijani sodbi na načelni ravni in za to ne navede razlogov. Uradni preizkus v tej smeri (386. člen ZPP) pa je pokazal, da je ob ugotovitvah o zapustnikovi oporočni sposobnosti in izpolnitvi ostalih pogojev, ki so deloma dejanske narave, zapustnik dne 13.10.1986 napravil oporoko pred pričama z zapisano vsebino (prvi odstavek 59. člena, 62. člen ter 64. člen Zakona o dedovanju).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 166., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.