Jedro

Tožnik je premestitev v drug zavod utemeljeval s potrebo po zagotavljanju psihiatričnega zdravljenja. Prvostopenjski organ je pridobil vsa predpisana mnenja, ki so bila negativna in so premestitvi nasprotovala, ker tožnik še ni izpolnil pogoja za pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti. Le ob izpolnjevanju tega pogoja bi bila mogoča premestitev v odprti oddelek. Pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti namreč pomeni, da je mogoče predvideti, da obsojenec milejšega režima prestajanja kazni ne bi zlorabil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je vlogo tožnika za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora A. v Zavod za prestajanje kazni zapora B., Odprti oddelek C. ali v Zavod za prestajanje kazni zapora Č., Odprti oddelek D., kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na podlagi 85. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik) pred odločitvijo pridobljeno mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora A., ki je premestitvi obsojenca nasprotoval iz razloga, ker ima obsojenec v zavodu zagotovljeno psihiatrično zdravljenje. Lahko se udeleži oziroma koristi udeležbo na razbremenilnih razgovorih s psihologom, ki jih občasno tudi koristi. Ugodnosti koriščenja zunaj zavodskih ugodnosti še ni pridobil, zato ni možno predvideti, da ne bi izrabil milejšega režima prestajanja kazni. Na podlagi drugega odstavka 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) je bilo pridobljeno tudi mnenje Zavoda za prestajanje kazni B., Odprti oddelek C., ki premestitve obsojenca ne podpira, izpostavlja, da si še ni pridobil zunaj zavodskih ugodnosti in da oddelek nima psihologa, ki bi obsojencu lahko nudil pomoč. Na podlagi drugega odstavka 81. člena ZIKS je bilo pridobljeno tudi mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora Č., Odprti oddelek D., ki premestitvi prav tako nasprotuje. V mnenju je bilo navedeno, da si obsojenec še ni pridobil zunaj zavodskih ugodnosti in da se zaradi tega ne more podati ocena, da ne bi zlorabil odprtega režima. Poleg tega v oddelku ni psihologa, ki bi obsojencu nudil razbremenile razgovore. Na podlagi navedenega je organ zaključil, da razlogi za premestitev niso izpolnjeni.

Drugostopni organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje. Ugotavlja tudi, da tožnik v matičnem zavodu od dne 10. 10. 2013 dalje ni več vklepan, vendar ta okoliščina, ki jo je nepravilno navedel organ prve stopnje, na odločitev ne more vplivati. Povzema, da si tožnik v zavodu še ni pridobil ugodnosti, preko katerih bi se preverjala njegova stabilnost in urejenost, zato kljub okoliščini, da ni več vklepan, ni mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bi zlorabljal milejšega režima odprtega oddelka. Ker tožniku še niso bile podeljene zunaj zavodske ugodnosti, tudi ni še mogoča vključitev v Društvo za nenasilno komunikacijo za obsojenca.

Tožnik je dne 21. 1. 2014 vložil tožbo, ki pa je bila nejasna, saj iz nje ni izhajalo ali vlaga izpodbojno tožbo ali tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Tožnik je bil pozvan, naj tožbo dopolni in sporoči ali vlaga tožbo, s katero izpodbija upravni akt, ali tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V primeru, da vlaga tožbo zoper upravni akt, mora tudi navesti kateri akt izpodbija. Tožnik se je na poziv sodišča odzval. Na podlagi navedb v tožbi je sodišče presodilo, da vlaga tožbo, s katero izpodbija odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 23. 10. 2013, v povezavi z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 9. 12. 2013. Sodišče je zato presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Tožnik meni, da sprejeta odločitev ni pravilna. Obširno pojasnjuje, da na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. E.E. izhaja, da nujno potrebuje psihiatrično zdravljenje, ki je lahko tudi ambulantno. Priporočilo je, naj se vključi v terapevtski program obvladovanja nasilnega vedenja, saj bi bil le to pogoj, da bi lahko vzpostavil stike z mladoletno hčerko F.F., ker so ti stiki sedaj prepovedani. Terapevtski program obvladovanja nasilnega vedenja se v zavodu, kjer prestaja kazen, ne more izvajati. Zato bi želel prestajati kazen v odprtem oddelku, saj bi mu bili le tako omogočeni izhodi, s tem pa bi po opravljenem programu pridobil tudi možnost stikov s svojo hčerko. Meni, da bi morali biti načrtni izhodi vneseni v njegov osebni načrt. Prav tako pa ZIKS tudi določa, da je potrebno zaprti osebi ustvariti pogoje koristne za njegovo duševno in telesno zdravje. Hkrati s tožbo je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da mora tožena stranka v osebni spis tožnika vnesti namenske izhode za končanje terapevtskega programa. Brez izdane začasne odredbe bi se škoda povzročila tako tožniku kot posledično tudi mladoletni F.F. Predlaga tudi, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je organ prve stopnje pravilno odločil, ko je zavrnil tožnikovo prošnjo za prestajanje kazni zapora na Odprtem oddelku zapora B., Odprti oddelek C. ali v Zavodu za prestajanje kazni Č., Odprti oddelek D. Premestitev obsojenca je opredeljena v 79. členu ZIKS, ki določa, da je obsojenca mogoče na podlagi navedenega člena premestiti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič. Tožnik je utemeljeval premestitev v drug zavod zaradi zagotavljanja psihiatričnega zdravljenja. Prvostopni organ je pravilno presojal, ko je na podlagi 85. člena Pravilnika pridobil najprej mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora A. in nato na podlagi drugega odstavka 81. člena ZIKS tudi mnenje Zavoda za prestajanje kazni zapora B., Odprti oddelek C. ter Zavoda za prestajanje kazni zapora Č., Odprti oddelek D. Vsa mnenja so bila negativna in so nasprotovala premestitvi tožnika. Razlogi za negativna mnenja so bili, da tožnik še ni izpolnil pogoja za pridobitev zunaj zavodskih ugodnosti. Le z izpolnjevanjem tega pogoja bi bila mogoča njegova premestitev in bi bilo mogoče odločati o tožnikovem predlogu za premestitev prestajanja kazni zapora v odprti oddelek. Pridobitev zunaj zavodskih obveznosti namreč pomeni, da je mogoče predvideti, da obsojenec milejšega režima prestajanja kazni ne bi zlorabil. Tožnik v tožbi predvsem izpostavlja, da želi vključitev v terapevtski program Društva za nenasilno komunikacijo iz razloga, da bi pridobil možnost stikov z mladoletno hčerko, ki so mu sedaj, s pravnomočno sodbo odvzeta. Z vidika želje tožnika je razumljivo, da se zaradi vzpostavitve stikov želi vključiti v terapevtski program, vendar glede na povedano, to trenutno še ni mogoče. Šele ko bodo tožniku podeljene zunaj zavodske ugodnosti, bo mogoča tudi njegova realizacija vključitev v terapevtski program. Kot povedano, tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe teh pogojev še ni izpolnjeval. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 163. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K 2. točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožnik je hkrati s tožbo predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče je s to sodbo zavrnilo tožbo zoper izpodbijani upravni akt, v njej pa ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka. Zoper tako sodbo ni pritožbe (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), kar pomeni, da je z njo v zadevi pravnomočno odločeno. S tem je prenehal tudi pravni interes tožnika za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot nedovoljeno.