Jedro

Če delavec z dela izostane neupravičeno, lahko delodajalec ali prične in izvede disciplinski postopek ali pa poda (izredno, redno iz krivdnega razloga) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne more pa mu zaradi tega prenehati izplačevati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova plače za obdobje od decembra 2007 do vključno februarja 2008: obračunati znesek 1.338,99 EUR, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 dalje do plačila, obračunati znesek 1.338,99 EUR, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2008 dalje do plačila, obračunati znesek 1.338,99 EUR, odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2008 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo, zahtevek tožeče stranke za izplačilo razlike med pripadajočimi bruto zneski in ustreznimi neto zneski razlik v plači za navedeno obdobje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku za obdobje od decembra 2007 do vključno februarja 2008 mesečno 1.338,99 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne plače v plačilo do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je odločilo, da je dolžan tožnik sam kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa povrniti njene stroške postopka v višini 263,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo.

Zoper prvi odstavek navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da tožnik v spornem obdobju ni delal, kar izhaja iz evidence prisotnosti na delu in izpovedbe priče A.V.. Tožnik niti ni trdil, da je bil upravičeno odsoten z dela od decembra 2007 dalje. Po 42. členu ZDR je plačilo za delo vezano na dejansko opravljanje dela, ki pa ga tožnik ni opravljal. Tožena stranka je zaradi kogentnih zakonskih določb za ves čas do prenehanja delovnega razmerja plačala zakonsko določene prispevke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z delom njegovega tožbenega zahtevka, v katerem je vtoževal izplačilo razlike med pripadajočimi bruto plačami in ustreznimi neto zneski, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 3. 4. 2006 in njegovo razveljavitev, izplačilo razlik v plači za obdobje od marca 2006 do vključno decembra 2007, izplačilo plače od januarja 2008 do vključno marca 2008, zahteval pa je tudi, da mu tožena stranka v podpis ponudi ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika že odločilo s sodbo opr. št. I Pd 2533/2008 z dne 15. 9. 2009 in ga v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1237/2009 z dne 21. 1. 2010 sodbo prvostopenjskega sodišča v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo plače za obdobje od januarja do vključno marca 2008 in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa njegovo pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. To pomeni, da je v tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti le še o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače za obdobje januar – marec 2007 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa je moralo odločiti še o pravdnih stroških.

V ponovljenem postopku je bilo na naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2010 med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je obdobje, v katerem tožnik ni prejel plače, obdobje od decembra 2007 do vključno februarja 2008, prav tako pa je bilo kot nesporno ugotovljena višina tožnikove plače v tem obdobju in sicer v znesku 1.338,99 EUR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da veljavna delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne daje podlage za to, da delavcu plače v obdobju trajanja delovnega razmerja ne bi plačeval kljub temu, da delavec na delo ne pride. V času trajanja delovnega razmerja je vsaka od pogodbenih strank pogodbe o zaposlitvi dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (kar izhaja že iz drugega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Če ena od pogodbenih strank krši svoje pogodbene obveznosti, ima druga napram njej možnost ukrepati na način in po postopku, kot to določa ZDR. Če delavec iz dela izostane pa delodajalec meni, da je izostal z dela iz neupravičenih razlogov, prične in izvede napram takšnemu delavcu bodisi disciplinski postopek (člen 174 – člen 181 ZDR) bodisi mu zaradi kršitev pogodbenih obveznosti poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (ZDR, člen 88/1, 3. alinea), bodisi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ZDR, člen 111/1, 2. alinea oziroma 3. alinea). Veljavna delovnopravna zakonodaja pa ne daje podlage delodajalcu, da bi takšnemu delavcu preprosto prenehal obračunavati in izplačevati plačo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dejansko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2008 (B3), ker tožnik od 25. 2. 2008 dalje ni bil več prisoten na delu, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Iz navedene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej izhaja, da je tožnik izostal z dela pri toženi stranki od 25. 2. 2008, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDR s tem dnem prenehalo (fotokopija tožnikove delovne knjižice – A9). Ob upoštevanju navedenega je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik upravičen do izplačila pripadajoče plače za obdobje do dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na to so nebistvene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnik do plače ni upravičen, ker v spornem obdobju ni delal oziroma ker ni niti zatrjeval, da je bil v tem času upravičeno odsoten z dela. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je tožniku za sporno obdobje plačala predpisane prispevke (za to trditev sicer ni ponudila nikakršnih dokazov) pa predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče glede na člen 337/1 ZPP ni upoštevalo.

V okviru preizkusa izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo v izplačilo celoten pripadajoči bruto znesek plače za vtoževano obdobje, čeprav je delavec upravičen le do ustreznega neto zneska plače, saj mora delodajalec pred izplačilom neto zneska od bruto plače odvesti predpisano dohodnino in prispevke za socialno varnost (člen 37 in člen 41/1 Zakona o dohodnini; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.; člen 3 Zakona o prispevkih za socialno varnost; Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku od pripadajočih bruto zneskov plače odvede predpisane dajatve in tožniku nato izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega vtoževanega zneska neto plače v plačilo do plačila. Podlago za delno spremembo tega dela sodbe je imelo pritožbeno sodišče v določbi 5. alinee 358. člena ZPP.

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.