Jedro

Zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ugovorni razlog v izvršilnem postopku predstavlja šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Tudi odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019 ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. 3199 I 227/2018 z dne 12. 10. 2018 razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo: - zakonskih zamudnih obresti od zneska 152.414,25 CHF za čas od 17. 6. 2009 do 3. 10. 2015. - zamudnih obresti (obračunanih do dne 16. 6. 2009) v višini 7,13 CHF, - zakonskih zamudnih obresti od zneska 152.414,25 CHF za čas od 4. 10. 2015 dalje v višini razlike med višino zakonskih zamudnih obresti in 8 % letno obrestno mero, ter se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne, izvršba pa ustavi.

II. V ostalem se ugovor dolžnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu izdani sklep o izvršbi opr. št. 3199 I 227/2018 z dne 12. 10. 2018 vzdrži v veljavi.

III. Dolžnik in upnik sama nosita vsak svoje stroške ugovora oz. odgovora na ugovor.

IV. Predlog dolžnik do nadaljnjega bivanja v nepremičnini tudi v primeru prodaje, v skladu z zakonskimi določbami ZIZ, se zavrne.“

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče sicer dopustnost vsebine izvršilnega naslova pravilno presojalo v okviru varstva potrošnikov, vendar pa je v okviru take presoje odločilo napačno. Zapisalo je namreč, da naj bi iz notarskega zapisa izhajalo, da je bila dolžniku na razumljiv način opisana vsebina in posledice pravnega posla ter da je bil izrecno opozorjen na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo posla. To ne drži in iz pogodbe ne izhaja. V pogodbi namreč ni nikjer omenjeno valutno tveganje, ki ob upoštevanju narave in vsebine pogodbe ter dejstva, da je dolžnik potrošnik, moralo biti navedeno. Dolžnik ni bil opozorjen na negativne posledice kreditiranja v tuji valuti, takih opozoril izvršilni naslov ne zajema. Edino pojasnilo glede negativnih posledic je bila opomba notarja, da obstaja možnost, da se ob spremembi tečaja CHF lahko spremenijo predvideni zneski posameznega obroka. Pripomba je bila tehnične narave, da se zneski obrokov prilagajajo in spreminjajo in niso vedno fiksno enaki, ni pa to opozorilo v okviru neomejenega valutnega tveganja. S strani zastopnice kreditojemalca je bilo ob taki pripombi notarja pojasnjeno, da je tečaj CHF izredno stabilen in da so prihaja zgolj do manjših nihanj. To ne drži in ne le, da dolžnik ni bil opozorjen na valutno tveganje, bil je celo zaveden. Sklep je obremenjen tudi s procesno kršitvijo, saj je dolžnik v dokaz svojih navedb predlagal svoje zaslišanje in bi vse navedeno na zaslišanju tudi pojasnil, vendar pa mu to zaradi neizvedbe dokaza ni bilo omogočeno. Dodatno izpostavlja, da je potrošnik in je izvršilni naslov še dodatno neveljaven, ker je kreditna pogodba, ki je po višini vezana na tujo valuto, odplačevanje pa je določeno v evrih, nepoštena, saj ne vsebuje omejitve valutnega tveganja, to pa tudi ni bilo nikjer pojasnjeno in izpostavljeno. Na podlagi takega izvršilnega naslova pa sodišče izvršbe ne bi smelo dovoliti. S pritožbo dolžnik izpodbija tudi odločitev, kjer sodišče ni ugodilo ugovoru glede zakonskih zamudnih obresti. Terjatev v CHF namreč ni terjatev v domači valuti, za katero so predpisane zakonske zamudne obresti, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo. Stopenj obrestovanja za domačo valuto ni mogoče uporabiti za tujo valuto, saj je v sodni praksi jasno izraženo stališče, da se tale terjatve obrestujejo po obrestni meri, ki se v kraju plačila plačuje za devizne vloge na vpogled. Zaradi valutne klavzule je dolžnik tudi glede obresti v negotovem položaju in zaradi spremembe tečaja tudi obresti lahko skačejo v nebo, kar je nepošteno in nedovoljeno, na to pa tudi ni bil opozorjen. Dodatno še izpostavlja, da je obseg dovolitve izvršbe v nasprotju z notarskim zapisom in z opisom hipoteke v zemljiški knjigi. Hipoteka je namreč vknjižena za glavnico in obresti LIBOR za 6-mesečne depozite in fiksni pribitek v višini 2,05 % letno, zato sklep ne more biti zakonit. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa in ustavitev izvršbe, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog zoper dolžnika dne 12. 10. 2018 izdalo sklep o izvršbi na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe št. 001 in pogodbe o hipoteki opr. št. SV ... z dne 27. 2. 2008. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal ničnost izvršilnega naslova zaradi splošno znane problematike odobravanja kreditov v CHF. Navedel je tudi, da so obresti, ki se nanašajo na obdobje več kot treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo, zastarale, enako velja za obresti, ki jih upnik uveljavlja v fiksnem znesku 3.048,98 CHF in 7,13 CHF. Dolžnik se tudi ni strinjal z zakonskimi zamudnimi obrestmi 12%. Navedel je, da terjatev v CHF ni terjatev v domači valuti, zato stopenj obrestovanja za EUR v takem primeru ni mogoče uporabiti, temveč je treba take terjatve skladno z jasno izraženim stališčem sodne prakse obrestovati po obrestni meri, ki se v kraju plačila plačuje za devizne vloge na vpogled. Dolžnik je uveljavljal tudi, da je dovolitev izvršbe glede obresti v nasprotju z izvršilnim naslovom in z opisom hipoteke v zemljiški knjigi, kjer je vknjižena za glavnico, glede obresti pa za LIBOR za 6-mesečne depozite in fiksni pribitek v višini 2,05% letno.

7. Upnik je v odgovoru na ugovor opozoril na načelo stroge formalne legalitete, glede obresti pa meni, da zanje velja isti zastaralni rok kot za glavnico, saj gre za akcesorno terjatev. Navedle je še, da je zahteval zakonske zamudne obresti, ki pa so celo nižje od tistih, dogovorjenih v izvršilnem naslovu. Predlagal je zavrnitev ugovora.

8. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka obravnavanega sklepa, ki sicer ni predmet pritožbene obravnave, ugovoru delno ugodilo glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 152.414,25 CHF za čas od 17. 6. 2009 do 3. 10. 2015 ter glede zamudnih obresti, obračunanih do dne 16. 6. 2009 v višini 7,13 CHF, saj je ugotovilo, da je obrestni zahtevek v tem delu zastaral. Ugovoru je ugodilo še glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 152.414,25 CHF za čas od 4. 10. 2015 dalje v višini razlike med višino zakonskih zamudnih obresti in 8 % letno obrestno mero. Obrazložilo je, da je upnik, ki zoper dolžnika - potrošnika izterjuje terjatev v tuji valuti, skladno s 27.a členom Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), po katerem se ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika kot pogodbene stranke ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), upravičen do zakonskih zamudnih obresti le v višini, kot jo določa OZ, in ne do tistih, kot so določene v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. OZ pa višino obrestne mere zamudnih obresti določa v drugem odstavku 378. člena v višini 8 % letno.

9. V preostalem delu, to je glede glavnice, zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 8% ter glede pogodbenih obresti, pa je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo. Višje sodišče odločitev v izpodbijani II. točki izreka sklepa sprejema kot pravilno.

10. V zvezi z uveljavljanjem ugovora ničnosti je sodišče prve stopnje pojasnilo, da sicer v skladu z načelom stroge formalne legalitete načeloma ni pristojno presojati vsebine predloženega izvršilnega naslova, vendar pa je bilo to načelo v sodni praksi v primerih, ko je bilo potrebno zagotoviti varstvo potrošnika, že prebito.1 Ob tem je sodišče pojasnilo, da tudi v teh primerih sodišče ni neposredno ugotavljalo neveljavnosti pravnega posla sklenjenega v obliki notarskega zapisa, ampak je bilo sprejeto stališče, da upnik v takem primeru nima izvršilnega naslova, zato izvršba ni dovoljena. Gre za primere, ko ničnost določenega določila oziroma nepoštenega pogoja očitno izhaja že iz samega notarskega zapisa, kar je treba skladno z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah preveriti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da taka očitna ničnost iz predloženega notarskega zapisa ne izhaja, saj sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ni nedopustna, dolžniku pa je bila na razumljiv način opisana vsebina pravnega posla. Izrecno je bil opozorjen na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo takšnega posla ter na pravne posledice kreditne pogodbe in njenega zavarovanja, pojasnjena mu je bila čista vrednost kredita in efektivna obrestna mera, opozorjen pa je bil tudi, da se ob spremembi tečaja CHF lahko spremenijo predvideni zneski posameznih plačil. Obrazložene so mu bile pravne posledice neplačila oziroma zamude s plačilom ter obseg jamčenja za prevzete obveznosti. Po vseh opisanih opozorilih je dolžnik izjavil, da je listina sestavljena v skladu z njegovo pravo in pristno pogodbeno voljo, notarski zapis je potrdil ter ga pred notarjem podpisal. Sodišče tako morebitnih nepoštenih pogojev ni ugotovilo.

11. Višje sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz predloženega notarskega zapisa ne izhaja očitna ničnost in niso razvidni nepošteni pogodbeni pogoji, dolžnik pa je bil ustrezno in primerno opozorjen na vsa tveganja. Vendar pa je ob tem pojasniti, da glede omenjenega vprašanja, torej do katere mere mora izvršilno sodišče opraviti preizkus ničnosti notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, v praksi obstajajo neenotna in različna stališča. Sodišče prve stopnje se je oprlo na stališča Višjega sodišča v Mariboru, s katerimi pa se Višje sodišče v Ljubljani ne strinja v celoti. Tako Višje sodišče v Ljubljani stoji na stališču, da zaradi načela stroge formalne legalitete izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni dolžno opraviti preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi in moralo ter ni dolžno opraviti presoje prava EU glede vprašanja, ali gre za nedopusten pogodbeni pogoj, iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju tega sklepa.

12. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa.2 Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka. Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja, pri čemer v zvezi z notarskimi zapisi postopek nastanka izvršilnega naslova določa Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN). Ta v 4. členu določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP), pri čemer pa predhodni preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke, ki ima pooblastila, s katerimi lahko prepreči učinkovanje volje strank, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z določbo 23. člena ZN notar namreč ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni. Tudi pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa je torej predpisan predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo. Ko pa je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično (analogno razveljavitvi poravnave ali izreku le-te za nično). Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku3, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

13. Do takega stališča je mogoče priti tudi po odločbi Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 1019, ki razlaga Direktivo 93/13 glede na slovensko nacionalno pravo. Odločba namreč ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi že v okviru odločitve o ugovoru, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.4

14. Po pojasnjenem se sodišču prve stopnje v ugovornem postopku ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem morebitne očitne ničnosti notarskega zapisa, saj za učinkovito varstvo potrošnika zadošča možnost odloga izvršbe. Posledično se za neutemeljene oziroma pravno nepomembne izkažejo obširne dolžnikove pritožbene navedbe o neustreznosti danih opozoril glede posledic sklenitve pravnega posla in valutnega tveganja.

15. Ob navedenem sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvesti dokaza z zaslišanjem dolžnika, ki ga je dolžnik v ugovoru predlagal z namenom izkazovanja ničnosti notarskega zapisa. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.5 Poleg tega je navedeni dokazni predlog tudi popolnoma nekonkretiziran, saj dolžnik ni določno pojasnil, ugotovitvi katerih konkretnih dejstev dokaz služi, oziroma ni jasno navedel, o čem konkretno (v zvezi s tem, kar sam zatrjuje) naj bi izpovedal, zato tudi ni zadostil zahtevi po ustreznem substanciranju dokaza. Sklep zato ni obremenjen z očitano kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

16. Glede zagotavljanja učinkovitega varstva dolžnika kot potrošnika pa je še pojasniti, da je glede na podatke spisa dolžnik že vložil tožbo na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, zaradi te tožbe pa je vložil tudi predlog za odlog izvršbe. Predlogu je bilo ugodeno in je bila izvršba s sklepom z dne 9. 6. 2020, ki je postal pravnomočen 20. 6. 2020, ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih izhodišč odložena do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi.

17. Kot je bilo že pojasnjeno, se dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi nadalje ni strinjal z zakonskimi zamudnimi obrestmi 12%. Meni, da glede na to, da terjatev v CHF ni terjatev v domači valuti, stopenj obrestovanja za EUR v takem primeru ni mogoče uporabiti, temveč bi bilo treba take terjatve skladno z jasno izraženim stališčem sodne prakse obrestovati po obrestni meri, ki se v kraju plačila plačuje za devizne vloge na vpogled.

18. Sodišče prve stopnje je tudi take ugovorne navedbe pravilno zavrnilo. Ne drži, da se do tega ugovornega razloga sodišče sploh ni opredelilo, saj je ob njegovi obravnavi ugovoru v tem delu celo delno ugodilo in obrestno mero zakonskih zamudnih obresti znižalo s prvotno dovoljenih 12% na 8%. Ob tem je pojasnilo, da je tako obrestno mero določilo na podlagi 27.a člena ZVPot v zvezi z OZ. Ker je v izvršilnem naslovu dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti 12% (ki pa jo je sodišče, kot že rečeno, znižalo na 8%), zaradi vezanosti na izvršilni naslov ni mogoče pritrditi ugovornim in pritožbenim navedbam, da bi bilo treba terjatev obrestovati po obrestni meri, ki se v kraju plačila plačuje za devizne vloge na vpogled. Sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo tako stališče, poleg tega dolžnik niti ne specificira in ne navede nobenega judikata, ki bi tako stališče potrjeval. 19. V tem postopku dolžnik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je zaradi valutne klavzule tudi glede obresti v negotovem položaju in zaradi spremembe tečaja tudi obresti lahko skačejo v nebo, kar je nepošteno in nedovoljeno, na to pa tudi ni bil opozorjen. Zgoraj je že bilo obrazloženo, da take navedbe ne morejo biti predmet odločanja v izvršilnem postopku, temveč bo to stvar presoje v že začetem pravdnem postopku.

20. Ugovor glede zastaranja pogodbenih obresti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da so pogodbene obresti stranska judikatna terjatev, ki po 344. členu OZ zastara takrat, ko zastara glavna terjatev, do česar pa še ni prišlo in dolžnik tega niti ne uveljavlja. Pritožba glede tega ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov.

21. Neutemeljene so tudi ugovorne in pritožbene navedbe, da je obseg dovolitve izvršbe glede obresti v nasprotju z notarskim zapisom in z opisom hipoteke v zemljiški knjigi, saj je ta vknjižena za glavnico in obresti LIBOR za 6-mesečne depozite in fiksni pribitek v višini 2,05 % letno. Višje sodišče tu pojasnjuje, da je hipoteka vpisana v zavarovanje glavnice skupaj s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi ter stroški, pri čemer je obrestna mera LIBOR za 6-mesečne depozite in fiksni pribitek v višini 2,05 % letno v izvršilnem naslovu dogovorjena za pogodbene in ne za zamudne obresti, kot napačno meni dolžnik, zato je zahtevek iz naslova obresti skladen z izvršilnim naslovom. Pogodbene obresti upnik izterjuje v fiksnem, na dan 16. 6. 2009 izračunanem znesku 3.048,98 CHF, dolžnik pa pravilnosti izračuna teh obresti skladno z dogovorjeno obrestno mero niti ne napada.

22. Glede na vse obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Ob tem se sodišče sklicuje na sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 100/2017 in I Ip 243/2017. 2 Prim. VSL Sklep II Ip 447/2019 z dne 8. 5. 2019, VSL I Ip 1081/2019 z dne 3. 7. 2019, VSL Sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020,... 3 Prim. VSL Sklep I Ip 1561/2018 z dne 29. 8. 2018, VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017,... 4 VSL Sklep II Ip 2195/2019 z dne 8. 1. 2020. 5 Tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 611.