Jedro

Kljub temu, da so razmere na strani tožnice spremenjene, ker ni več zaposlena in ne prejema več plače, je sodišče prve stopnje njen zahtevek za znižanje preživnine pravilno zavrnilo, saj je tožnica sama kriva za nastop teh spremenjenih okoliščin, poleg tega tožničine spremenjene razmere niso bistveno spremenile njenih preživninskih zmožnosti.

Dolžnost plačevanja preživnine ne pomeni nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala znižanje preživnine (ta znaša 206,64 EUR mesečno), ki jo je dolžna plačevati za mladoletno toženko, svojo sedaj dvanajstletno hči. 2. Proti takšni odločitvi je tožnica vložila pravočasno pritožbo, v kateri očita bistvene kršitve določb postopka ter kršitev ustavnih pravic. Med ekstremno obsežnimi in ponavljajočimi se pritožbenimi navedbami je moč izluščiti kot bistveno sledeče: Pritožnica meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se opira na pretekle dogodke, ne upošteva dobrega premoženjskega stanja toženkinega očeta in tega, da nima več plače 1500 do 2000 EUR mesečno, pač pa da živi od pomoči staršev in socialne pomoči. Pravi, da ji sodišče ni verjelo kljub temu, da je svoje trditve obsežno dokumentirala. Očita, da ni upoštevalo, da je njen poklic suficitaren in nasprotuje ugotovitvi, da je samovoljno oz. sporazumno opustila zaposlitev. K temu, pravi, je bila prisiljena zaradi ekstremnega mobinga zaradi kaznivega dejanja, ki ni razlog za odpoved. Nasprotuje ugotovitvam o velikih prihrankih, pravi, da jih nima več in nasprotuje temu, da mora zagovarjati uporabo svoje lastnine. Meni, da ji je s tem kršena ustavna pravice do lastnine, do enakosti pred zakonom, do dostojanstva in varnosti, do socialne varnosti. Vsa ustrezna ustavna določila poudarjeno tudi citira, pa še 15. in 2. čl. Ustave, za katere tudi meni, da jih je sodišče kršilo njej na škodo. Nasprotuje temu, da sodišče ni verjelo njej, pač pa toženkinemu očetu, meni, da cel kup njenih izjav ni zabeležilo, ki jih vse ponavlja, večinoma pa gre za eno in isto: da naj bi bila žrtev mobinga, zaradi česar je vložila tožbo na delovno sodišče in da je dala odpoved takoj za tem, ko je dobila tožbo na US. Denar je, navaja, porabila za življenje in delo, in sicer za zdravljenje ter za razstave. Navaja, da oče zasluži 2600 EUR na mesec, da živi na veliki nogi in da njej ni treba zblazneti in pregoreti, da bo otrok živel v luksuzu. Našteva, katera vsa kazniva dejanja naj bi bil nad njo izvršil delodajalec in poudarja, da sama od sebe sicer ne bi pustila takšne službe, ki je za njeno izobrazbo (dva doktorata in magisterij) idealna. Pritožnica izraža tudi dvom v spoznavne metode sodišča oz. sodnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravno odločilna dejstva pa je pravilno ugotovilo in to v zadostnem obsegu.

5. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki v celoti omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri lahko (ležeče poudarilo pritožbeno sodišče, da se vidi, da ne gre kar za avtomatizem) sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

7. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da so razmere na strani tožnice spremenjene, ker ni več zaposlena in ne prejema več plače, ki jo je v času določitve preživnine prejemala v višini okoli 2000 EUR (vse to je tudi nesporno), a je vendar zahtevek za znižanje preživnine zavrnilo. Takšen zaključek je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen, in sicer iz dveh razlogov, ki ju je oba že prvostopenjsko sodišče pravilno artikuliralo. Prvič, pravilna je ocena, da je tožnica sama kriva za nastop teh spremenjenih okoliščin. In drugič, tudi tožničine spremenjene razmere niso bistveno spremenile njenih preživninskih zmožnosti.

8. Zadeva je glede prvega nosilnega razloga primerljiva s tisto, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pod II Ips 639/1992, kjer je tožnik sam zakrivil, da je ostal brez zaposlitve, ker je v podjetju ponarejal lističe za malico. Tudi v tistem primeru izguba redne zaposlitve, ob ugotovljeni roditeljevi sposobnosti za delo, ni pomenila spremenjene okoliščine, ki bi avtomatično opravičevala znižanje preživnine. Starši so namreč dolžni storiti vse, kar je v njihovi moči, da otroka preživljajo. V predmetni zadevi je tožnica sporazumno prekinila delovno razmerje, pravilna pa je ocena, da ni uspela dokazati, da bi bila v to prisiljena. Sklicevanje, da je že uspela s tožbo na Upravnem sodišču (očitno pritožnica misli na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 469/2013 z dne 28. marca 2013 v zadevi proti Univerzi v ..., zaradi soglasja za izvolitev v naziv izredne profesorice, s katero je delno uspela razveljaviti odločbo senata Univerze v ...), ji pri tem ne pomaga, saj je tožbo kasneje (22. 5. 2013) umaknila, sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je s tem istim delodajalcem tožnica sklenila naslednjega dne, to je 23. 5. 2013. Ni sporna še ta okoliščina, da je bila tožnica s sodbo Okrajnega sodišča v ... z dne 10. oktobra 2013 pravnomočno spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker je vlogi za prvo izvolitev imenovanja v naziv izredne profesorice priložila ponarejeno listino.

9. Ob tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilna tudi ugotovitev, da bi tožnica kljub izgubi redne zaposlitve (nezmanjšano) preživnino brez kakršnihkoli težav lahko plačevala oz. da jo lahko plačuje, saj je še pred kratkim razpolagala z večjo vsoto denarja; leta 2008 oz. 2009 ji je mati izročila 50.000 EUR, zakoniti zastopnik mladoletne tožnice ji je leta 2011 iz naslova skupnega premoženja izplačal 92.500 EUR, lastnih prihrankov pa je leta 2010 imela za 30.000 EUR. Še 22. 10. 2013 je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje s svojega računa dvignila 185.000 EUR. Ob teh sredstvih je do maja 2013 prejemala še okoli 2000 EUR mesečne plače. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo in razumno utemeljeno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi ta denar že porabila za lastno življenje, delo in zdravljenje oz. da bi ga izročila nekemu A. Ob tem pa je treba vendarle poudariti, da je niti takšno ravnanje ne bi odvezalo preživninske obveznosti, ki – zgolj za boljšo primerjavo - na letni ravni (!) znaša približno 2400 EUR.

10. Ko se ugotavljajo zmožnosti staršev za preživljanje, je treba namreč upoštevati ne le vse njihove redne in izredne dohodke, pač pa tudi njihovo splošno premoženjsko stanje ter vse zmožnosti za pridobivanje dohodkov.(1) Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče vse te relevantne okoliščine ustrezno pretehtalo in ocenilo. Kljub odsotnosti rednih dohodkov (z izjemo socialne pomoči) je tožničino (zgoraj opisano) premoženjsko stanje tako, da ob njenih pridobitnih zmožnostih, ki jih pogojuje mladost in visoko nadpovprečna izobraženost (ne glede na zatrjevano suficitarnost njenega poklica), terja zavrnitev zahtevka za kakršnokoli znižanje preživnine.

11. A fortiori so neutemeljeni tudi vsi očitki o storjenih posegih v tožničine ustavne pravice. Dolžnost plačevanja preživnine ne pomeni nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. čl. Ustave RS, kot si to konceptualno povsem zmotno razlaga pritožnica. Otroci tudi po ustavi uživajo posebno varstvo in skrb (56. čl. Ustave RS), in tudi dolžnost staršev vzdrževati svoje otroke je izrecno določena v ustavi (1. odst. 54. čl. Ustave RS), posebej in konkretno pa je urejena še v ZZZDR (zlasti v 1. odst. njegovega 103. čl. in v 1. odst. 123. čl.).

12. Pritožničino izražanje dvoma v spoznavne metode sodišča očitno izhaja iz nepoznavanja temeljnih načel slovenskega civilnega postopka. ZPP v 8. čl. takole opredeljuje načelo proste presoje dokazov: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ Navedeno seveda implicira dejstvo, da temelji dokazna ocena zlasti na preteklih dogodkih in je plod subjektivnega prepričanja sodnika. Vendar si je drugačno metodo ugotavljanja dejanskega stanja stvari težko predstavljati. Seveda mora biti ta jasno artikulirana in racionalno obrazložena tako, da je logična, izkustveno verjetna, notranje skladna in torej v celoti gledano prepričljiva in razumljiva za vsakega v življenjskih zadevah povprečno izkušenega človeka. V tu obravnavanem primeru so bili navedeni standardi po presoji pritožbenega sodišča v celoti spoštovani.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(1) Prim. npr. argumente Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 66/2004.