Jedro

pravična denarna odškodnina, azbestna bolezen (plaki parietalne plevre)

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2.odst. izreka) in v stroškovni odločitvi (3.odst. izreka) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM za čas od 08.07.2002 do 07.05.2004, od 08.05.2004 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Naložilo je toženi stranki, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 89.207,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.05.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo (zavrnilni del) se pritožuje tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prisodi višjo denarno odškodnino. Priglaša pritožbene stroške. Tožnik se ne strinja z višino prisojene odškodnine, ker meni, da ni v skladu z načelom pravične denarne odškodnine po 200. in 203. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče naj bi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo gledalo na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri azbestozi gre za neozdravljivo bolezen, taka bolezen je nepredvidljiva, pri bolnikih se pojavlja paničen strah, da bo začetni stadij bolezni prerasel v mezoteliom, zaradi katerega bolniki umirajo v zelo kratkem času in hudih mukah in bolečinah. Logično je, da se zaradi zdravstvenih težav, ki jih ta bolezen prinaša, spremeni način življenja posameznika. Zdravljenja praktično ni, zdravil tudi ne, potrebne so le rentgenske kontrole, običajno na tri leta. Tožnik je sedaj star 47 let in torej v letih, ko bi moral biti na višku svoje ustvarjalne moči in načrtov za bodočnost. Zato se ne more strinjati s prisojeno odškodnino. Prisojena odškodnina v višini 1.500.000,00 SIT ne predstavlja pravične denarne odškodnine ob upoštevanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je tožnik pretrpel in jih bo še moral glede na predviden potek njegove z azbestom povezane bolezni. Pri takih zahtevkih gre za specifične zahtevke, ki so težko ali pa sploh niso primerljivi z drugimi odškodninskimi zahtevki za nematerialno škodo, oziroma so primerljivi samo z identičnimi primeri tistih, ki imajo enako obolenje. Glede na veliko število že pravnomočno zaključenih zadev v zvezi z odškodninami za nepremoženjsko škodo zaradi poklicnih obolenj, ki jih je povzročil azbestni prah, je primerjava med posameznimi primeri mogoča. Upoštevati je potrebno primerljive diagnoze in zdravstvene težave tožnikov ter predvsem tudi starost obolelih. Tožnik meni, da predstavlja postopanje sodišča kršitev načela pravičnosti in ustavnega načela enakosti pred zakonom. Sodišče bi moralo upoštevati tudi primerljivost s sodno prakso in višine pravnomočno dosojenih odškodnin iz naslova azbestne bolezni, to pa v konkretnem primeru ni storilo. Tožniku je bila leta 2002 priznana poklicna bolezen in sicer plaki parietalne plevre. Pri odločanju o višini odškodnine in oceni posledic je sodišče, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi priznava, upoštevalo zgolj in samo izvedensko mnenje. Ni upoštevalo izpovedi tožnika, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče bi po določbi 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) moralo svojo odločitev opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter upoštevati uspeh celotnega postopka, ne pa slediti le enemu dokazu (izvedenskemu mnenju), vse ostale dokaze pa označiti za nestrokovne in neargumentirane. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem le v višini 500.000,00 SIT. Zaključilo je, da tožnik ne trpi nobenih fizičnih bolečin. Upoštevalo je le neprijetnosti, ki jim je bil izpostavljen med zdravniškimi pregledi. Dvakrat je bil CT slikan, velikokrat RTG slikan, zaradi česar je utrpel škodo in jo bo tudi v bodoče, ko bo ob vsakokratnem kontrolnem pregledu izpostavljen enakim škodljivim vplivom. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika v zvezi z bolečinami in težavami. Izvedenka opisuje tožnikove bolečine, vendar se ne opredeli jasno v zvezi z njimi, ampak s pavšalno obrazložitvijo navaja, da znojenje, zadihanost, težke noge, bolečina med lopaticami, niso po dosedanjem znanju simptomi začetnih plevralnih plakov, prav tako ne dražeč kašelj. Vzroka za te težave izvedenka ni našla v drugih obolenjih, saj tožnik boluje izključno zaradi povečane aktivnosti ščitnice. Splošno znano pa je, da je kašelj gotovo simptom bolnikov, ki so zboleli zaradi posledic izpostavljenosti azbestu. Tožnik je že večkrat opravil spirometrijo, dvakrat CT preiskavo pljuč, dvakrat je bil rentgensko slikan. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da je rentgensko slikanje zdravju škodljivo zaradi ionizirajočega žarčenja ter da ima CT preiskava še škodljivejši vpliv od rentgenskega slikanja. To lahko dolgoročno vpliva tudi na razvoj rakavih obolenj in poškoduje tudi tkivo, ki je sicer zdravo. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da je pri tožniku izključena možnost nadaljnjega razvoja hujše oblike azbestne bolezni. Pri tožniku pa je izpostavljenost dokaj visoki koncentraciji azbestnih vlaken celo dokazana in tudi izvedenka na to opozarja. Zato bo moral biti podvržen tudi invazivni diagnostiki, kot je bronhoskopija, punkcija pljuč ali medrebrnega prostora, ob razvoju mezotelioma pa tudi operativnim posegom. Sodišče prve stopnje je zato nepopolno ugotovilo dejansko zdravstveno stanje tožnika in premalo upoštevalo slabo prognozo azbestne bolezni in relativno nizko starost tožnika, saj je dosodilo odškodnino, ki podcenjuje resnost in težo težav in nevšečnosti, ki jih tožnik že ima in jih še bo utrpel na svojem zdravju. Sodišče je svojo odločitev glede zavrnitve zahtevka v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo zgolj in samo na izvedensko mnenje. Izvedenka meni, da težave, ki jih tožnik opisuje, v glavnem niso posledica njegove poklicne bolezni in da CT pljuč ter opravljena spirometrija ne kažeta na večje objektivne težave, ki bi izhajale iz poklicne bolezni. Tožnik se s takšno argumentacijo sodišča ne more strinjati, saj izvedenka prihaja sama s seboj v nasprotje, prav tako pa so njena izvajanja v nasprotju z mnenji, ki jih je za isto bolezen pisala ista izvedenka pred tremi leti, pa čeprav so bili plaki parietalne plevre že takrat priznani kot poklicno obolenje. Zato tudi izvedensko mnenje ne more v celoti vzdržati pravne presoje. Že izvedenka navaja, da simptomi, ki tožnika omejujejo (zadihanost pri delu, pri hoji po stopnicah in navkreber, utrujenost pri naporu) v glavnem niso posledica poklicne bolezni. To pomeni, da opisani simptomi torej delno so posledica poklicne bolezni. Sodišče bi moralo torej ugotoviti, da je do določenih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku vendarle prišlo. Tožnik se čuti prikrajšan zaradi svoje poklicne bolezni. Njegova delazmožnost je zmanjšana, kar je ugotovila že interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Izogibati se mora del, ki predstavljajo tveganje za morebitno poslabšanje bolezni. Tudi kašelj vpliva na tožnikovo kvaliteto življenja. Vse to tožnika ovira in zato njegove življenjske aktivnosti niso enake kot pred boleznijo, ampak zmanjšane. Zato tožnik duševno trpi. Star je šele 47 let in po normalnem teku dogodkov bi moral biti sposoben opravljati še skoraj vsa opravila in aktivnosti. V določene aktivnosti mora vlagati več napora kot prej, nekatere aktivnosti pa je primoran opuščati. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek za to obliko nepremoženjske škode zavrnilo v celoti. Tožnik se pritožuje tudi zoper zavrnjen del obrestnega dela zahtevka, saj sodišče obresti ni prisodilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS in z novim Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti. Zahtevek v tem delu je namreč pravočasno modificiral na naroku za glavno obravnavo dne 07.05.2004. Pritožuje se tudi glede odmere stroškov za toženo stranko, saj le-ti niso specificirani in jih ni mogoče preizkusiti. Protivi se tudi stroškom, ki jih je sodišče priznalo stranskemu intervenientu, saj se vloge, ki jih je dostavil sodišču, ne morejo šteti kot potrebne vloge. Zato stranskemu intervenientu ne gredo stroški kot mu jih je priznalo sodišče. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki pritožbene trditve prereka in se strinja z materialnopravno odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku ( ZPP), ker da sodišče prve stopnje ni uporabilo 8.čl. ZPP, ki določa katera dejstva se štejejo za dokazana in da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prvostopenjska odločitev se ne opira zgolj na izvedensko mnenje, kot trdi pritožba, ampak na vse izvedene dokaze (kar izhaja tudi iz 4.odstavka 4.strani izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da sedanja azbestna bolezen (plaki parietalne plevre) tožniku ne povzročajo bolečin. Pritožbene trditve o telesnih bolečinah s strokovnim izvedenskim mnenjem (kateremu tožnik v postopku na prvi stopnji ni ugovarjal) niso potrjene. Izvedenka je pojasnila, da znojenje, zadihanost, težke noge, bolečina med lopaticami, niso, po dosedanjem znanju, simptomi začetnih plevralnih plakov, prav tako ne dražeč kašelj. Kateri so tisti dokazi, ki bi ob takem mnenju kazali na to, da so zatrjevane tožnikove težave, predvsem kašelj, gotovo posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu, pa tudi pritožba ne pove. Sicer pa je izvedenka pojasnila, da bi kašelj lahko bil posledica tožnikovega dolgoletnega kajenja, lahko pa tudi psihosomatske narave, tudi zadihanost je lahko posledica dolgoletnega kajenja, pri tožniku pa je seveda upoštevno dejstvo, kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb, da je imel tožnik operativno odstranjeno ščitnico in v zvezi s tem potrebno zdravljenje. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo vse nevšečnosti z zdravljenjem, katerim je bil in bo tožnik podvržen zaradi plakov (dvakrat CT slikanje in dvakrat rentgensko slikanje ( kontrole bodo potrebne najmanj vsaka tri leta ), spirometrija), pri čemer je upoštevalo tako škodljivost ionizirajočega sevanja, kot tudi starost tožnika (v času odločanja 47 let), zato nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Protispisna je trditev o slabi prognozi tožnikovih plakov, saj je po izvedenskem mnenju (točka 5) prognoza plevralnih plakov v tem stadiju dobra, ne pričakuje se hitrega napredovanja, plevralni plaki se praviloma ne razvijejo v druge "azbestne" bolezni. Invazivna diagnostika pa bo potrebna le v primeru napredovanja bolezni, ali če se bo pojavil sum na razvoj drugih z azbestom sproženih bolezni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ovrednotilo tiste nevšečnosti, ki jih tožnik ima in jih bo gotovo v bodoče imel z zdravljenjem in iz tega naslova prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT ni prenizka, seveda pa bi ob morebitnem razvoju bolezni (ki pa je vprašljiv - obstoji le določena verjetnost) tožnik lahko zahteval odškodnino zaradi nove škode.

Ni se mogoče strinjati z zaključkom, ki ga ponuja pritožba, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi plakov parietalne plevre. Za tak zaključek v izvedenih dokazih ni opore. Izvedensko mnenje je jasno: pri tožniku zaradi plakov ni zmanjšanja življenjskih aktivnosti (listovna št. 27 spisa). Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ki sledi izvedenskemu mnenju in kateremu v postopku na prvi stopnji tožnik ni ugovarjal, gre pri "plakih" za tiho bolezen, ki ne kaže simptomatike preden se ne razvije restriktivna ventilatorna motnja. Tožnik še vedno zatrjuje, da ne zmore opravljati vseh del, oziroma biti tako aktiven kot pred nastopom bolezni, oziroma, da dela zmore opravljati s povečanimi napori. Tožnik ima težave, vendar zaradi druge bolezni - obolenja ščitnice, zaradi kajenja in psihosomatskih težav (zaradi poznavanja težav, ki jih bolnikom povzročajo druge azbestne bolezni). Protispisna je pritožbena trditev, da tožnikove težave (zadihanost, utrujenost...) "v glavnem" niso posledica poklicne bolezni - iz izvedenskega mnenja jasno sledi, da omenjene težave niso simptomi plakov (3.točka izvedenskega mnenja). Tudi iz verifikacije poklicne bolezni izhaja, da pri tožniku ni zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi plakov niso zmanjšane, zato tudi ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo ob upoštevanju načela individualizacje, to je konkretnih okoliščin vsakega posamičnega primera in tudi ob upoštevanju sodne prakse, ko primerja odškodnine z odškodninami v drugih podobnih primerih. Po mnenju pritožbenega sodišča sta bila oba kriterija v obravnavani zadevi pravilno upoštevana. Prisojena odškodnina je primerno umeščena v okvir sodne prakse. Zato ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Upravičena pa je pritožbena graja prvostopenjske odločitve v delu glede zamudnih obresti, v kolikor sodišče prve stopnje ni priznalo obresti po predpisani obrestni meri že v času od 28.6.2003, ampak ( nepravilno ) šele od 8.5.2004 dalje ( modificiran tožbeni zahtevek v obrestnem delu, podan na zadnjem naroku za glavno obravnavo- list. št. 48, 49 spisa), ko je stopil v veljavo ZPOMZO - 1 ( Ur.l. RS, št. 56/03 ), vendar sodišče v ta del ni poseglo, kot obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je namreč ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prisodilo tožniku odškodnino v skupni višini 2.000.000,00 SIT (500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500.000,00 SIT za strah) in ne le 1.500.000,00 SIT, zato je zavrnilni del ( izrek ) sodbe, kolikor je zavrnjen višji zahtevek (nad 1.500.000,00 SIT ), v nasprotju z razlogi sodbe. To pa je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljaviti (2.odst. izreka) in posledično v stroškovni odločitvi (3.odst. izreka) in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje zaradi odprave navedene pomanjkljivosti ( 354.čl. ZPP ).

V skladu s 3.odst. 165.čl. ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.