Jedro

Osumljenčeva izjava policiji, pridobljena po določbah tretjega odstavka 148.a člena ZKP, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj je bila izjava pridobljena po pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in po obdolženčevi izjavi, da je pravni pouk razumel ter da si ne bo vzel zagovornika.

Visoka stopnja ponovitvene nevarnosti ter ogrožanja zdravja in (ali) življenja ljudi (pa tudi njihovega premoženja), do katere bi prišlo s ponovitvijo kaznivega dejanja, ob odsotnosti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo varnost potencialih oškodovancev mogoče zagotoviti tudi s katerim od milejših ukrepov, praviloma kaže na neogibnost odreditve pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je potem, ko je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper obdolženega R.B. vložilo obtožnico brez preiskave, z uvodoma navedenim sklepom obdolžencu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (8. in 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka (201. člen ZKP v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP). Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta podana tako utemeljen sum kot ponovitvena nevarnost, težko pa se strinja s stališčem sodišča, da je pripor v zvezi z obravnavanim dejanjem sorazmeren ukrep.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, uveljavlja kršitev 201. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP (očitno 371. člen), ta kršitev pa je po oceni zagovornika vplivala na odločitev sodišča o podaljšanju pripora. Po vložnikovem mnenju je edini procesno veljaven dokaz, ki obdolženca povezuje s kaznivim dejanjem, obdolženčev prstni odtis levega palca, najden na avtomatu za igrače. Tako naj bi bil obdolženec povezan s kaznivim dejanjem le krajevno, ne pa tudi časovno. Kaznivo dejanje je bilo storjeno v poletnem času, ko bazen obratuje z vsemi zmogljivostmi in je najbolj množično obiskan, obdolženec pa se je kot domačin, tako kot drugi obiskovalci, večkrat zadrževal na bazenu. Po stališču vložnika še ni bilo razjasnjeno, koliko prstnih odtisov in drugih sledi so policisti izzvali z reagenti ob ogledu kraja kaznivega dejanja ter zakaj so ravno obdolženčevi sledi pripisali tolikšen pomen, da naj bi prav on storil kaznivo dejanje. Obdolženčeva sled, najdena na javnem kraju, naj bi dokazovala le, da se je obdolženec tam zadrževal, ne pa tudi, da je storil kaznivo dejanje.

6. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma oprlo na izjavo predstavnika oškodovane družbe, zapisnik o ogledu kraja dejanja, uradni zaznamek o izjavi osumljenca in poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, na podlagi česar je zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Zoper obdolženca je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani na podlagi šestega odstavka 170. člena ZKP vložilo obtožnico (ki je 14.12.2009 postala pravnomočna), s čimer je prav tako potrjena utemeljenost suma. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 31.7.2009 je razvidno, da so policisti z argentorat praškom premazali vse gladke površine ter so na plastičnem prozornem pokrovu avtomata v lokalu rumene barve izzvali sled papilarnih linij, glede katerih so kasneje ugotovili, da pripadajo obdolžencu. Ob takšnih ugotovitvah policistov je moč utemeljeno sklepati, da drugih sledov policisti ob ogledu kraja dejanja niso našli. Z zgornjimi navedbami vložnik podaja lastno videnje obravnavanega dogodka ter podaja svojo oceno zbranih dokazov, iz teh razlogov pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Po vložnikovem mnenju predstavlja uradni zaznamek o izjavi osumljenca nedovoljen dokaz (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Obdolženec je bil zaslišan na pripornem naroku z vsemi procesnimi kavtelami ob navzočnosti svojega zagovornika, zato je zoper njega dopustno uporabiti le ta zagovor, ne pa tudi uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, na kateri temelji izpodbijani sklep.

8. Zgornjo kršitev je vložnik uveljavljal tudi v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora. Po oceni Vrhovnega sodišča gre glede tega vprašanja pritrditi stališču sodišča druge stopnje, ki je obrazložilo, da osumljenčeva izjava policiji, pridobljena po določbah tretjega odstavka 148.a člena ZKP, ne predstavlja nedovoljenega dokaza, saj je bila izjava pridobljena po pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP in po obdolženčevi izjavi, da je pravni pouk razumel ter da si ne bo vzel zagovornika. Iz tega razloga osumljenčeva izjava policiji ne predstavlja nedovoljenega dokaza in je ni potrebno izločiti iz spisa, sodišču pa bo lahko služila kot vir dokazov, na podlagi katerega bo lahko pridobilo procesno veljavne dokaze.

9. Vrhovno sodišče se ni moglo opredeliti do neobrazložene vložnikove navedbe, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ni podan ter da je utemeljitev sodišča v tem delu zgolj pavšalna. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP sodišče preizkusi le tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Slednje pomeni, da mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ampak mora zatrjevano kršitev tudi obrazložiti, saj se sicer sodišče o njej ne more opredeliti.

10. Vložnik zahteve tudi meni, da pripor ni sorazmeren ukrep, saj naj bi bila podana majhna stopnja verjetnosti, da bo v obravnavani zadevi prišlo do obsodilne sodbe glede na predstavljene dokaze, sodba pa se naj tudi ne bi smela opirati na uradni zaznamek o izjavi osumljenca. Višje sodišče naj se z vprašanjem sorazmernosti ne bi ukvarjalo, čeprav ga je vložnik izpostavil že v pritožbi, zaradi česar sklep drugostopenjskega sodišča naj ne bi imel razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Po stališču vložnika bi bil namen pripora lahko zagotovljen tudi z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom.

11. Okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, so pomembne tudi pri presoji, ali je podana neogibnost pripora za varnost ljudi. Zato je treba razloge v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presojati celovito. Visoka stopnja ponovitvene nevarnosti ter ogrožanja zdravja in(ali) življenja ljudi (pa tudi njihovega premoženja), do katere(ih) bi prišlo s ponovitvijo kaznivega dejanja, ob odsotnosti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo varnost potencialih oškodovancev mogoče zagotoviti tudi s katerim od milejših ukrepov, praviloma kaže na neogibnost odreditve pripora. Zunajobravnavni senat je glede tega pogoja navedel, da ocenjuje, da je uporaba tega ukrepa neogibno potrebna zaradi zavarovanja premoženja posameznikov, ter ugotovil in ocenil okoliščine, da je obdolženec kršil pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani K 197/08, s katero mu je bila določena kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusna doba treh let, že po treh mesecih in pol od začetka njenega poteka (od 16.4.2009 dalje), da ima več odprtih postopkov zaradi kaznivih dejanj tatvin ali velikih tatvin, ter da se kot oseba brez poklica in zaposlitve, torej brez sredstev za preživljanje, očitno preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu zaključilo, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja ter da je pripor oziroma njegovo podaljšanje glede na čas trajanja pripora in težo kaznivega dejanja še vedno sorazmeren ukrep, zaradi česar tudi ni utemeljena vložnikova navedba, da se sodišče o tem dejstvu, uveljavljanem v pritožbi, ni izjavilo. Glede na navedeno je razvidno, da je sodišče opravilo tudi presojo, ali je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno zaradi zagotavljanja varnosti premoženja ljudi in ali je ukrep za doseganje tega smotra sorazmeren s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Z oceno, da je kljub predpisani petletni kazni zapora glede na zbrane dokaze malo verjetno, da bo obdolžencu izrečena obsodilna sodba, vložnik podaja lastno oceno dokazov, kar, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z zaključkom, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca edini ukrep, ki pride v poštev, je sodišče izključilo možnost, da bi bilo enak namen mogoče doseči s katerim od milejših ukrepov. Končno pa ob dejstvu, da obdolženec glede na podatke v spisu ne prebiva na naslovu stalnega bivališča, temveč je bil neznanega prebivališča oziroma je le podnajemnik v garsonjeri, tudi ni utemeljen vložnikov predlog za odreditev hišnega pripora, saj ni jasno, kje bi bilo takšen ukrep sploh mogoče izvrševati.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.