Jedro

Dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, se lahko dokazujejo z listinami, ki so arhivsko gradivo, pri tem je sklicevanje na določbe Zakona o varstvu podatkov brezpredmetno.

Članstvo v Kulturbundu je podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti. Nelojalnost se glede na določbo 3. odst. 63. čl. ZDen domneva, lahko pa se z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin to domnevo izpodbija kot dejansko neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljana z dne 7.10.1993, s katero je navedeni organ prve stopnje ugotovil, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ ugotovil dejstva in zbral dokaze, ki kažejo na uporabo novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se tožnica na dan 28.8.1945 ni štela za državljanko FLRJ. Iz dopisa ministrstva za kulturo z dne 29.7.1993 je razvidno, da je bila vpisana v "izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" kot oseba nemške narodnosti pod zaporedno št. ... Prav tako je vpisana v seznamu oseb nemške narodnosti pod št. ..., ki ga hrani bivši Sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljane in Ministrstvo za notranje zadeve v Ljubljani. Ugotovljeno je bilo tudi, da živi v tujini že od leta 1946, kamor je bila izseljena kot Volksdeutscher. Iz istega arhivskega gradiva pri ministrstvu za kulturo je še razvidno, da je bila vpisana v seznamu Kulturbundovcev za Ljubljano (P.C. fasc. ...). V tožničinem primeru je izpolnjen tudi pogoj iz novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki se nanaša na nelojalno ravnanje proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Kot takšno ravnanje se je štela vsaka kolaboracija z okupatorjem in tudi članstvo v njegovi organizaciji Kulturbund, saj je ta organizacija imela protislovenski značaj, njen osnovni cilj pa je bil razseljevanje Slovencev in raznarodovalna politika slovenskega naroda. Tožnica je bila leta 1945 s sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani z dne 6.7.1945 obsojena na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 8 mesecev, na izgubo političnih in državljanskih časti za dobo 10 let in na zaplembo celotne imovine. Njeno zaslišanje ne bi v ničemer vplivalo na odločitev v stvari, kajti dejstva, znana in evidentirana v medvojnem času, imajo večjo težo kot pa izpoved stranke v tej časovni oddaljenosti. Namen novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je sicer stopila v veljavo 4.12.1948 je bil, da se uporablja od 28.8.1945 dalje. Tožnica torej na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije in ker tega državljanstva tudi po vojni do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni pridobila, je tudi po 39. členu sedaj veljavnega Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ni šteti za državljanstvo Republike Slovenije. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil. Tožnica v tožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve materialnega zakona, navaja, da je bil postopek izveden enostransko in brez njene udeležbe. Dokazi, na katere se upravna organa sklicujeta, tožnici niso bili nikoli predloženi, da bi se o njih izjasnila. Arhivskega gradiva, ki naj bi po mnenju upravnih organov pomenil edini pomembni dokaz v postopku, tožnica ne priznava kot dokaz, saj takšni dokazi nimajo nobene vrednosti. Glede na določbe zakona o varstvu podatkov, bi se morala listina, ki ni bila proglašena kot del naravne ali kulturne dediščine, uničiti, dovoljenje za uporabo takšnih listin pa dati tožnica. Iz sodbe vojaškega sodišča izhaja, da je bila tožnica jugoslovanska državljanka, državljanske pravice pa so ji bile odvzete le za dobo 10 let. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke, ugotovi njeno jugoslovansko državljanstvo in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu v listine in podatke, zbrane v spisih, presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožničino stališče, v katerem odreka sleherno dokazno vrednost arhivskim podatkom, po presoji sodišča nima podlage v zakonu. Dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, se namreč lahko dokazujejo z listinami, ki so arhivsko gradivo. Tožnica pri tem tudi ne more izpodbijati uporabe navedenih podatkov s sklicevanjem na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov, saj gre za uporabo arhivskih podatkov za potrebe upravnih organov v konkretnem postopku. Stranka v postopku ima v takem primeru sicer pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin, toda tožnica ne v pritožbi in ne v tožbi niti ne trdi, da navedeni podatki ne bi bili resnični in niti ne zatrjuje, še manj pa dokazuje, da ni bila članica Kulturbunda. Trditev tožnice, da je bil kršen postopek, ker je upravni organ ni zaslišal in ji tako ni dal možnosti, da bi se izrekla o dokazih, s katerimi tožena stranka razpolaga, sicer drži, vendar z opustitvijo zaslišanja stranke, po mnenju sodišča, niso bila bistveno kršena pravila postopka v konkretnem primeru. Tožnica kljub obrazložitvi tako odločbe prve kot druge stopnje, ki konkretno navajata dokaze, na katere upravna organa opirata svoji odločitvi, sploh ne zatrjuje drugačnega dejanskega stanja in ni v pritožbi, niti v tožbi navedla ničesar, kar bi kazalo na to, da ni bila članica organizacije, navedene v odločbi. Neizpodbijano članstvo v navedeni organizaciji Nemcev, živečih izven matične države, je namreč podlaga za ugotovitev, da gre za osebo nemške narodnosti. Nelojalnost se glede na določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji pri članih Kulturbunda domneva, lahko pa bi tožnica to domnevo nelojalnosti izpodbijala kot dejansko neutemeljeno, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin, vendar tudi v tem pogledu tožnica ne v pritožbi ne v tožbi ne navaja prav nobenih konkretnih okoliščin, ki bi utegnile kazati na to, da bi bila lahko izpodbita domneva o nelojalnosti. Sodišče je zato presodilo, da opustitev zaslišanja stranke v tem postopku ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, saj samo zaslišanje, ob podatkih, zbranih v spisih in upoštevaje tako pritožbene kot tožbene navedbe, ne bi vplivalo na odločitev v stvari. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Pri tem je upoštevalo tudi 1. odstavek 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97).