Jedro

Tožena stranka je pravilno zavrnila pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je ta izrekel za nično odločbo urbanističnega inšpektorja, s katero je odredil, da si mora tožnik za nedovoljen poseg v prostor (adaptacijo objekta) kot sanacijo pridobiti lokacijsko dovoljenje, ker bo v nasprotnem primeru to opravilo pooblaščeno podjetje. Pri tem pa je bila nepravilno označena tudi parcela, na kateri tožnik gradi brez lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1871/98-13 z dne 15.9.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka združila v en postopek postopke, ki so se na prvi stopnji končali z odločbami Urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L. z dne 10.2.1998, z dne 13.1.1998 z dne 26.9.1997 in odločbo gradbenega inšpektorja istega inšpektorata z dne 11.2.1998 ter odločila, da se odločba z dne 11.2.1998 odpravi, pritožbi zoper odločbi z dne 13.1.1998 in z dne 10.2.1998 pa zavrneta.

Sodišče prve stopnje je presodilo kot pravilno odločitev tožene stranke o odpravi odločbe prvostopnega organa z dne 11.2.1998 (s katero je gradbeni inšpektor istega inšpektorata odredil ustavitev dela pri adaptaciji tožnikove hiše), ker o isti zadevi obstaja odločba urbanističnega inšpektorja z dne 10.2.1998, s katero pa je bilo tožniku naloženo, da v treh mesecih odstrani, kar je bilo napravljenega z adaptacijo njegovega objekta in vzpostavi prejšnje stanje. Neutemeljena pa je tudi po stališču sodišča prve stopnje pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 13.1.1998, s katero je bila izrečena za nično odločba istega organa z dne 25.9.1997. Ničnost navedene odločbe je bila izrečena zato, ker tožnik opravlja adaptacijo na objektu, stoječem na parceli št. 1588/1 k.o. Z.j. in ne na parceli št. 1588/3 k.o. Z.j. in si zato ne bi mogel pridobiti lokacijskega dovoljenja po določbi 53. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), kar mu je bilo naloženo z odločbo z dne 25.9.1997. Napake v številkah parcel pa tožena stranka ni smela odpraviti. Prav tako je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa z dne 10.2.1998, s katero je bilo tožniku odrejeno, da odstrani, kar je z adaptacijo objekta napravil brez ustreznega upravnega dovoljenja. Po stališču sodišča prve stopnje so bili inšpekcijski ukrepi, izrečeni po določbi 1. odstavku 73. člena ZUN utemeljeni. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi morala biti zavezana kot investitorka tudi tožnikova žena, ki naj bi dejansko izvajala dela, saj je v upravno inšpekcijskem postopku tožnik sam izjavil, da je edini investitor adaptacijskih del. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek in odločanje. Sodišče naj bi prezrlo, da je upravni organ z odločbo z dne 25.9.1997 tožniku naložil, da mora v 6 mesecih sanirati adaptacijo stanovanja in podstrešja ob pogojih predhodno pridobljenega lokacijskega dovoljenja, za katerega mora zaprositi v roku enega meseca, kar je tožnik tudi storil. Ker pa je upravni organ očitno pomotno navedel, da tožnikova hiša stoji na parc. št. 1588/3 k.o. Z.j., in na parceli št. 1588/1, bi to pomoto v odločbi lahko isti organ vsak čas popravil. Zato je odločba z dne 13.1.1998, s katero je upravni organ odločbo z dne 25.9.1997 izrekel za nično, nepravilna. Te pomote res ne bi mogel odpraviti pritožbeni organ, vendar pa bi moral ugoditi tožnikovi pritožbi in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Iz istega razloga bi tudi sodišče moralo tožnikovi tožbi ugoditi in toženi stranki naložiti, da ravna tako, da se pomota v odločbi popravi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil adaptacijo na objektu, ki ni njegova last. Tožnik je lastnik tega objekta, vpisanega v zemljiško knjižnem vložku št. 21 k.o. Z.j., na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v L., Enote v L. z dne 5.11.1993, čeprav lastninska pravica na njegovo ime v zemljiški knjigi še ni vpisana. Tega dejstva sodišče ni presojalo, kot tudi ne dejstva, da je tožnik že začel postopek za določitev funkcionalnega zemljišča, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v L. Če bi se upravni organ ravnal v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), izdaja odločb z dne 10.2.1998 in 11.2.1998 sploh ne bi bila potrebna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča odločbe z dne 25.9.1997, s katero je bilo tožniku naloženo, da si za nedovoljen poseg v prostor pridobi lokacijsko dovoljenje, ker bo v nasprotnem primeru to opravilo pooblaščeno podjetje, in sicer za adaptacije na objektu, stoječem na parceli, ki pa ni bila pravilno označena, ni možno izvršiti. Zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča ničnost odločbe z dne 25.9.1997, izrečena z odločbo z dne 13.1.1998, skladna z določbo 3. točke 267. člena ZUP in zato ne obstoji pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Take napake organ prve stopnje, ki je izdal odločbo, ne bi mogel popraviti na podlagi 219. člena ZUP kot očitno pomoto v odločbi, saj bi se s tem poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba. Ker je bila navedena odreditev sanacije posega v prostor sama s seboj v nasprotju, napačna pa je bila tudi označba parcelne številke, je obstajala tako dejanska kot tudi pravna nemožnost izvršitve. Zato so v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navajane možnosti, ki naj bi jih po mnenju tožnika imela lahko tožena stranka za rešitev te zadeve, brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene pritožbene navedbe tožnika v zvezi z njegovim lastništvom objekta, na katerem je opravil adaptacije brez ustreznega upravnega dovoljenja. Po določbi 50. člena ZUN mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. S pojmom investitor pa je mišljen v prvi vrsti lastnik objekta in ker je tožnik kot investitor gradil oziroma adaptiral svoj objekt brez lokacijskega dovoljenja oziroma drugega ustreznega upravnega dovoljenja, kar med strankama niti ni sporno, je bil ukrep urbanističnega inšpektorja z dne 10.2.1998, izrečen na podlagi določbe 1. odstavka 73. člena ZUN, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.