Jedro

Res je, da je preiskovalni sodnik v dopisu zunajobravnanemu senatu vlogo naslovil kot uskladitev datuma pripora, vendar pa iz vsebine izhaja, da se je pri tem skliceval na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora in na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je zato odločalo o predlogu državnega tožilca in ne o predlogu preiskovalnega sodnika, kot se to zmotno navaja v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je bil zoper obdolženega A. A. odrejen iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo do 22.6.2023 do 18.08 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje obdolženčevi zagovorniki, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odredi takojšnjo izpustitev obdolženca na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi glede odreditve pripora prišlo do procesne situacije, ko je bil zoper obdolženca pripor najprej odrejen iz enega pripornega razloga, nato pa še iz drugega, vmes mu je bil pripor podaljšan, oba sklepa o priporu pa sta nato bila razveljavljena, nakar je preiskovalni sodnik obdolženca izpustil na prostost. Zoper obdolženca je bil nato pripor ponovno odrejen, državna tožilka pa je, še preden je bil sklep o ponovni odreditvi pripora realiziran, Vrhovnemu sodišču RS podala predlog za podaljšanje pripora še za tri mesece. Ta predlog je Vrhovno sodišče zavrnilo iz dveh razlogov, prvič, ker se pripor dejansko ne izvršuje in drugič, ker je bil obdolženec v priporu manj kot tri mesece. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje o predlogu za podaljšanje pripora. Na podlagi tega sklepa je nato preiskovalni sodnik zunajobravnavnemu senatu posredoval vlogo, ki jo je označil kot predlog za uskladitev trajanja datuma pripora, nakar je senat sprejel odločitev o podaljšanju pripora, ki se sedaj izpodbija s pritožbo.

5. Bistvo pritožbe, ki uvodoma korektno povzema vso kronologijo procesnih odločitev glede pripora, je, da je sodišče odločalo o podaljšanju pripora brez predloga državnega tožilca. Državni tožilec je predlog z dne 22.5.2023 za podaljšanje pripora za tri mesece naslovil na Vrhovno sodišče R Slovenije, kolikor pa je menil, da je treba obdolžencu pripor podaljšati še za dvajset dni, kolikor je bil na prostosti, bi to moral storiti s ponovnim predlogom za podaljšanje pripora. Ker tega ni storil je sodišče odločalo brez predloga državnega tožilca in to na predlog preiskovalnega sodnika o uskladitvi datuma trajanja pripora.

6. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Obdolženec se je po različnih sklepih o priporu (podrobne kronologije zaradi lažje razumljivosti ni treba navajati) nahajal v času od 2.3.2023 pa do 11.5.2023, ponovno pa je v priporu od 31.5.2023 dalje. To pomeni, da se pripor zoper njega sedaj izvršuje. Glede na to, da je Vrhovno sodišče RS predlog tožilca za podaljšanje pripora z dne 22.5.2023 zavrnilo iz procesnih razlogov, je bil predlog državne tožilke za podaljšanje pripora še vedno aktualen prav tako pa je bila podana pristojnost prvostopenjskega sodišča glede na to, da skupno trajanje pripora še ni trajalo tri mesece. Res je, da je preiskovalni sodnik v dopisu zunajobravnanemu senatu vlogo naslovil kot uskladitev datuma pripora, vendar pa iz vsebine izhaja, da se je pri tem skliceval na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora in na odločitev Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je zato odločalo o predlogu državnega tožilca in ne o predlogu preiskovalnega sodnika, kot se to zmotno navaja v pritožbi.

7. Spričo povedanega se zato izkaže, da je izpodbijana odločitev povsem pravilna, sodišče prve stopnje pa je podaljšanje pripora tudi prepričljivo obrazložilo glede obstoja vseh zakonskih pogojev. Ker teh ugotovitev sodišča pritožba posebej ne izpodbija, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevih zagovornikov na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.