Jedro

Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka, v točkah III in IV izreka, razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.S sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v posledici delnih umikov tožbe prve tožeče stranke (v nadaljevanju: prva tožnica) za zneska 2.271,79 EUR in 7.215,18 EUR (točka I izreka) in druge tožeče stranke (v nadaljevanju: druga tožnica) za znesek v višini 65.000,00 EUR (točka II izreka), s sodbo pa zavrnilo (skrčeni) tožbeni zahtevek tožnic, da jima je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer prvi tožnici znesek 102.291,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila, drugi tožnici pa znesek v višini 312.805,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila, in jima povrniti stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). Hkrati je še sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka IV izreka).

2.Zoper sodbo (točki III in IV izreka) se pravočasno pritožujeta tožnici iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Uvodoma izpostavljata, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da nista navedli dejstev, ki bi utemeljevala vtoževano škodo na objektih na parcelnih številkah 271/5, 282/9, 268/12 in 272/3, k.o. ..., obseg in višino škode iz naslova manjvrednosti teh objektov, obseg in višino škode iz naslova poškodovanih in uničenih stvari pri obeh tožnicah ter uničenih viličarjev, zalog in materiala pri drugi tožnici. Pritožba argumentirano nasprotuje razlogom, zaradi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da zahtevek tožnic ni sklepčen po višini, pri čemer med ostalim izpostavlja, da se je mestoma sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nesklepčnosti celo nedopustno spuščalo v ugotavljanje dejanskega stanja in v presojo verodostojnosti določenih dokazov. Tožnici v pritožbi ponovno izpostavljata v postopku pred sodiščem prve stopnje podane navedbe glede posameznih postavk premoženjske škode, glede katerih menita, da so povsem zadostne in omogočajo presojo utemeljenosti zahtevka po višini. Sodišču prve stopnje nadalje očitata, da je svoja napačna stališča o nesklepčnosti neupravičeno utemeljevalo tudi s podatki o izplačanih odškodninah iz proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju: proračun RS). Glede tega dejstva sta tožnici v spis vložili odločbe in ustrezno utesnili svoje zahtevke, pri tem pa tudi pojasnili, v kateri postavki zmanjšujeta zahtevke in da ta izplačila niso pokrivala še vtoževanih postavk nastale škode. Prav tako ne gre slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožnic ni pozivalo k odpravi nesklepčnosti, ker naj bi na to v postopku opozarjala toženka. Toženka namreč v postopku ni podajala nobenih konkretiziranih argumentov, v posledici katerih bi sodišče prve stopnje lahko parcialno po vseh vtoževanih postavkah ugotavljalo nesklepčnost, saj se toženka do posameznih trditev sploh ni izrekala. Ker toženka konkretno ničesar ni navajala glede trditev tožnic, le-ti nista bili dolžni česarkoli odpravljati. Po mnenju pritožnic je škoda kot predpostavka ugotavljanja tožbenega zahtevka izkazana vsaj do te mere, da jima je nedvomno mogoče priznati vsaj nekaj od tistega, kar s tožbo zahtevata (glej sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017 in sklep VS RS II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024). Ravno slednje je bistveno pri presoji sklepčnosti tožbe, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je v tem delu napačno uporabilo pravila trditvenega in dokaznega bremena. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dokazovanja vsebinsko sploh ni izpeljalo in ni opravilo vrednostnega tehtanja predlaganih dokazov skladno s procesnimi navodili po 8. členu ZPP, pri čemer ni tehtalo niti možnosti uporabe prostega preudarka po 216. členu ZPP glede na življenjski položaj škodnega primera nastalih in povzročenih poplav, kjer je življenjsko in logično izkustveno, da je na objektu, ki je bil pod vodo, škoda nastala ter da če je bilo karkoli sanirano, da je tožnici nastal strošek te sanacije, kot je tudi zatrjevan. Na podlagi obrazloženega pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem obsegu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utesnjeni (skrčeni) tožbeni zahtevek tožnic na povrnitev premoženjske škode, nastale na njunem nepremičnem in premičnem premoženju v posledici poplavnih dogodkov v noči iz 4. na 5. 11. 2012, zavrnilo na podlagi presoje, da je utemeljen toženkin ugovor nesklepčnosti v zvezi z obsegom in višino škode.

6.Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi materialno pravno zmotne presoje, da je tožbeni zahtevek zaradi nezadostnih (premalo konkretiziranih) navedb tožnic po višini nesklepčen, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Kot utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, je VS RS v zvezi z vprašanji ustreznosti/zadostnosti trditvene podlage in v tem kontekstu glede (ne)sklepčnosti zahtevka po višini, ob upoštevanju procesnih pravil ZPP, v sodni praksi že zavzelo določena stališča oz. izhodišča, ob upoštevanju katerih je moč priti do ustreznih odgovorov glede sklepčnosti zahtevkov v posameznih pravdah.

8.Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožeča stranka mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožeče stranke je tako mogoče terjati le tisto, kar je od nje življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bila v svoji pravici do obrambe prizadeta tožena stranka - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago¹.

9.Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostima so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožeči stranki prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva². Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.

10.V nadaljevanju je sodišče druge stopnje po posameznih postavkah zahtevka, kot sta jih uveljavljali tožnici, preizkusilo presojo in razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zadostnostjo podanih trditev (sklepčnostjo) v zvezi z obsegom in višino škode.

11.Ker ima na odgovor na vprašanje zadostne konkretiziranosti navedb tožnice določen vpliv tudi toženkino nasprotovanje zahtevku v tej zvezi (na kar se neposredno sklicuje tudi samo sodišče prve stopnje, pritožba pa toženkinemu ugovoru nesklepčnosti nasprotuje kot pavšalnemu), sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja navedbe toženke, s katerimi je ta v postopku utemeljevala ugovor nesklepčnosti. Kot namreč utemeljeno izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje svojo presojo nesklepčnosti zahtevka oprlo na toženkin tovrstni ugovor, pri tem pa, z izjemo pojasnila v točkah 12. in 25. obrazložitve izpodbijane odločbe, da je toženka na pomanjkljivosti opozorila v odgovoru na tožbo, na naroku dne 9. 1. 2019 in v vlogi z dne 9. 1. 2019, v razlogih sodbe ni povzelo konkretnih navedb toženke v tej zvezi.

12.V odgovoru na tožbo je toženka v tej zvezi trdila, da nima možnosti preveriti s strani tožnic zatrjevane škode, saj se le-te opirajo zgolj na z njune strani sestavljen seznam škode. Pri tem je izpostavila, da nobena izmed listin, priloženih k tožbi, ne dokazuje škode, kot jo zatrjujeta prva in druga tožnica. Menila je, da bi tožnici lahko domnevno nastalo škodo dokumentirali v postopku zavarovanja dokazov, pa sta to očitno opustili. Na naroku dne 9. 1. 2019 je toženka v tej zvezi izpostavila zgolj, da iz do tedaj v spis vloženega procesnega gradiva ni razvidno, da bi zatrjevana škoda nastala ravno po posledici novembrskih poplav in da še vedno ni pojasnjeno, kako je tožnica ocenila posamezne postavke škode. V vlogi z dne 9. 1. 2019 pa je dodala, da so navedbe tožnic glede domnevno nastale škode povsem pavšalne in jih zato ni mogoče preizkusiti in da nista tožnici v spis vložili nobenih dokazov za sicer povsem pavšalno zatrjevano domnevno nastalo škodo na nepremičninah in premičninah. Pri tem je toženka menila, da so bile tožbene navedbe tožnic prav po vseh postavkah posplošene, tudi sicer pa izkazovane zgolj s sklicevanjem na enostransko predložene dokaze, kar po njuni oceni ne zadošča.

se je namreč že izrekla o tem, da strankam ni vedno potrebno prepisovati vseh dejstev iz posameznih dokazil v navedbe, ampak da se lahko štejejo ta dejstva (iz dokazov) kot del trditvene podlage, ko to stranka v svojih trditvah navede, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine takšnega dokaza v tožbo neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prav takšna situacija podana v obravnavanem gospodarskem sporu, saj se tožnici izrecno sklicujeta npr. na oceno delne škode na stavbah, povzročene po naravni nesreči (prilogi A18 in A19 spisa), hkrati pa zaradi njihove obsežnosti ni posebnega razloga in smisla, da bi se vsi relevantni podatki iz navedenih dokazil posebej prepisovali v tožbene navedbe (poleg le-teh, ki so po postavkah izrecno navedeni v trditveni podlagi).

16.Sodišče druge stopnje glede na v točkah 9. in 10. te obrazložitve izpostavljena materialno pravna stališča glede potrebne in ustrezne dejstvene podlage in glede na trditveno podlago, ki sta jo ponudili tožnici, pritrjuje pritožbi, da sta s podano trditveno podlago zadostili svojemu trditvenemu bremenu glede škode. Povzete trditve namreč prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen. Sodišče bi v takšnem primeru prisodilo tožnicama celotno zahtevano odškodnino.

Glede presoje sklepčnosti navedb tožnic v zvezi s škodo iz naslova manjvrednosti nepremičnin:

17.Tožnici sta v tožbi utrpelo škodo zaradi zatrjevane manjvrednosti njunih nepremičnin (poslovnih prostorov na navedenih parcelnih številkah) utemeljevali s trditvami o tem, da so nepremičnine manj vredne zaradi ocenjene povečane poplavne ogroženosti, kot tudi zaradi "prepitosti" sten in estrihov, kar vključuje izolacijo, in zaradi vlage ter mulja, pri čemer vzpostavitev prejšnjega stanja teh pomanjkljivosti nikoli ne bo odpravila v celoti. Manjvrednost sta ocenili na 10 do 20 %, pri čemer sta izhajali iz posplošene tržne vrednosti nepremičnin po GURS kot orientacijske vrednosti, v dokazne namene pa predlagali izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke za nepremičnine.

18.Kot izhaja iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojo nesklepčnosti tega dela zahtevka utemeljilo z oceno, da so trditve tožbe o manjvrednosti objekta pavšalne in da tožnici nista zatrjevali nobenih okoliščin, ki bi potrjevale takšen procent manjvrednosti. K temu je dodalo še, da bi odločanje o zahtevku za manjvrednost stavbe zaradi prepitosti starih estrihov pomenilo kumulacijo zahtevkov in da s temi navedbami prihaja tožnica sama s seboj nasprotje oziroma nedopustno kumulira zahtevke iz istega naslova.

19.Tudi v tej zvezi je pritrditi pritožbenim očitkom, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna oziroma neustrezna. Ne drži namreč, da tožnici nista navedli nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri oceni manjvrednosti njunih nepremičnin. Dejstvo, da nista navedli, kolikšna površina sten estrihov in izolacije je prepita z vodo, ni več stvar nesklepčnosti zahtevka, ampak vprašanje dokazovanja utemeljenosti zahtevka. Hkrati se je sodišče prve stopnje v tej zvezi neutemeljeno sklicevalo na domnevno kumulacijo zahtevkov. Tudi v primeru, če bi se sicer samostojna zahtevka deloma prepletala, kot to sodišče prve stopnje opisuje pri sklicevanju na škodo v zvezi z estrihi, to v nobenem primeru ne bi pomenilo, da je celoten zahtevek tožnic v zvezi z manjvrednostjo nepremičnin nesklepčen. Pri tem ne gre spregledati navedb tožnic, da s samo sanacijo ni mogoče v celoti odpraviti tovrstnih posledic in da se te kažejo tudi v manjvrednosti nepremičnin, kar bo nenazadnje mogoče preveriti z izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem.

20.Ob upoštevanju pravkar obrazloženega sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da sta tožnici s podano trditveno podlago zadostili svojemu trditvenemu bremenu tudi glede te oblike premoženjske škode. Povzete trditve namreč prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen.

Glede presoje sklepčnosti navedb tožnic v zvezi s škodo iz naslova poškodovanih ali uničenih stvari, viličarjev in zalog materiala:

21.Tožnici sta v tožbenih navedbah nadalje navajali, da sta zaradi poplav utrpeli tudi škodo na opremi in stvareh, pri čemer sta se izrecno sklicevali na opis poškodovane in uničene opreme cenilca za stroje in opremo A. A., ki je upošteval v celoti tudi amortizacijo opreme, pri tem pa sta v navedbah izrecno povzeli, katera oprema je bila uničena oziroma poškodovana in v kakšnem znesku sta utrpeli škodo. Glede škode na zalogah materiala in ostalih premičninah pa je druga tožnica navedla, da so ji poplave uničile večji del zalog iz naslova rezervnih delov, ki so podrobno in določno specificirani v k tožbi priloženi tabeli, hkrati pa je navedla, da ji je škoda nastala tudi na strojih, viličarjih zaradi popravil, servisa in podobno, kot to izhaja iz seznama z dne 8. 11. 2012.

22.Kot izhaja iz 20. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, je sodišče prve stopnje svojo presojo izpostavljenih navedb tožnic utemeljilo z razlogi, da tožnici v trditveni podlagi nista navedli dejstev, ki bi utemeljevala obseg in višino uveljavljanja škode na premičninah in da tako tožba ne vsebuje ne trditev in tudi ne dokazov, ki bi omogočali preverljivost škode na premičninah v tem smislu, da je škoda dejansko posledica poplavnih dogodkov v letu 2012, da so bile premičnine dejansko v lasti tožnic, da so bile poškodovane oziroma koliko so bile poškodovane, itd. Pri tem je ocenilo, da potrdilo izvedenca, da so njuni podatki korektni in pravilni, ni verodostojno.

23.Tudi v zvezi s to presojo sodišča prve stopnje je pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zgrešeno zaključek o nesklepčnosti navedb tožnic utemeljevalo z vsebinsko presojo in vrednotenjem določenih dokazov in z očitkom tožnicama, da svojih navedb nista ustrezno dokazali. Prav tako je pritrditi pritožbi da sodišče prve stopnje pri presoji nesklepčnosti ni imelo podlage, da je podvomilo v lastništvo domnevno poškodovanih in uničenih predmetov. V kolikor bi to bilo v postopku namreč sporno, je to predmet dokazovanja in ne gre za vprašanje, povezano s sklepčnostjo zahtevka (iz navedb tožnic namreč nedvoumno izhaja, da izhajata iz stališča, da so bile uničene in poškodovane njune stvari).

24.Sodišče druge stopnje tako pritrjuje pritožbi, da sta tožnici s podano trditveno podlago (dopolnjeno s predloženimi listinskimi dokazili) zadostili svojemu trditvenemu bremenu tudi glede te vrste premoženjske škode. Tudi tovrstne tožbene navedbe prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen.

Posebej glede presoje sodišča prve stopnje o vplivu tožnicama izplačane odškodnine iz proračuna RS na vprašanje sklepčnosti zahtevka:

25.Kot izhaja iz točk 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot dodaten razlog za nesklepčnost skrčenega tožbenega zahtevka navedlo tudi, da tožnici nista pojasnili, katero škodo, ki jo uveljavljata v tem postopku, sta odpravili z že prejeto odškodnino iz proračuna RS. Sodišče prve stopnje je tožnicama očitalo, da nista zatrjevali oziroma dokazovali, katero škodo sta pokrili s preostalim zneskom prejete odškodnine, ki sta jo bili dolžni porabiti za odpravo posledic škode v roku enega leta od njenega prejema.

26.Tudi tej presoji sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno nasprotuje kot zmotni. Tožnici sta sicer nesporno iz proračuna RS pridobili določene zneske odškodnine, a sta v postopku (na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 10. 2024) pojasnili, za kakšen namen sta prejeli odškodnino in da delno umikata svoja zahtevka glede postavk, ki so se pokrivale s prejeto odškodnino. Pritožba v tej zvezi utemeljeno izpostavlja, da že iz izreka predmetnih odločb (priloga A36 spisa) jasno izhaja, da je šlo za odškodnino, namenjeno pokritju izpada prihodka in deloma za škodo na strojih in opremi (v tem obsegu sta tožnici delno umaknili svoja zahtevka). Tako ne gre za odškodnino, ki bi bila namenjena poplačilu postavk premoženjske škode, ki jo še vedno tožnici uveljavljata v predmetnem gospodarskem sporu.

O dolžnosti opraviti materialno procesno vodstvo:

27.Čeprav sodišče druge stopnje glede na doslej obrazloženo načeloma nima posebnih pomislekov v zvezi z ustreznostjo oziroma zadostnostjo navedb tožnic v smislu sklepčnosti njunega zahtevka po višini, se kljub temu opredeljuje tudi do presoje sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, t.j. da zaradi aktivnosti na strani toženke, ki naj bi na pomanjkljivosti navedb tožnic opozorila, ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva in tožnic pozivati na dopolnitev tožbe v smislu sklepčnosti tožbenega zahtevka.

28.Pritrditi je pritožbenemu stališču, da toženka v postopku, čeprav je menila, da je zahtevek nesklepčen, teh svojih očitkov ni posebej konkretizirala, kot je to jasno razvidno iz povzetka njenih tovrstnih navedb v 12. točki te obrazložitve. Glede na izpostavljene navedbe tožnic, ki so bile dovolj konkretizirane, takšno posplošeno ugovarjanje toženke (v smeri pavšalnosti navedb tožnic) ne zadošča, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi presodilo, da so navedbe dejansko preveč pomanjkljive, odvezovalo dolžnosti izvesti ustrezno materialno procesno vodstvo skladno z določbo 285. člena ZPP.

K izreku tega sklepa:

29.Ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank, ki zaradi zmotne materialno pravne presoje še niso bile predmet ustreznega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S tem bi bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

30.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnic ugodilo, odločbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine tako, da bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo izkazanost zahtevka po temelju in višini.

31.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1

2

3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212, 216, 285, 318

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.